Romeo in Julija z drugimk koncem

04. januar 2010 ob 21:16 | 1451
Vem, da vas je večina že prebrala Romea in Julijo oz. vsaj veste, kva se dogaja. Za šolski spis smo mogl napisat, kako bi bilo, če bi se srečen končal. Moj spis nej bi bil zelo dober. Jz nism tok zelo ziher, pa vas prosim za komentačič na napisano. Aja, pa povezava za napovednik obeh filmov (ta stare in nove verzije)

Za tiste, ki še ne vejo, kva se not dogaja:

Po domače:
No nek v Italiji sta živele dve familije, Montegov pa Capuletov, k se res niso maral. No pol se pa Romeo in Julija vsak od enih, zalubta en v drucga (aaaaaaah) no, in pol se poročita, sam pol se zahatla, kr Romeo fenta od Julije bratranca pa ga iz Verone izženejo. Pol se pa še bl zakomplicira, kr Julijo hočjo poročit iz grofam Parisom, k ga res ful ne prenaša. Pol pa pater pa Julija nrdita načrt, koko bosta ta zos rešla: Julija spije en napoj, k jo kao nrdi mrtvo, medtem za vso zmešnavo zve Romeo in ponoč pride ponjo.

V originalu jima ne rata glih. Moja verzija:

Bil je lep sončen dan. Vsi so se zabavali (razen Capuletovih) in uživali v topli sončni svetlobi. Razen nekoga (poleg Capuletovih). In kdo je bil to? Nihče drug kot mali veronski kurirček, ki po svojih dejanjih do tedaj ni drugim velikim kurirjem nikoli ni segal niti do gležnjev. Ta dan je bil zanj še eden tistih groznih dni, ko samo pohajkuješ naokoli in dostaviš nekaj pisem, vidiš ene in iste ulice. Ubogi revež je že kar avtomatsko segel v torbo po pisma. V trenutku, ko je roko porinil v torbo, se je nakremžil. Nič pisem? Nič plače! Še en večer bo lačen prosil hudobno teto Hildo za vsaj majhen košček kruha, medtem ko bo še pes dobil boljšo hrano od njega, si je mislil. Ko bi vsaj bila njegova ljuba mama še živa! Ja, ona, ki mu je rezala topel kruh, ona, ki ga je tolažila, ko je jokal, češ da so ga veronski fantje spet namlatili in, in, in …, se je kurirček med mešanjem zraka v torbi popolnoma zatopil vase.

Na trdna tla ge je spravil šele občutek papirja v roki. V torbi je vendarle bilo eno pismo. Eno. Kot običajno ga je privlekel ven in prebral z okrašeno pisavo napisan naslov: Romeo Montego, Mantua. »Aha. Tudi prav,« si je rekel in vtaknil pismo nazaj v torbo. Potem je začudeno obstal, vzel pismo nazaj v roke in si ga prebral. Pa spet. Pa spet. Kar ni in ni mogel verjeti. Ljubi Bog! Je to sploh mogoče? Mantua! Mantua?!! Saj to je izven Verone. In ljudje nikoli ne pošiljajo pisem ven iz Verone, če niso pomembna. To je torej pomembno pismo, si je po svoji kmečki pameti razložil kurirček in se našopiril kot puran. Še enkrat je z zanosom prebral pismo. »Ah, kateri pomembni osebi moram dostaviti to pomembno pismo?« se je vprašal (tisto o tem, kako je majhen in o teti Hildi in o pokojni mami je vest o »pomembnem pismu« že zdavnaj zradirala). »Hm, hm, hm. Romeo Montego.« Ostro se je ustavil. Montegov Romeo? Veronski Romeo? Naš Romeo?! Tisti, ki je ubil Tybalta!?! Kriminalec?!! Zanos ga je v trenutku zapustil. To ni pomembno pismo. To je gotovo le kakšno ljubeče pismo Romeove mame, ki govori o skrbi, pozdravih, domu itd. Pismo potem sploh ni pomembno. Iz ponosnega purana se je spremenil v politega cucka. Še to ne! V politega cucka, ki je stopil v svoj lastni kakec. Ves poklapan je nadaljeval svojo pot proti Mantui, ko se je v njem prebudil glasek: »Ti, pa si danes srečal go. Montego?« Kurirček si je, še zmeraj zatopljen v žalost, odgovoril: »Seveda ne!« »Koga pa si danes srečal?« je glasek še naprej vrtal vanj. »Samo patra Lorenza, ki mi je dal eno pismo …« Hej! Ustavi konje! Koliko pisem je moral dostaviti danes? Še nobenega. Tole pismo Romeu je edino. Ni dvojno, eno je. To pomeni, da je pismo, naslovljeno na Romea, napisal pater Lorenzo. Vendar kaj naj bi pater napisal kriminalcu? Zatopljen v svoje misli je šel mimo glavnega vhoda na veronsko pokopališče. Kot vedno je malo pogledal naokoli, kot bi storili tudi vi, če bi morali samo hoditi in delati nič.

