leta

63. LE dvigni kozarček in izpij vinčka do dna.. na zdravje, še na mnoga leta ti želim vsega obilo lepega..

Bohinjsko jezero je bilo leta 1981 vključeno v območje Triglavskega narodnega parka, jezero je največje stalno in naravno jezero v Sloveniji. Jezero je ledeniško-tektonskega nastanka: prvotna kotanja je nastala z intenzivnim erozijskim delovanjem ledenika na površje. Ledenik je izdolbel dno in ga obdal s čelnimi morenami na vzhodnem delu jezera. Glavni pritok jezera je Savica, ki se v zahodnem delu jezerske kotanje prebija preko moren z balvani in se pri Ukancu izliva v jezero. Jezero je pretočno - iz jezera teče reka Jezernica, ki že po manj kot 100 m skupaj z leve strani pritekajočo Mostnico, ki priteka iz Voj, tvori reko Savo Bohinjko (Sava). Ob severnem robu jezera je več podvodnih kraških izvirov, najbolj je poznan kraški izvir Govic. Višina jezera je bila še ob koncu zadnje ledene dobe višja za 16 m in takrat je jezero segalo do današnje Stare Fužine, kar nakazujejo tamkajšnje fosilne jezerske terase. * dolžina: 7350 m (najdaljša diagonala) * največja širina: 1250 m (S-J) * največja globina: 45 m * površina jezera: 318 ha * dolžina jezerske obale: 10.900 m.

Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšna situacija je bila za časa kralja Tomislava in Stijepana Držislava (969 - 997), ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj, ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije. Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg. Smrti zadnjega člana dinastije Trpimirovičev v letu 1090 je sledil notranji spopad za prestol, katerega rezultat je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana, sorodnika zadnjega hrvaškega kralja Zvonimirja, za kralja Hrvaške, katerega je izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal ban, Slavonija je imela v tem času svojega bana in bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Hrvaške. Dalmatinska mesta so bila v sferi beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu, je Beneška republika začasno prevzela oblast nad Zadrom in Rabom, toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja, kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečani, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva omogočilo priti do madžarske krone. Nova cesarica je Hrvaški zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779. Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želji po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/49 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah, in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo. V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca. Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Leta 1881 so bile vojaške meje zopet podrejene hrvaškemu parlamentu. V tem času je hrvaško ozemlje pripadalo Avstriji (Dalmacija, Istra, deli Bosne in Hercegovine) in Madžarski (ostala Hrvaška in Slavonija). Takšna razdelitev, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija.

Sporočamo žalostno vest, da nas je za vedno zapustil Edi Bucovaz, najstarejši član in eden od ustanoviteljev najstarejšega še delujočega slovenskega ansambla, ansambla Beneški fantje. Edi se je rodil 18. 4. 1926 v kraju Kozica, ki se nahaja v občini Sv. Lenart (San Leonardo) v okraju Udine. Tam je obiskoval OŠ, nato pa je šel v Čedad v trgovsko šolo. Ko je bil star 17 let, je prostovoljno vstopil v slovensko partizansko vojsko. Nekega zimskega dne, januarja 1945, so ga zajeli Nemci in ga odvedli v Goriške zapore, kjer je bil zaprt približno en mesec, nato pa so ga skupaj z drugimi poslali v Dachau, kjer je videl na tisoče mrtvih vsak dan. A Edi je bil močan in vojna se je bližala koncu, zato je tudi preživel taborišče, od koder so ga 29. 4. 1945 osvobodili Američani. Edi se je čutil Slovenca, zato se je vračal s Slovenci in tako prvič prišel v Slovenijo, ki je po vojni postala njegova domovina. Ker je pogrešal Benečijo in ker o Beneški Sloveniji marsikdo ničesar ni vedel, je na takratnem Radiu Ljubljana od leta 1951 vodil oddajo Za Beneške Slovence. Prav za namen te oddaje je leta 1952 nastal ansambel Beneški fantje, s katerim je v več kot petinpetdesetih letih nastopil na več kot 11.000 koncertih, veselicah in drugih nastopih. S svojim žametnim glasom je postal prava legenda slovenske narodnozabavne glasbe. Nastopal je vse dokler je zmogel. Njegov zadnji javni nastop je bil letošnjega 13. julija v Ormožu. V srcih nam bo za vedno ostal lep spomin nanj, spominjali pa se ga bomo tudi ob poslušanju starih in novih pesmi ansambla Beneški fantje. Edi je želel, da ansambel kljub njegovi smrti ne preneha delovati in njegovo željo bomo mlajši člani izpolnili, seveda s pomočjo naših zvestih poslušalcev in poslušalk, saj bomo še naprej ustvarjali in gojili beneško glasbo.

Hrvaške politične stranke so nato delovale v opoziciji. Zavedajoč se nevarnosti prihajajoče 2. svetovne vojne, se je novi vladar princ Pavel dogovoril za sporazum med hrvaškim voditeljem Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem. S pogodbo leta 1939, je Hrvaška postala banovina z mejno avtonomijo in veliko večjim teritorijem kot leta 1918. Toda ta dogovor vsekakor ni končal srbskega terorizma na Hrvaškem. Vojska je večkrat pobijala civiliste, prav tako pa se je močno upirala srbska populacija v okolici Knina. Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov in Srbov. V istem času so srbski ekstremisti, četniki, pričeli z množičnimi poboji hrvaške in bosenske populacije. V maju 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, za katero je kmalu izvedela fašistična vlada in tako ugotovila, da ima le malo vpliva na prebivalstvo, saj je bilo le to večinoma na strani antifaštistov. Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu dobili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro. Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po mnogih desetletjih je ponovno obstajal svobodno izvoljen parlament. Kmalu po volitvah je parlament razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoči tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji).

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. sta vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov in zato so izvolili nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1.1.1527). Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16.stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina, semkaj povabili krščansko populacijo iz turškega imperija in ostale begunce in jih naselili na opuščena in izpraznjena območja vzdolž mejne črte. Dolžnost teh svobodnih poljedeljskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov, po verski pripadnosti pa so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške, so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino. Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji pa leta 1671 obglavljeni. Uspešna vojna proti Turkom se je končala s pogodbo v Sremskem Karlovcu (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718), nekateri deli Hrvaške in Slavonija so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj iste vse do danes.

Triglavski narodni park (TNP) je edini narodni park v Sloveniji. Ime je dobil po Triglavu, ki se v osrčju parka dviguje najvišje (2864 m) in je hkrati tudi najvišji slovenski vrh. Ime Triglav ni povsem pojasnjeno. Nastalo je bodisi zaradi značilne podobe gore z jugovzhodne strani bodisi kot spomin na najvišje božanstvo iz časa poganstva, ki je imelo sedež na njegovem vrhu. Velja za simbol slovenstva, ki je tudi na slovenskem grbu in zastavi. TNP se razprostira na severozahodu Slovenije ob meji z Italijo in blizu meje z Avstrijo, na jugovzhodnem delu alpskega masiva. Skoraj popolnoma se prekriva z Vzhodnimi Julijskimi Alpami. Obsega 880 kvadratnih kilometrov, kar je štiri odstotke površine Slovenije. Spada med najstarejše evropske parke; prvo varovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Osrednje poslanstvo javnega zavoda TNP je varovanje narave, opravlja pa tudi strokovne in raziskovalne naloge. Zamisel za nastanek: avgusta 1908 je skupinica mož prehodila del Doline Triglavskih jezer. To so bili uradni udeleženci ogleda, ki ga je na pobudo seizmologa in naravoslovca Albina Belarja razpisalo državno gozdarsko oskrbništvo v Radovljici. Do uresničitve Belarjevega predloga za ustanovitev Naravovarstvenega parka nad Komarčo pa ni prišlo, ker za to ni bilo pravne podlage. Tedanji zakonski predpisi tudi niso dopuščali omejevanja paše. Tako smo zamudili s tem neuresničenim predlogom imeti prvi narodni park v Evropi. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu je leta 1920 Pokrajinski vladi za Slovenijo predložil znameniti Spomenico, katere zahteva je bila ustanovitev varstvenih parkov po zgledu drugih držav. Ustanovitev Alpskega varstvenega parka se je leta 1924 (Površina 1.400 ha) posrečilo Odseku za varstvo prirode in prirodnih znamenitosti in Slovenskemu planinskemu društvu za samo 20 let. Prvič je bilo uporabljeno ime Triglavski narodni park leta 1926. Zasluga za to gre profesorju Franu Jesenku, ki je 30. maja v dnevniku »Jutro« spregovoril o znamenitostih Triglavskega narodnega parka. Po izteku 20 letne pogodbe so ponovno ustanovitev parka ovirali predvsem pašniški interesi in nedorečenost v zvezi s pristojnostjo razglašanja parka. Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije je dne 26. maja 1961 sprejela Odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za narodni park pod imenom Triglavski narodni park (Površina 2.000 ha). Razširitev Triglavskega narodnega parka je bila sprejeta 27. maja 1981 z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (Površina: 83.807 ha).

poglejte si videospot leta

Slovanski predniki današnjih Slovencev so se na ozemlju Slovenije naselili v 6. stoletju. V 7. stoletju se je oblikovala Karantanija, prva država alpskih Slovanov po padcu Rimskega imperija. Leta 745 je Karantanija v zameno za obrambo proti Obrom priznala bavarsko nadoblast, medtem ko je notranjo samostojnost ohranila do preoblikovanja v frankovsko grofijo leta 828. Verjetno se je v 7. stoletju na prostoru osrednje Slovenije izoblikovala še ena slovanska plemenska tvorba - Karniola, ki je v 8. stoletju tudi prišla v sklop frankovske države. V času od 8. stoletja se je iz Salzburga in Ogleja začelo širiti tudi krščanstvo.

Besedilo je napisal igralec in pesnik Tone Kuntner. Pesem s koncerta v Žalcu leta 1980, kantavtorice moje mame Maje, stare 16 let, Po več letnem vsestranskem zlorabljanju.

Umrl nekdanji bobnar Abbe, Ola Brunkert:rojen Dec. 16, 1946 - Stockholm, Sweden ...Džezovski bobnar Ola Brunkert, rojen leta 1946, je prvič sodeloval z Abbo pri snemanju njihove prve pesmi People Need Love. Skupaj z basistom Rutgerjem Gunnarssonom, je edini glasbenik, ki je sodeloval pri vseh albumih skupine, z njimi pa je bil tudi na svetovnih turnejah v letih 1977, 1979 in 1980. Brunkert je bil najprej član bluesovske skupine Slim's Blues Gang, nato pa se je sredi 60. let pridružil popzasedbi Science Poption. V pestri glasbeni karieri je sodeloval tudi s kitaristom Jannejem Schafferjem v džez-popskupini Opus III, od leta 1970 pa je vseskozi deloval z različnimi glasbenimi skupinami.V 62. letu je v tragični nesreči umrl Ola Brunkert, nekdanji bobnar legendarne švedske popskupine Abba. S skupino je sodeloval pri vseh albumih.Tragična nesreča se je zgodila na vrtu Brunkertove hiše na Mallorci, po domnevah policije je Ola do smrti izkrvavel zaradi usodne rane na vratu, ki naj bi jo povzročil udarec ob stekleno ploščo.Naj pociva v miru..Legende ne umrejo nikoli..

glasba...Moja ljubica..Jan Plestenjak....Kaj ko nisem vedel da ljubila si me ti in pustil sem drugi da zabriše vse sledi dobro vem da kriv sem ampak čas ne oprosti gledam stare slike kjer smejala si se ti moja ljubica če bi tukaj bila ti edina ključ imaš od mojega srca moja ljubica če bi tukaj bila kradel bi kot lopov leta le za naju dva niso kriva mlada leta da sva se razšla grde so besede padle vem zato si šla lahka ni ta igra ko zaljubita se dva oprosti je bila beseda težka za oba REF. to noč naj pade dež in naj opere grehe vse čakal bom na jutro da mi dušo spet prižge božaj me kot trava zemljo hrani me z ljubeznijo daj da jokam tvoje solze ko ti bo hudo....MISEL ZA VAS ......!!!!!KDOR LJUBI, NOČE OBLEKE, MARVEČ TISTO, KAR JE V NJEJ.

Okoli leta 1000 so bili napisani Brižinski spomeniki, prvi pisni dokument v slovenščini. V latinici je bilo zapisano tudi prvo slovansko narečje. V 14. stoletju je padla večina slovenskega ozemlja v posest Habsburžanov, kar je pozneje postala Avstro-Ogrska. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno na dežele: Kranjsko, Trst, Istro, Goriško, Koroško in Štajersko.

kada lomiš, lomi do kraja...

V letu 1848 so v Pomladi narodov med številnimi narodi tudi Slovenci s političnim programom zahtevali združeno Slovenijo. Z razpadom avstro-ogrske monarhije leta 1918 so južnoslovanski narodi nekdanje monarhije 29. oktobra 1918 razglasili narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo sta botrovali 1. decembra 1918 združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavija.

Kraljevina Jugoslavija je med 2. svetovno vojno razpadla, Slovenci pa so se pridružili Demokratični federativni Jugoslaviji, uradno razglašeni 29. novembra 1945. Država se je leto kasneje 1946 preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in še kasneje leta 1963 v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ). Današnja Slovenija je na osnovi plebiscitne odločitve razglasila neodvisnost od SFRJ 25. junija 1991.

Ludwig van Beethoven - Moonlight Sonata (1st Movement) Kristijan Janc se je rodil leta 1960. Leta 1984 je diplomiral na Fakulteti za šport v Ljubljani, do leta 1990 je bil zaposlen v Šolskem rekreacijskem centru Sevnica. V obdobju 1990-2002 je bil direktor Gostinskega podjetja Sevnica. Leta 1998 je bil izvoljen za sevniškega župana, to funkcijo je poklicno opravljal od leta 2002. Za poslanca Slovenske ljudske stranke je bil izvoljen v VI. volilni enoti. R.I.P. Naprošam da komentirajo samo resni.

Leta niso važna...a res niso...kdo bi vedel...

glasba..Chateau.Nazaj domov ....Zgodovina Chateau 1986 - 2008 – biografija: Skupina Chateau je nastala že davnega leta 1986. Prva zasedba je začela kaj kmalu s prvimi nastopi in tudi prvimi studijskimi posnetki. Kot prvi večji hit, ki ga je bilo moč slišati po radijskih postajah širom Slovenije, je bila pesem »Ljubezen čez počitnice«. V začetnih letih delovanja je skupina igrala pop rock glasbo, ki je bolj temeljila na popu kot trših ritmih. Lahkotne melodije, predvsem ljubezenska besedila, večglasne vokalne linije podkrepljene tudi z ženskimi spremljevalnimi vokali, so bili v začetnih letih zaščitni znak skupine. Prvi večji uspeh je skupina zabeležila leta 1987 z odmevno uvrstitvijo na takratno Pop delavnico s pesmijo Ne laži mi. V prvih letih se je zamenjalo kar nekaj članov skupine, nekakšno jedro in stalnico skupine pa sta tvorila pevec Matjaž Ograjenšek in bobnar Stane Odlazek. Do leta 1990 se je nabralo že dovolj posnetkov za izdajo prvega nosilca zvoka. To jim je tega leta tudi uspelo. Nastala je prva kaseta skupine z naslovom »Tvoje oči«, ki jo je izdala založba Sraka iz Novega mesta. Po izidu je sledilo povečano koncertiranje po Sloveniji, intervjuji na radijskih postajah in televizijski nastopi. Največjo prelomnico za skupino pa predstavlja leto 1991, ko se je skupini pridružil kitarist Zvone Hranjec –ex Šank rock. Formirala se je tudi zasedba, ki je predstavlja najbolj plodno obdobje skupine. Vokalist Matjaž Ograjenšek, kitarist in avtor Zvone Hranjec, klaviaturist Miran Vavče, basist Aleksander Ževart in bobnar Stane Odlazek. Fantje so se že na začetku leta zaprli v studio in pridno skladali in snemali nove pesmi. Prijavili so se na Pop delavnico s pesmijo Objemi me in z njo tudi zmagali po mnenju strokovne žirije. Sledila je tudi izdaja kasete z istoimenskim naslovom. Izdelek je bil prava rokerska poslastica. Trdi in čvrsti ritmi, melodične, čvrste in na trenutek tudi ostre instrumentalne linije, večglasno petje in dobra produkcija je postala zaščitni znak skupine in jih izstrelilo v sam vrh slovenskih rokerskih skupin.. Izid kasete je naletel tudi na zelo ugodne kritike v glasbenih krogih. Leto so zaključili s kar tremi pesmimi na letnem izboru lestvice Stop pop 20. Za nekaj pesmi so posneli tudi videospote. Sledilo je koncertno obdobje. Leta 1993 pa so se fantje spet zaprli v studio in nastala je že tretja kaseta z naslovom Avantura, ki je spet dala kar nekaj hitov. Najbolj popularna je bila priredba skupine Kinks – Lola. Zaradi kontraverznega besedila je bila na nacionalnem radiu celo prepovedana. Začeli so sodelovati tudi z znanimi glasbeniki v Sloveniji Tomaž Domicelj, Adi Smolar, Janez Zmazek….., predvsem kot tekstopisci. Leto 1995 je bilo spet zelo pomembno za skupino. Izdali so namreč nov izdelek – CD z naslovom Mlinar na Muri z istoimenskim hitom, ki je takorekoč ponarodel v Sloveniji...In še bi lahko povedali veliko o njih.. Zadnji koncert so imeli na prelomu tisočletja konec decembra leta 1999. Fantje so se razšli in pustili za sabo bogato glasbeno zapuščino. Vendar pa še niso rekli zadnje, saj so v preteklem letu spet začeli z vajami v najbolj plodni zasedbi...

Najlepša rit leta 2006

In Memoriam: TODOR TOŠE PROESKI ... Prilep, 25. januar 1981 - Nova Gradiška, 16. oktober 2007.... iz koncerta v Sarajevski Skenderiji leta 2006... "Bacila je sve niz rijeku"... Toše, minilo je eno leto in še vedno boli, ker te več ni med nami...

Predstavljeni so vsi uradni svetovni prvaki formule 1 (od leta 1950 naprej). Neuradno se je dirkanje začelo ob koncu 19. stoletja. Prva Velika nagrada pa je bila leta 1906. Do 1. svetovne vojne se je dirkaško življenje razvijalo zelo hitro. Med obema vojnama je dirkanje sicer potekalo vendar je tehnološko bolj stacioniralo. Pred drugo svetovno so se rodile srebrne puščice, ki so postavile nov mejnik v razvoju avtomobilizma. Po končani drugi svetovni vojni sta Alfa Romeo in Mercedes pripeljala do takšnega tekmovanja kot ga poznamo od leta 1950 z Ascarjem in Fangiom na čelu, do današnjih dirkačev kot so Massa, Hamilton, Alonso, Raikonen....

The Who - Tommy Rock Opera - We're Not Gonna Take It v mojem prostorskem zvoku. Ta koncert je eden izmed največjih raritet in se ga zelo težko dobi zato ga verjetno dosti od vas ni videlo ali slišalo. Zadeva je iz leta 1989.

idiotsko