Posebno točko v hrvaški zgodovini so predstavljali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, kateri so vladali v bizantinskem imenu. Takšna situacija je bila za časa kralja Tomislava in Stijepana Držislava (969 - 997), ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj, ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije. Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (1054 - 1074) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se dokončno ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg. Smrti zadnjega člana dinastije Trpimirovičev v letu 1090 je sledil notranji spopad za prestol, katerega rezultat je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana, sorodnika zadnjega hrvaškega kralja Zvonimirja, za kralja Hrvaške, katerega je izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal ban, Slavonija je imela v tem času svojega bana in bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Hrvaške.
Dalmatinska mesta so bila v sferi beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu, je Beneška republika začasno prevzela oblast nad Zadrom in Rabom, toda kralj in hrvaško plemstvo je preprečilo okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja, kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Kot posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečani, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 1409 - 1480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.
Od:
Dodan:
1 mesec nazaj
Ogledov:
651
Komentarjev:
49
Oznake:
03:37