Nekaj pa je ustavilo njegov pogled: večja skupina ljudi pri Capuletovi grobnici. Ampak zakaj? In naš mali kurirček se je hitro spomnil besed, ki jih je prejšnji večer izgovorila teta Hilda pri večerji: » Moja soseda Alicia pravi, da je Capuletova mlajša umrla. Ravno na poročni dan so jo našli. Grozljivka, ti rečem,« Nato je zagrabila masten kos mesa na mizi in ga vrgla psu. Oh, kako škoda je bilo tistega mesa …« je z žalostnim spominom zaključil kurirček. Ampak dovolj o mesu, se je opomnil in se spomnil vprašanja, s katerim se je nazadnje ukvarjal. »O čem bi Lorenzo pisal Romeu? Novice iz Verone? Ne, to Romeo izve od svojega oprode …«

Takrat se je spet ustavil. Romeov oproda je nedaleč stran opazoval dogajanje, skrit za grmom. Nato je sledilo zaporedje hitrih dogodkov: oprodo je Lorenzo opazil in mu odkimal, da naj ne. Ampak kaj, da naj ne? Oproda je smrtno prebledel in zbežal. Pater je razločno pogledal kurirčku v oči, da je ta v njih takoj prebral celotno zgodbo o Romeu in Juliji. Torej je pismo le pomembno! On je pomemben! Vendar je bila na poti ena sama samcata nepomembna ovira: ne bo pomemben, če pismo ne doseže naslovnika!

Začel je teči. Lovil je oprodo, vendar je bil ta daljših nog, zato je kurirčka kmalu pustil za sabo. Samega, utrujenega, žalostnega. Takrat pa se je v malem dečku nekaj zbudilo. Nekaj, kar je imel že dolgo v sebi, le vedel ni za to. Prebudil se je … pogum. Tako se je iz žalostnega kurirčka rodil lev. Spet se je kurirček pognal v tek in se ni menil za bolečine. Kaj kmalu je prehitel oprodo in zagledal Mantuo. Pognal se je tja kot lev, ki lovi svojo žrtev. Nato je zavil okrog ovinka in naletel na vedrega gospodiča, ki se je, žvižgajoč pesem sebi, sprehajal. Kurirčku se je zaradi napornega teka še zmeraj malo mešalo, zato ge je brez vseh uvodnih vljudnosti vprašal: »Kje je Romeo?« »Romeo, kateri Romeo?« je bil zmeden mladenič. »Tisti, ki se je pred kratkim priselil, iz Verone.« »Aja, tisti Romeo. Tamle je, na tistem zidu,« je mladenič pokazal na visok zid kakih 20 metrov stran. »Hvala,« je zasopel kurirček in se zakadil v Romea. »Ej, ti! Montegov tamal'!« se kurirčku ni zdelo vredno uporabljati uradnega naziva. »Zdaj me pa dobro poslušaj. Če me ne boš, ti bo žal. Res. Glej, tukaj imaš pismo in ga preberi, ker je samo to edina prava resnica. Ne smeš verjeti, kar ti povedo drugi. Niti, če je to tvoj oproda, mu ne smeš verjeti!« »Prav, prav,« je rekel Romeo zdolgočaseno in odprl pismo ter ga začel brati. V trenutku je vedel, kaj mora narediti. Zajahal je konja in v hitrem galopu odjezdil iz Mantue. Priplazil se je do veronskega obzidja in ga preplezal. Nato je ušel na pokopališče, do ogromne grobnice Capuletovih.

Romeo vzame železni drog, ga zapiči med vrata in podboj ter ga potisne. »Hej! Kaj pa ti tam, nepridiprav?!« ga je okaral osoren glas. Romeo se je ozrl. Glas je pripadal Parisu. »Tukaj nisi zaželen,« ga je na kratko odpravil Romeo. »Ti tudi ne,« mu je vrnil Paris, »saj si izgnan.« Pogled mu je obvisel na železnem drogu. »Tako torej, ti zanikrnež. Norčevat si se prišel!« ga je ošvrknil grof. Romeu je počasi presedalo njegovo govoričenje. Pa tudi panika ga je začela grabiti. Če ga ujamejo, je konec. »To, kar jaz počnem tukaj, tebe en storž briga, zato te lepo prosim, da nehaš vtikati svoj privihnjen nos v stvari, ki se te ne tičejo,« mu je odvrnil Romeo. Vendar je Paris še naprej rinil vanj, češ kaj počne tukaj in da ga bo zatožil. Romeo je izgubljal potrpljenje. Paris mu je še vedno pridigal o njegovi usodi, ko je Romeu prekipelo. Govorečega Parisa je prijel, dvignil in vrgel skozi pokopališčna vrata. Parisa je dejanje osupnilo. Samo sedel je in debelo gledal. »No, a se boš pobral ali pa te moram jaz?!« ga je nadrl Romeo. Parisu ni bilo treba dvakrat reči. Dvignil se je in tiho pobegnil v noč.

Romeu je v naslednjih nekaj minutah uspelo odpreti grobnico. Odrinil je vrata in se zazrl v grozljivo temo, ki je zevala iz luknje. In tu notri je Julija! Pogum in ljubezen sta navdajala Romea, ko je vstopil v temačno notranjost. Tema ni bila več tako zelo gosta, ker so lunini žarki že dosegli tla podzemne graščine. Romeo se je v medli svetlobi ozrl naokoli. Čez grobnico je vodila nekakšna pot, levo in desno od nje pa so ležala trupla. Kaj kmalu jo je zagledal. Julija, ki je v bistvu že čutila okolico in se je začela zavedati, je bila za dve trupli stran od Romea. Ta je pohitel k njej in jo … začel rahlo tresti. »Julija, zbudi se!« Nič. »Halo? Zajtrk je na mizi! Zbudi se!« je šepetal Romeo in živčno zrl proti vhodu, skozi katerega je lila svetloba lune. Če se tam pojavijo sence, je mrtev.

Julija se je končno začela prebujati. Ko je odprla oči in uzrla Romea, je postala zelo srečna in sledil je dolg ljubezenski objem in zatem doooooooooolg poljub. »Glejte, fantje, grobnica je odprta, kakor je rekel grof Paris,« zaljubljenca sta nemudoma skočila narazen. Paris je torej vojvodi povedal, da je Romeo v Veroni, in ta je s svojimi možmi prišel, da ga odpelje. Ne moremo mu zameriti, da ga je v tistem trenutku zagrabila nepopisna panika. Kako ven? Julija je začela preplašeno šepetati: »Joj, kaj naj narediva, kaj?« Romeo je pretehtal možnosti. Če zbeži ven, tvega, da ga ujamejo in Julija bo v težavah. Če pa se skrijeta za kamnite podstavke s trupli, ju bodo prej ali slej našli. Obupano je vrgel pogled na vrata, ki se odpirajo navznoter in so bila na stežaj odprta, skoznje pa je lila nežna mesečina …

Navznoter odprta vrata?! Ena od loput, njima bližja, je bila na levi. Če bi se Romeo in Julija skrila tja, počakala, da gredo noter in globoko v grobnico, bi morda celo pobegnila neopažena. Romeo ji hitro prijel Julijo za roko in jo potegnil s seboj za levo loputo. »Ja, pojdimo noter, ali ne?« jih je pozval vojvoda. V grobnico so vstopile tri postave. Srednje velika postava, ki je stopala zelo bojazljivo, je bila grof Paris, kar je Romeo tudi pravilno uganil, manjša postava, ki je ukazovalno korakala na čelu skupinice, pa je pripadala vojvodi. Gora mesa, ki se je majala na repu, pa je bila verjetno eden od stražarjev, na katerih te bolj kot mesarsko orožje prestraši njihova postava. »Gremo, gremo,« je godrnjal vojvoda in priganjal skupinico naprej. Ko so prišli do konca prve dvorane, so se po stopnicah spustili v drugo. »Mogoče tiči tu kje. Služabnik! Bodi tako prijazen in mi posveti, prosim!« je zapiskal vojvoda. Gora mesa mu je porinila gorečo baklo pod nos in osvetlila stopnišče. In mala gruča se je spustila dol. »Zdaj ali pa nikoli!« je pomislil Romeo, za stotinko okleval in Julijo odvlekel po stopnicah navzdol iz grobnice. Skupaj sta stekla preko pokopališča in Romeo je Juliji pomagal preplezati zid. Posadil jo je na svojega konja in kot veter sta odbrzela iz Verone. Nastanila sta se v Romeovi hiši v Mantui, kamor ju je poslal pater. Ta je zvečer prišel preverit načrt in ko ni našel ne Romea ne Julije, je vedel, da je uspelo. Le še grofa je bilo treba obvestiti.

Kar zadeva trojico: celo noč so zaman blodili po grobnici, kjer so našli le trupla mrtvih Capuletovih. Na povratku skozi grobnico pa je Paris vendarle opazil: »Hej! Tista Montegova podgana je ukradla Julijino truplo!« In takoj je zagnal cel vik in krik in iz postelj vrgel vso Verono. Na osrednjem prizorišču dogajanja sta se znašla tudi sovražna si grofa, ki sta razjarjeno kričala drug na drugega. Vojvoda je miril podivjano množico: »Mir. Mir, prosim … A STE LAHKO TIHOOOOOOOO!!!« je na koncu zakričal. Prepir je utihnil. »Tako,« je začel vojvoda. Romea Montega bremenimo kraje in oskrunstva trupla Julije Capulet …« »Samo trenutek,« je vojvodovo pridigo zmotil Lorenzo. »Gospod vojvoda, lahko vam zagotovim, da Romeo Julije ni oskrunil. In Julija je živa,« je začel Lorenzo. Vojvoda ga je debelo pogledal, Julijina mati pa je zaihtela od veselja. »Ampak, to je nemogoče.« je rekel vojvoda. »O, ja, pa je,« je rekel Lorenzo in pokazal proti vhodu v cerkveno zakristijo. Ven sta prišla Romeo in Julija. »Mislim, da lahko vse pojasnimo,« je rekel Romeo. In tako so vsi trije povedali za ljubezen, poroko in načrt, ki je uspel. Grofa sta to spremljala z odprtimi usti. Po petnajstih minutah govorjenja je obema postalo nerodno. Gospod Capulet je razmišljal: »Eh, em, no, zdaj si ti, če tehnično gledamo, iz njunega in pozicijskega zornega kota po vseh logičnih premišljevanjih …« »Oh, tiho bodi, zdaj smo zavezniki!« ga je prekinil Montegov gospod. In objela sta se kot stara prijatelja. V Veroni med tema dvema rodbinama nikoli več ni bilo sporov.

Najprej, preden končam, pa moram še pojasniti, kaj se je zgodilo z našim kurirčkom. No, postal je zelo pomemben kurir in svojo zlobno teto Hildo je vrgel iz hiše. Vendar si je kasneje premislil in jo obdržal kot čistilko.

Verona še nikoli prej ni bila tako mirna in spokojna kot zdaj. Romeo in Julija sta živela srečno in mirno tako kot njuni družini. Stara grofa sta od tistega dne naprej le še ribarila, gospe pa pletli ob čaju in piškotih. Seveda te dejavnosti kasneje niso prišle prav ne enima ne drugima, saj vnuki niso skrbeli zase sami od sebe. Obe družini pa sta živeli še dolgo do konca svojih dni.

Stara verzija: http://www.youtube.com/watch?v=kWhvd3apun0&feature=related

Nova verzija: http://www.youtube.com/watch?v=6S6IJWilpx4

Komentarji 3

če želiš komentirati, se
tudor
tudor7 let nazaj

ja, ti kar, ni problema

tudor
tudor7 let nazaj

Aapolona
ne vem sicer v kateri razred hodiš, ampak mislim da je tvoja verzija zelo dobra in da jo lahko brez skrbi oddaš na vpogled. Imaš bogat besedni zaklad in zelo bujno domišljijo.Čista 5-ka. Je pa res dolg, sem si ga kar izpisal. Lep pozdrav

aapolona
aapolona7 let nazaj

Hvala ti, tudor za mnenje. Še bom vesela podobni mnenj. Vem, da je dolg, a če imaš čas ... Upam, da si si ogledal tudi napovednika za filma. Lp, Aapolona

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev