Pri ljubezenskih urokih ojacate energijo uresnicitve s priziganjem kadil ali disecih palicic iz vrtnice, jasmina in/ali verbene.
Lahko si jih tudi zapisete v poseben zvezek z roznatim ali zelenim pisalom.
Pozor! Nikar ne urocite osebe, v katero ste zaljubljeni, proti njegovi (njeni) svobodni volji, kajti vasa sreca in zadovoljstvo bosta kratke sape, potem pa se boste dolgo otepali depresij.
Morda bo celo vas urocil nekdo, za katerega si to niti najmanj ne zelite.
Zelite spoznati novega ljubezenskega partnerja?
Na dan polne l ...
Virtualna ljubezen... Spoznaš nekoga preko interneta, izmenjujeta besede......in kar iz lepega se en dan zalotiš da razmišljaš o njem... Pravzaprav ne veš skoraj nič, niti to ne veš kako zgleda, pa vendar se je pojavil v tvojih mislih..... Zakaj? Kako? Smo mar tako osamljeni, da se že čisti neznanec mota po glavi?
Virtualna ljubezen je možna in je v današnjem času čedalje bolj pogosta. Ljudje smo prezaposleni s službami, obveznostmi izven službe.... Nekako ne najdemo več časa, niti volje za spoznavanje ljudi tako, k ...
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav ...
....Nedavno sem bral knjigo v kateri je življenje primerjano s potovanjem z vlakom. Bilo je zelo zabavno branje... Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Pri ustavljanjih se znajo zgoditi prijetna presenečenja. Človek doživlja srečne trenutke, ampak tudi nezgode, nesrečo, žalost. ..Ko se rodimo in zakorakamo v vlak, se srečujemo z ljudmi za katere mislimo, da nas bodo spremljali med vsem našim potovanjem. Na primer, naši starši…Nažalost, resnica je povsem drugačn ...
...Svet je ovit v temo...zunaj gorijo le ulične svetilke in vsakih nekaj trenutkov se na cesti skozi mojo ulico zasvetijo luči avtomobila...A jaz se ne menim zanje...živim v svojem svetu...svetu sanj...V svetu, v katerem si ti še moj...v katerem se lahko privijem v tvoj objem...svet v katerem čutim tvoje ustnice...Joj...kako je vse lepo...ta svet mi je tako všeč...a kaj ko ni resničen!...Ta svet je le plod moje domišljije...ta svet ne obstaja!...Tega si ne morem ubiti v glavo...Ti si odšel...ostala sem sama na križišču ces ...
Skozi okno je bila odprtina v nebo odprtih sanj. Gledal sem v daljavo neskončnega sonca. V očeh nisem videl ničesar le droben veter je pihal skozi lase. Trenutek resnice za moža v črnem plašču skozi cesto, ki je s prstom kazal name. S svojimi majhnimi koraki je prestopi nevidno črto, ki je bila narisana v moji glavi. Vsak trenutek je bil večen, vsak korak je bil neskončen le bistvo vsega je bilo le bistvo. Premakni je nehote delček telesa, zasijal je oblak in sonce se je skrilo. V trenutku je vse obstalo, nastajal je nov dan ...
Strmim v tvojo sliko, ki vrača mi spomine,
na dneve, na leta, ko bil sem tvoj mali sine,
na dneve, ko si še igral vlogo očeta in moža,
praznino, ki jo čutm, se opisat ne da.
Ta stara te pogreša, pojma nimaš kok,
nočem te omenjat, k to jo spravla v jok.
In vem, da so od tvoje smrti že 4 leta minila,
a te niti ona, niti jst, še nisva pozabila,
še zdj se obračam k teb, če mam kšn problem,
ne Boga,tebe prosim, da me rešiš teh dilem,
ker v teh letih je težko preplezat ovire,
že mejhna pizdarija, te s prave poti ...
