Moji prvi dve pravljici- čisto posebni pravljici.....Majhna sem bila

06. avgust 2011 ob 23:18 | 92
Naši prvošolčki so dobili nalogo, da poizvejo, katera pravljica je bila najljubša njihovim staršem, ko so bili majhni.
Katera je bila najljubša meni? Morda bi težko izbrala prav najljubšo, takoj pa lahko povem, da sta se me v otroštvu dotaknili dve na čisto poseben način!



Prva je Rdeča kapica. To je prva pravljica, ki mi jo je nekdo povedal ... in mislim, da je to edina pravljica, ki mi jo sploh je kdo povedal v otroštvu!
Niso mi je povedali domači, ne, domači niso pripovedovali pravljic! Ata je včasih povedal kaj iz svoje mladosti, kdaj celo mama kaj malega, a pravljic ne.
No, pravljico o Rdeči kapici mi je pripovedoval - potepuh. Ja, potepuh Ivan!
Ivan ni bil navaden berač (berači so v mojem otroštvu še hodili od hiše do hiše, spominjam se dveh), a Ivan ni bil berač. Morda ne zato, ker je bil sposoben delati. Prišel je h kakšni hiši in nekaj časa pomagal pri kmečkih delih, dobil je jesti, prespal je ... in potem je spet šel. Naprej. Drugam. Morda, ko so se ga ljudje naveličali ali pa se je on naveličal.
Spominjam se, da so govorili, da so ga eni sosedje napodili, ker je bil grob do živine (naparpravn - bi lahko rekli: nepripraven!), da jo je tepel.
Oja, če pa nekdo tepe živali, potem ga pa tudi jaz ne maram! (A to sem slišala, ko sem bila že večja!)
Sicer imam jaz lepe spomine nanj! Na karton od škatle od čevljev mi je risal podobe ptic, zame prve sanjske risbe ... ko sem komaj verjela, da človek lahko nariše neko podobo. In to navaden človek!
Pa res, tudi za petje kar nisem mogla razumeti, da je lahko iz grla in ust in srca navadnega človeka! Jaz sem bila prepričana, da v cerkvi pojejo angeli!!
No, in Ivan mi je pokazal, kako se riše ptice! Mislim, da je risal tudi hiše in kozolce. Občudovala sem ga!
No, in on mi je povedal pravljico o Rdeči kapici. Verjetno je bila to edina pravljica, ki jo je znal!
"Nekoč je živela punčka, ki je imela rdečo kapo in so ji zato rekli Rdeča kapica.
Nekega dne je prišel volk pod okno hiše, kjer je živela Rdeča kapica in je poslušal radio ..." (Pri sosedu so imeli radio, tako da sem si živo predstavljal, kako je to izgledalo! No, volk je bil pod oknom sobe mojih staršev ... In Rdeča kapica je bila v sobi ...)
"In mama je povedala Rdeči kapici, da je babica bolna, in ji naročila, naj jo gre obiskat."
S potepuhom Ivanom sva bila na naši krušni peči, Ivan je ležal, jaz sem zraven sedela.
"Zakaj pa imaš tako velike oči?" Ivan je znal dramatično pripovedovati.
"Da te bolje vidim!"
"Zakaj imaš tako velika usta?"
"Da te lažje požrem!"
In Ivan je bil volk in jaz sem bila Rdeča kapica, potegnil me je k sebi pod odejo - ko me je požrl!
In ko je pravljico povedal do kraja, sem ga prosila, da mi pove še eno pravljico.
"Katero?"
"Tisto o Zeleni kapici!"
"Nekoč je živela punčka, ki je imela zeleno kapo in so ji zato rekli Zelena kapica ..." Naprej je vse kot v Rdečo kapici, le barva kape se spreminja in s tem ime. Zelena kapica.
Ko me je spet požrl in me je spet rešil lovec, sem ga prosila, naj mi pove še eno pravljico.
"Katero pa?"
"O Oranžni kapici!" (Oranžna barva se je meni kot otroku zdela veličastna, posebej rada sem jo imela!)
"Nekoč je živela punčka, ki je imela oranžno kapo ..."
In ko je volk požrl Oranžno kapico, sem Ivana prosila za še eno pravljico. Tako sva nadaljevala, dokler nisva izčrpala vseh barv. Le Črne in Rjave kapice nisem marala, teh barv pač nisem marala. Pa sive tudi ne.
Zakaj in kdaj je potepuh Ivan odšel od nas, se ne spominjam. Se pa dobro spominjam, kako sem se ga precej let kasneje bala, ko sem ga enkrat ponoči sama srečala, ko sem ob 5h zjutraj sama pešačila skozi gozd. Bila sem pa tedaj že najstnica. In sem vedela, zakaj so ga nekje napodili (ker je tepel živino).


...
Poleg Rdeče kapice je še ena pravljica, ki ima poseben čar zame.
Tam, kjer sem jaz doma, sta samo dve domačiji. Precej daleč okrog ni nikogar, sosed smo pač rekli tudi tistemu, do kogar smo hodili 15 minut.
No, in tam je bilo (in je) konec poti, le naprej na njive in v domači gozd peljejo poti.
In nekega dne se je pripeljal gor v Pusti vrh en človek z avtom. Morda je bil kakšen izletnik, mislim, da ga nihče od nas otrok (otrok iz dveh hiš), ki smo bili v gruči na poti, ni poznal. In avto tedaj je bil pri nas deveto čudo!
Izstopil je in v roki je imel knjigico! O še jo vidim, imela je zelene platnice, spominjam se zelo natančno odtenka zelene barve! In v sredi sprednje platnice je bila na belem krogu narisana slika ...
Možakar je stopil do nas otrok in izbral prav mene - ponudil mi je knjigico.
O kako bi jo rada imela, pa je nisem upala vzeti.
Nekaj časa mi jo je ponujal, potem pa, ko je nisem sprejela, jo je izročil sosedovi deklici.
Jaz nisem mogla verjeti, da bi res dal knjigo meni! Morda je odtlej kakšnih 44 let, a tako se spominjam. Spomin na nekaj, česar nisem dobila, pa bi lahko, če bi upala!
Kot otrok nisem imela nobene knjige. Imeli smo sicer precej knjig, generacije in generacije so že kupovale Mohorjeve knjige in še kakšno drugo. Knjige smo spoštovali, vse so bile skrbno shranjene v omarah.
Med njimi je bilo enih par rahlo otroško obarvanih, toda prav res otroška, taka z barvnimi slikcami, take ni bilo vmes. In nobena ni bila moja!
Potem kasneje, ko sem postala šolarka, sem dolgo med odmori postavala pred šolsko knjižnico, vanjo nisem upala, saj nisem imela enega dinarja, da se vpišem. Le od daleč sem pila tiste pisane police knjig.
Potem pa, ko sem dobila 1 din, sem šla v knjižnico ... in poiskala sem tisto knjigo, ki je morda leto ali dve prej nisem upala vzeti iz rok neznanega gospoda.
Bila je pravljica Grdi raček.
In ta zgodba mi je posebej ljuba. Tako kot daljni spomin kot tudi sama zgodba z vsebino, kako je pomembno, kdo si - in ne toliko, kje si se izlegel!
Rdečo kapico sem pa tudi kasneje obdelala - podobno kot Malega princa - in videla v njej precej sporočil. Zato jo imam še bolj rada kot prej.
Obe pravljici zasedata posebno mesto!
P.S.: Danes bi morda rekli, da je bil tale potepuh pedofil. Najbrž bi mu naredili krivico, vsaj moj spomin ne hrani ničesar, kar bi me obremenjevalo.

Komentarji 5

če želiš komentirati, se
letanca
letanca5 let nazaj

hmmmm....

dule82
dule825 let nazaj

mega blog brigi:)

Brigi
Brigi5 let nazaj

hvala dule:)

KlemenPresley
KlemenPresley5 let nazaj

super blog!!:)

Brigi
Brigi5 let nazaj

hvala klemen:)

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev