Hrvati in ostali Južni Slovani so se ustalili na sedanjem območju tik pred začetkom 7. stoletja. Hrvaška je bila prvič omenjena v frankovskih in bizantinskih kronikah v 9. stoletju, njene meje pa je prvi opisal Konstantin Porfirogenet v 10. stoletju v delu De Administrando Imperio. Najvišji položaj v zgodnji hrvaški državi je zasedal vojvoda, ki so ga izvolile pomembne hrvaške družine. Od začetka 10. stoletja pa je nosil naziv kralj, krona je postala nato dedna in večina poglavarjev v naslednjih 300 letih je izhajala iz dinastije Trpimirovičev. Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov. Situacija se je spremenila v drugi polovici stoletja, ko sta vojvodi Domagoj in Branimir dosegla popolno neodvisnost, deloma po svojih močeh in sposobnostih, deloma pa zaradi nemoči zahodnih vladarjev. V istem času se je območje med Savo in Dravo, poznano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v vojvodino pod svojimi domačimi vojvodami, ki so bili prav tako frankovski vazali. Pod prvim hrvaškim kraljem Tomislavom (910 - 927) je bila Slavonija združena s Hrvaško, v 11. stoletju pa je bila vodena s strani hrvaške dinastije.
Od:
Dodan:
1 mesec nazaj
Ogledov:
500
Komentarjev:
22
Oznake:
04:19
