V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva omogočilo priti do madžarske krone. Nova cesarica je Hrvaški zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779. Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želji po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/49 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah, in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo.
V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca.
Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Leta 1881 so bile vojaške meje zopet podrejene hrvaškemu parlamentu. V tem času je hrvaško ozemlje pripadalo Avstriji (Dalmacija, Istra, deli Bosne in Hercegovine) in Madžarski (ostala Hrvaška in Slavonija). Takšna razdelitev, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija.
Od:
Dodan:
1 mesec nazaj
Ogledov:
848
Komentarjev:
39
Oznake:
05:20
