vlada

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva omogočilo priti do madžarske krone. Nova cesarica je Hrvaški zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779. Konec 18. stoletja so se pokazali prvi poskusi madžarskega plemstva po zatrtju hrvaške samouprave in želji po madžarizaciji, zoper katero so Hrvati nastopili z narodnim preporodom v prvi polovici 19. stoletja in politična neodvisnost je bila dosežena z uporabo orožja, ko je v letu 1848/49 hrvaški ban Josip Jelačić z vojsko premagal madžarsko vojsko pod vodstvom Lajosa Kossutha. Ta vojaška zmaga je pomenila prekinitev vsakršnih povezav z madžarskim kraljestvom. Od revolucije naprej so bili člani hrvaškega parlamenta izbrani na volitvah, in od leta 1861 je bil parlament odprt za vse državljane, ne zgolj za plemstvo. V času Napoleonovih vojn je Dubrovniška republika izgubila svojo neodvisnost in leta 1808 postala del Dalmacije, ki je po letu 1812 postala avstrijska provinca. Ob oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko, ki je določal preoblikovanje Hrvaške v državo z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva. Leta 1881 so bile vojaške meje zopet podrejene hrvaškemu parlamentu. V tem času je hrvaško ozemlje pripadalo Avstriji (Dalmacija, Istra, deli Bosne in Hercegovine) in Madžarski (ostala Hrvaška in Slavonija). Takšna razdelitev, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o Združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva. Propad Avstro-Ogrske je tudi Hrvaška izkoristila in bila 29.10.1918 vključena skupaj s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Vojvodino v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in kot taka, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. 1. decembra 1918 sta se državi združili, za prestolnico razglasili Beograd in novo kraljestvo pod vodstvom srbske dinastije je nosilo ime Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. V novi državi so imeli Srbi glavno vlogo, vojska in policija je bila v glavnem v srbskih rokah, prav tako tudi diplomatske institucije. S srbskim dvorom in vlado je bila vloga Hrvaške v državi zelo obrobna. S prvo ustavo v letu 1921 je bila Hrvaška ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Najbolj pomembna hrvaška politična stranka, hrvaška Ljudska stranka, združenje hrvaških ljudi in celo deloma srbskih poljedelcev v opoziciji do centralne vlade. Leta 1928 je prišlo do zaostritve v Beogradu, ko se je tamkajšnji dvor odločil odstraniti voditelja stranke, Stjepana Radića, ki je bil nato v jugoslovanskem parlamentu ustreljen. Kmalu po tistem, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo je tudi država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija.

Bajaga - Pada vlada

po ogledu filma ZEITGEIST...je glava polna misli...ki se na novo urejajo...in če bi trzal na njih bi bilo samo sr...

upor kupcev proti dvigu cen v trgovinah...mail ki kroži mi je spet pokazal kako se slovenci znamo združiti v malenkostih...ZEITGEIST...pa pokaže kaj je velika zarota države...mi pa bentimo zaradi 0,5 €... pa kaj še...kje je naša odgovornost?? koliko ljudi je uspešnih..?? a so vsi ti uspešneži pokvarjeni...?? kaj pa počnejo vsi ki se pritožujejo...in zdaj je popularno se upirati skupaj...pumpati ta čustva...brez da bi odprli oči in sprejeli odgovornost za svoje življenje...dajmo bojkotirat stvari ki iz kratkotrajnega užitka spreminjajo ljudi v dolgotrajno posledico...

hahahahahahah

Pri nas v Sloveniji je podobno: stroški orožja in delovanja vojske ne temeljijo na nikakršnih ocenah realnih vojaških tveganj. So vzvišeni nad realnimi potrebami in vrednotami prebivalcev. Samo za promocijo vojaškega poklica je npr. letos vlada namenila kar 149 milijonov tolarjev! (Za primerjavo za uvedbo evra le okrog 100 mio.) V promocijo problematike podnebnih sprememb v Sloveniji je več kot slovenska vlada vložila Britanska ambasada v Ljubljani. (Pohvale vredno za Britance in sramotno za našo vlado!) Pediatrično kliniko gradimo že 12 let, za nakup in vzdrževanje oklepnikov pa bomo odšteli toliko kot za 20 pediatričnih klinik. Za izgradnjo pediatrične klinike smo za povrh zbirali denar še s prostovoljnimi prispevki in dražbami medvedkov. Za nakup sodobne diagnostične opreme v Kliničnem centru se prav zdaj zbirajo donacije v dobrodelni akciji. Morda bi veljalo preizkusiti tole idejo: Slovenska vojska naj za oklepnike zbira sredstva z dražbami medvedkov in drugimi darovalnimi akcijami. Pa bomo videli koliko bodo zbrali. Proračun pa naj iz davkoplačevalskega denarja zagotovi dovolj za sodobne zdravstvene storitve, za prepotrebna vlaganja v energetsko učinkovitost, v obnovljive vire energije itd.

Na madridskem letališču Barajas se je okoli 14.23 ure pri vzletu letala tipa MD-82 zgodila nesreča. Letalo s 166 potniki in šestimi člani posadke, sicer namenjeno v Las Palmas na Kanarskih otokih, je po pisanju lokalnih medijev že drugič poskušalo vzleteti z vzletne steze na četrtem terminalu, a je tik po vzletu zagorel levi motor, zato je pilot zavil z vzletne steze. Letalo sta zajela dim in ogenj, s katerim se trenutno bori 11 gasilnih avtomobilov. Informacije o mrtvih in ranjenih se razlikujejo. Španska vlada je sporočila, da je na letu JK 5022 umrlo 45 oseb, 19 je huje ranjenih, 35 oseb pa naj ne bi bilo poškodovanih. 20 reševalnih ekip, ki so na terenu, poroča o kar 150 smrtnih žrtvah. Po njihovih podatkih naj bi preživelo samo 27 oseb, pa še ti so v kritičnem stanju. Reševalci iz gorečega in popolnoma uničenega letala vlečejo trupla. Tudi španski spletni portal El Mundo poroča, da je v letalu, ki naj bi se prelomilo na pol, umrlo 150 oseb, huje ranjenih pa naj bi bilo 20. Španski El Pais medtem poroča o 45 mrtvih in 19 huje ranjenih. Ker je let združen še z nemško letalsko družbo Lufthansa, naj bi bili potniki večinoma Nemci in lokalni prebivalci.

Hrvaške politične stranke so nato delovale v opoziciji. Zavedajoč se nevarnosti prihajajoče 2. svetovne vojne, se je novi vladar princ Pavel dogovoril za sporazum med hrvaškim voditeljem Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičem. S pogodbo leta 1939, je Hrvaška postala banovina z mejno avtonomijo in veliko večjim teritorijem kot leta 1918. Toda ta dogovor vsekakor ni končal srbskega terorizma na Hrvaškem. Vojska je večkrat pobijala civiliste, prav tako pa se je močno upirala srbska populacija v okolici Knina. Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede formiranja Neodvisne države Hrvaške s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Srem. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli Nűrnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov in Srbov. V istem času so srbski ekstremisti, četniki, pričeli z množičnimi poboji hrvaške in bosenske populacije. V maju 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška antifašistična partizanska skupina, za katero je kmalu izvedela fašistična vlada in tako ugotovila, da ima le malo vpliva na prebivalstvo, saj je bilo le to večinoma na strani antifaštistov. Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu dobili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro. Naslednjih 45 let je Socialistični republiki Hrvaški vladala komunistična hrvaška stranka. Leta 1990 so bile izpeljane mirne volitve in po mnogih desetletjih je ponovno obstajal svobodno izvoljen parlament. Kmalu po volitvah je parlament razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoči tudi na dejstvo, da obstaja Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti že več kot 11 stoletij (z izjemo 15 letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji).