Prišla sem v službo,v nočno izmeno.Prvi obhod zvečer,soba 8 ,zadnja na desni
strani.Vstopila sem,malo v strahu,saj sem bila od kolegic pripravljena
na grozo,ki,da me čaka v tej sobi.Ležal je v postelji-moški z dolgimi
črnimi lasmi,z dolgo,neurejeno brado,tekla mu je infuzija,bil je utrujen,zdelan.Prvi hip sem se ga prestrašila,pozdravila
sem,uradno,strogo,nisem želela pokazati,da se ga bojim.Nasmehnil se mi je in mi rekel,da sem taka,kot njegova
profesorica v srednji šoli.Led je bil prebit.Nekaj dni je ležal pri nas na oddelku,počasi
sva navezala stik, bil je kar prijateljski.Bil je
vljuden,načitan,prijazen,kar naprej je bral in nekaj
premišljeval.Njegova postelja je bila ob oknu,lahko je gledal v
nebo,gledal krošnje dreves,sončni žarki so ga greli skozi okno,videla
sem,da ob tem neizmerno uživa,ni mu bilo treba skrbeti za nič,bil je
na toplem,čistem,dobival je hrano,bil je zadovoljen.V svojem življenju
izven bolnišnice je bil brezdomec.Nisem ga spraševala zakaj je tako,po
pogovorih z njim sem sklepala,da je moral biti precej
izobražen,razgledan...Opazila sem,da je imel na nočni omarici majhno
prozorno vrečko,v kateri so bile slike.Prosila sem,ga,da mi jh
pokaže,a sprva se je branil,potem pa se je omehčal in mi jih pokazal.Na
sliki je bil postaven moški v uniformi,s črnimi urejenimi lasmi,brez
brade,s širokim nasmehom,belimi zobmi.Lahko bi bil maneken,moški s katerekoli naslovnice.In bile so
OČI-tople,rjave,nasmejane,iskrive,bile so oči človeka,ki me je gledal iz
postelje in me nemo opazoval.Oči so bile iste,prav nič se niso
spremenile,čeprav je moralo od fotografiranja miniti kar nekaj
let.Onemela sem,ostala sem brez besed,saj me je pogled na človeka na
sliki in osebo,ki je ležala v postelji globoko presunil.Izdavila
sem le:"kaj ste naredili iz svojega življenja?"Skomignil je z rameni in se
mi nasmejal z brezzobimi usti.Njegov padec me je prizadel globoko v
dušo,premišljevala sem o tem,kaj se mu je moralo hudega zgoditi,da je
pristal,kjer je-na dnu družbe.Odneslo me je iz sobe,bila sem
šokirana, o slikah sem povedala drugim,doživela pa sem posmeh mlajših kolegic,češ,odpelji si ga domov...Tistih oči-toplih,rjavih,tako živih,iskrivih ne bom
nikoli pozabila,čeprav je od tega minilo že kar nekaj let.Kdo ve,kje je
zdaj,kako živi?Če sploh še živi...Se je morda pobral?Tega najbrž ne bom izvedela......

priporoči | objavi |