Razvajenost ali ...?

21. november 2010 ob 14:07 | 238
slika


Otrokova iniciativa ter starševsko vodstvo

Naš otrok ni odrasel, zato ima starše, da zanj skrbimo in ga vodimo. To ne pomeni, da namesto otroka delamo stvari, ki jih zmore sam, čeprav počasneje in z več truda, saj se uči. Ta učni proces je nam staršem in starim staršem včasih težko zdržati, se ustaviti in otroka le opazovati, saj čutimo, da bi sami naredili hitreje, učinkoviteje, spretneje, lepše in z manj nereda. S tem otroka prikrajšamo za izkušnjo učenja. Z nestrpnostjo ob njegovem učenju mu dajemo sporočilo, da ni dovolj hiter in spreten, otrok pa to našo držo prevede v: »Nisem OK!« Nekateri otroci so že sami preveč kritični do sebe in bi želeli biti tako spretni kot odrasli. Pomembno je, da jih starši umirimo: »Si še otrok in se še učiš! Jaz sem tole vadila 30 let dalj kot ti! Seveda znam bolje! A tebi gre prav dobro!« Zavedajmo se: iz napak se otrok uči in jih ne dela nalašč, da bi nas jezil.

Če otroka prikrajšamo za izkušnjo učenja, bo obupal: »Nič ne znam dovolj dobro! Dvigam roke!« V sebi bo zatrl zdravo iniciativo in željo po aktivnosti in postal »len«, kakor mu potem rečemo odrasli. Čakal bo, da se bodo stvari naredile same oz. da jih bomo namesto njega naredili mi. In jih bomo, seveda z obilico pritoževanja čez otroka, češ kakšen da je. Enako se bo zgodilo, če mu bomo iz rok jemali iniciativo in delali stvari namesto njega. Tega se bo naučil in bo to, da drugi delajo namesto njega, celo zahteval.

Pozitivna pohvala in spoštovanje

Enako je s pozitivno pohvalo in spoštovanjem, ki je kot bančni račun. Če nanj ne nalagamo, nimamo ne glavnice ne obresti. S pohvalo in spoštovanjem otroka ne moremo razvaditi ali pokvariti, a pohvala mora biti iskrena. Seveda 5-letnik ne zmore narisati risbice, kot bi jo narisal 14-letnik: spoštujmo in pohvalimo otrokov dosežek na stopnji, na kateri je in ga ne primerjajmo s sosedovim. Če otrok pohvale ne bo dobil, se bo zanjo pretirano trudil ali pa obupal: »Saj tako ali tako ni nič dovolj!«, v sebi pa bo čutil, da je ni vreden. In začarani krog se ponovno zavrti.

slika


Aktivno – pasivno starševstvo

V zadnjih letih je med starši postal priljubljen izraz aktivno starševstvo, ki se je velikokrat napačno interpretiral kot stalno in aktivno ukvarjanje z otrokom: vedno je treba kaj početi, vedno iskati nove izkušnje, mu vse omogočiti … Tukaj ni časa za to, da se ustavimo in le občudujemo otroka in to, kar počne. Vedno ga »ženemo« naprej. Vse to je sicer strašno koristno za otroka, zgubimo pa pasivno (ne v negativnem pomenu) komponento – ko dovolimo, da se čas ustavi in le opazujemo otroka, kako sestavlja kocke, kako se najstnica ogleduje v ogledalu, kako teče čez travnik za metuljem, kako se želi dotakniti sončnega zahoda … Ko dovolimo, da se čas ustavi, se ustavimo tudi mi s svojim otrokom: takrat ga lahko zares začutimo: kdo in kaj je. Otrok bo čutil naše zanimanje in občudovanje in si bo to prevedel: »Vreden sem časa, vreden sem pozornosti, vreden in ljubljen sem, takšen, kakršen sem!«

S to samozavestno držo si bo otrok upal biti aktiven, upal bo delati napake, dovolil si bo učiti se: ne bo razvajen in len.

slika


Vprašanje za konec

Kdaj je torej otrok »razvajen«: ko ima »vsega preveč« ali ko so njegove resnične potrebe dejansko zanemarjene?


----
Avtor: Janja Frelih Gorjanc, univ. dipl. psih., spec. ZDT, Inštitut Krog
http://www.ringaraja.net/clanek/je-to-razvajenost-ali-kaj-drugega_3233.html?page=2

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev