Grozljiva resnica o Golem otoku

23. avgust 2015 ob 16:01 | 88
O življenju na Golem otoku je za medije spregovoril eden izmed nekdanjih političnih zapornikov, 90-letni Pavle Ravlić. Njegovo ganljivo zgodbo, med drugim o tem, kako so morali zaporniki na otoku sami pokopavati svoje prijatelje, je objavil srbski Telegraf.
Srbski novinarji so se v seriji prispevkov lotili raziskovanja, kaj se je dogajalo na otoku groze, kakor so poimenovali Goli otok. Tam se je zaključilo življenje številnih političnih zapornikov, domnevnih nasprotnikov tedanjega Titovega režima. Ravlić je v približno eno uro dolgem intervjuju zaupal, kaj vse se je dogajalo, kakšne muke so morali zaporniki trpeti. Med intervjujem na kamnitem otoku v Jadranu je 90-letnik menda nenadoma otrpnil, pogledal v nebo, globoko vdahnil in nato s sklonjeno glavo pri miru stal kakšno minuto. Bil je poklon – poklon prijateljem, ki so tam izgubili bitko za življenje. »Poklonil sem se svojim prijateljem, moji kolegom, ki so pustili življenje na teh kamnih, pod katerimi se še vedno nahajajo,« je razložil novinarju. Kot je dejal, so se številni kar sami pognali v morje, utonili, ko so skušali zbežati, tiste, ki so umrli v zaporu, pa so pokopali na otoku in čeznje naložili kamenje. Grobov niso označevali, spomenikov ni.
Kot je dejal, se spominja, kako ga je sredi noči zbudil čevelj, s katerim ga je nekdo brcnil v trebuh. Stražar mu je ukazal, naj vstane in odide za njim. Ko je prispel, je zagledal še dva stražarja in truplo. Ko ga je obrnil, je ugotovil, da je to njegov prijatelj Jovo. Prejel je ukaz, naj ga pokoplje. Izkopali so luknjo, globoko kakšnih 40 centimetrov, saj več kot to niso mogli zaradi kamnitih tal. Položili so truplo v plitek grob in čezenj naložili kamenje. Kot je zaupal, so med prekopavanjem pogosto naleteli na človeške kosti, posmrtne ostanke. »Ko smo kopali in prelagali kamenje z enega dela na drugi del, smo našli kosti, čevlje in podobno. Na smrad smo bili že imuni,« je za Telegraf.rs zaupal 90-letnik.

Pred časom je isti novinar govoril tudi z domnevno prvim političnim ujetnikom, ki je stopil na Goli otok, 85-letnim Radovanom Hrastom. Tja je prvič prišel, ko je štel komaj 17 pomladi, leta 1949 in je bil eden izmed 750 ljudi, ki so tja prispeli kot prva skupina političnih nasprotnikov, Ob prihodu so jih sprejeli policisti in pazniki z verigami in palicami. Kasneje so morali zapornike pretepati kar obsojenci. Sam je na otoku pristal, ker je kot študent pomorske šole nasprotoval Titovemu režimu: želel si je študirati v Angliji pa ni smel tja, poleg tega se mu je zdelo nepravično, zakaj se lahko oficirji mastijo v menzah, študentje pa niso imeli česa jesti. In to je bilo dovolj, da je pristal na kamnitem otoku.
Grozljive razmere

Kot je zaupal, so zaporniki na dan prejeli vedro vode in kos kruha, trdo garali, sadili rastline ter jim z lastnimi telesi delali senco, da jih ne bi sonce ožgalo in bi lahko zrasle. Posledice so bile hude opekline kože. Da bi preživeli, so starejši obsojenci pretepali in kaznovali nove prišleke, izdajali so drug drugega.

Goli otok je bil sicer skrivno taborišče Josipa Broza Tita, kamor so pošiljali domnevne nasprotnike Titovega režima. Številni drugače misleči so tam umrli, cena za napačno izrečeno besedo, šalo na račun režima ali kaj podobnega, je bila glava. Za nekdaj največjo skrivnost Titove Jugoslavije naj bi tedaj vedele le štiri osebe v SFRJ (poleg Tita še Edvard Kardelj, Aleksandar Leka Ranković in Milovan Đilas), Goli otok pa je danes pravzaprav mesto duhov.

Zapor za politične nasprotnike se je na tem otoku odprl leta 1948, julija leto kasneje pa so tja prispeli prvi zaporniki. Po nekaterih podatkih naj bi tja prispelo 16.101 ljudi, 413 naj bi jih tam umrlo, čeprav naj bi bile prave številke še veliko višje; razpon je pri ugibanjih velik – od 3.000 pa vse do 15.000 ljudi naj bi umrlo pod udarci, od izčrpanosti in utopitev. Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7235 Srbov, 3341 Črnogorcev, 2586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5081 delavcev in kmetov, 4008 študentov in dijakov. Zapor so popolnoma ukinili leta 1988 in od tedaj ga le še najeda zob časa. Do leta 1956 so bili tam zaprti politični nasprotniki, nato pa do zaprtja pedofili, spolni prestopniki, morilci in drugi hujši obsojenci.



slika 528343

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev