Intervju z Milošem Kovačičem: Z arabskim konjem v Moskvo

18. februar 2016 ob 14:05 | 277
Objavljam intervju s preminulim dolgoletnim uspešnim direktorjem Krke Milošem Kovačičem, ki je bil objavljen 16. oktobra 2013 v Nedeljskem dnevniku in v katerem Kovačič obuja spomine na izjemne poslovne poteze, ki jih je imel s tovarno zdravil iz Novega mesta.

Mama Ljubljančanka in oče Kranjčan sta se spoznala v Ljubljani na učiteljišču. Na službovanje so ju poslali v Šentjernej, kjer se je leta 1934 rodil Miloš Kovačič, prvi od dveh sinov.

Med bombardiranjem so izgubili premoženje in še pomembnejše – umrl je oče, na katerega je bil Miloš izredno navezan. »Bilo mi je, kot da je umrlo vse okoli mene.« Leta 1947 so se preselili v Kranj. Sošolci na gimnaziji so ga navdušili za različne športe. V namiznem tenisu je postal slovenski mladinski prvak. Obiskoval je tudi glasbeno šolo in se naučil igranja harmonike. Ta inštrument je kasneje velikokrat igral v raznih pomembnih družbah.

»Ko sem se preutrudil od vsega tega igranja, sem si omislil harmoniko, v katero je bila vstavljena kaseta, ki je znala skoraj vse pesmi.« Želel si je študirati arhitekturo, a štipendije ni bilo. Nezadovoljen je odšel na občino: »Zdaj pa tako, če ne dobim štipendije, grem kot oče padlega borca v lemenat za župnika.« Ker so v Kranju potrebovali farmacevta, je dobil štipendijo za študij farmacije v Zagrebu. Po delu v kranjski apoteki je postal predsednik farmacevtov Slovenije in podpredsednik farmacevtske zveze Jugoslavije. Ko je po državni direktivi prišlo do združitve Krke in Leka v Farmis, je tam sprejel ponujeno službo. Po štirih letih sta Lek in Krka leta 1964 ponovno postala samostojna. V Krko je odšel za komercialnega direktorja.

Večina je ostala v Leku. Kako to, da ste šli v Krko?
»Najpomembnejše je bilo, da sem želel biti čim bliže Šentjerneja. In zagotovilo direktorja Andrijaniča: 'Čez boste imeli ves izvoz, na novo lahko postavite, kar želite, čakata vas stanovanje v gradu Otočec in avto'.«

Koliko je bilo takrat zaposlenih v Krki?
»Bilo jih je 200. Ko sem se leta 2004 upokojil, nas je bilo sedem, osem tisoč.«

Prijateljstvo z Rusi
Kolikšen je bil promet ob prihodu?
»Krka je imela 3 milijone dolarjev prometa in Lek 6, a sem že v prvem letu naredil milijon izvoza, Lek pa 300.000. Andrijanič je hotel le rezultate in me je gonil po svetu. Samega. On se ni vozil z letalom. Po petih letih je javno oznanil, da bom njegov naslednik. Vse je imel pod kontrolo. Res je samoupravljal. A sva se zelo dobro razumela. Kamor koli smo šli, sva gledala, katere so punce za plesat, s katerimi bomo kaj posla naredili. Vabil me je tudi k sebi domov. Enkrat smo kartali od silvestrovega do 2. januarja.«

Kaj je bilo najpomembnejše pri vašem delu?
»Kontakt. Brez tega ne gre. Biti moraš v stiku z ljudmi, ki odločajo. Prav mi je prišlo, da sem bil v vodstvu farmacevtskega združenja Jugoslavije. Na kongrese so prihajale delegacije iz drugih držav. Z njimi se je bilo treba ukvarjati. Ruse sem pet dni osebno vozil po Sloveniji. Vodja delegacije je bil Ivan Dmitrijevič. Veseljak. Fino smo se imeli.«

Kako je prišlo do posla v Sovjetski zvezi?
»V Sovjetski zvezi so imeli centralno službo za naročila za celo državo. Naš ambasador je uredil sestanek. Pridemo tja, odprejo se vrata in za mizo sedi Ivan Dmitrijevič. Medtem je postal vodja te službe. Objela sva se. 'Miloš, kaj bi rad?' 'Sem komercialni, moral bi kaj prodati.' 'Kaj imaš? Mi potrebujemo zdravila za tuberkulozo pa za angino pektoris. Ljudje veliko jejo, pijejo in imajo srčne težave pa visok pritisk.' In sva naredila posel.«

Ste se tudi vi zadržali še kakšen dan v Moskvi?
»Rekel je, ostani še malo, da ti razkažemo Moskvo, mogoče se nikoli več ne vrneš. Tam sem bil še deset dni. Andrijanič je že mislil, da sem se izgubil. V Moskvo sem se vrnil 400-krat. Ko sem prišel domov in je Andrijanič videl naročilo, ni mogel verjeti. Takrat je celotna jugoslovanska farmacija delala 300.000 dolarjev izvoza na leto, moje prvo naročilo pa je bilo 800.000 dolarjev. Z naročilnico je šel direktor v Beograd na izvršni svet, zvezno zbornico in na rusko ambasado, da se je prepričal, ali je to sploh možno. Povedali so mu le, da so izredno visoki penali, če tega ne izvedemo.«

In Krka je rasla…
»Začeli smo postavljati mrežo. V veliko pomoč so nam bili naši zdravniki, ki so jih pošiljali v druge države. Andrijanič je imel jasne cilje, a je pri tem tudi mnogo tvegal. Ves čas je bilo treba na šverc kupovati devize. Ampak na koncu je bilo vse zakonito. Resda so morale biti vpletene razne turistične organizacije, z njimi smo imeli skupne delavske svete in podobne čarovnije… Ko je prišel zvezni inšpektor, je dejal: 'Prezapleteno, nič ne razumem. Miloš, greva raje nekaj pojest.' Ko sem prevzel Krko, smo imeli le 2,7 odstotka lastnih sredstev, ostalo je bilo na kredit. Inflacija nam je šla na roko.«

Japonci niso razumeli
Kdaj ste postali generalni direktor?
»Primopredajo sva z Andrijaničem naredila 31. decembra 1984. Resornim direktorjem sem dal več kompetenc, jaz pa sem nadaljeval posle po svetu. Za nove investicije je bil odločilen posel s Poljsko. Poljaki so nekaj delali za kosovske rudnike, ki pa jim tega niso nikoli plačali. Velik denar. Poljskemu ministru za zdravstvo sem dejal: 'Zaprimo ta račun. Jaz vam dam za vse, kar so vam dolžni, zdravila, mi bomo pa že nekako prišli do tega denarja.' No, potem nam je po treh letih prek raznih skladov za nerazvite to res uspelo. Na en dan se je v Dolenjsko banko steklo toliko denarja, da jo je skoraj razneslo. Prav nam je prišlo tudi to, da so bili Kitajci, Američani in Rusi med sabo skregani. Kupili smo od enih, v Novem mestu prepakirali in prodali drugim.

Imel sem izjemen tim. Vodja razvoja je bila mag. Elica Rustja. Japoncem ni bilo nič jasno, da je ženska lahko tako visoko v podjetju. Sploh se niso hoteli pogovarjati z njo. Sedeli smo, oni povedo meni, jaz Elici, Elica meni, jaz njim.«

Je bilo v tujini kdaj nevarno?
»Niti ne. Ko se je zgodil puč proti Gorbačovu in je na oblast prišel Jelcin, sem bil slučajno v Moskvi. Na ulicah je bila vojska, tanki. Tujci so množično odhajali iz Moskve. Razni poslovni partnerji so obračali kamione. Z našim direktorjem Zagorcem pa sva se med tistimi ljudmi, ki so protestirali in se tudi z najinega avta povzpenjali na tanke, zapeljala do ministra za zdravstvo. Rekel je: 'Zdravil nimamo, niti ne vemo, kako jih bomo plačali.' Uredili smo. Naši kamioni so bili kmalu v Moskvi. Nikoli nam niso tega pozabili. In plačali so. Vse so plačali.«

Odnosi do partnerjev so bili najbrž od države do države različni…
»Zelo. Na vzhodu, na primer, brez daril ni šlo. Zanj, za ženo, otroke…«

Je bilo kakšno darilo večje, zanimivejše?
»Bil sem na morju, na Lošinju. Šef službe za naročila v Moskvi je praznoval 50 let. Odpeljal sem se do Ljubljane, vmes poklical direktorja Genexa, da uredi dostavo arabskega konja v Moskvo. Naslednji dan sva bila oba s konjem pri slavljencu. Domov sem se vrnil z naročilom za 57 milijonov dolarjev. Pri tem, kaj je komu pomembno, sem se redko zmotil.«

Kaj pa, ko ste se?
»Nekoč sem peljal partnerja v trgovino Labod. Naj si izbere srajce, kar želi. Rekel je: 'V redu, to je za moje otroke. Kaj pa jaz?' 'Kaj pa bi?' 'Če je lahko BMW naslednji teden na mojem dvorišču.'«

In?
»Ah, to so bili drugi časi. Ni bilo tako, da si moral za vse ne vem koga spraševati.«

Pravijo, da se je v Rusiji precej pilo…
»Prej se je, nazadnje ne več. Le še zvečer. Nekoč se je pilo, medtem ko smo pisali pogodbo. S seboj je bilo treba prinesti najmanj eno steklenico starega konjaka.«

Vaš naslednik je postal Jože Colarič. Zakaj prav on?
»Hotel sem, da on postane direktor. Ker je bil najboljši. Ne samo da je sposoben, je izredno delaven. Sredi noči zna priti v proizvodnjo ali pa ob šestih zjutraj v Šentjernej pogledat, ali že delajo.«

Je bilo slovo težko?
»Precej na hitro sem se poslovil. Od lastnikov sem imel sicer zagotovilo, da bom po upokojitvi še dve leti nadzorni v tovarnah, ki sem jih postavil – v Rusiji, na Poljskem in na Hrvaškem. A sem kmalu dobil obvestilo uprave Krke, da me ne potrebujejo več. To mi res ni bilo najbolj prav. Mislim, da bi predvsem v Rusiji lahko še pomagal. Imel sem stik z vsemi, ki tam odločajo. To me je prizadelo. Ampak, kaj hočemo. Glavno, da gre Krki dobro. Colarič ima zelo dobre rezultate. In ima še rezerve – Severna in Južna Amerika, Kitajska, Indija. Tudi z gradu Otočec sem hitro odšel. Saj me niso vrgli ven, le najemnino so mi dali tako, da bi bil neumen, če bi še ostal. V treh dneh sem se preselil v svojo zidanico in potem naprej. V svojo pisarno od upokojitve nisem več stopil. Z Andrijaničem sva se drugače poslovila. Dal sem mu pisarno pa tajnico še za tri, štiri leta in avto s šoferjem, kadar ga je potreboval.«

Najlepše v Šentjerneju
Kaj bi danes priporočili za ureditev razmer v Sloveniji?
»Dvig gospodarstva in izvoz. Tudi v Krki smo bili v sedemdesetih in osemdesetih v podobnih težavah.«

Kdo bi bil dober predsednik vlade?
»Ga ne vidim.«

Kako vam sedaj minevajo dnevi?
»Počasneje. Veliko berem. Dopoldne in ponoči. O stvareh iz zgodovine – o Churchillu, de Gaullu, Stalinu, o NOB. Srečujem se s prijatelji. Največ srca in prijateljev imam na Dolenjskem. Najpogostejša srečanja pa so ljubljanska, običajno kar v gostilni Kovač. Veliko imam prijateljev iz poslovnega sveta. Po telefonu se slišim z ljudmi iz Amsterdama, New Yorka, Švice. Praktično vsak teden se pogovarjam s prijatelji iz Moskve. Še danes so na pomembnih položajih. Bili smo partnerji in smo še vedno prijatelji. V Moskvi sem prisoten s poslovno močjo in srcem. Name se obračajo za razne stvari Švicarji, Američani. Zelo spoštljiv odnos imava z dr. Čazovom, ki je šef Kardiološkega inštituta v Moskvi. Nobelov nagrajenec, 17 let je bil minister za zdravstvo. Sicer sem pa veliko na morju, na Cresu. Pozimi grem za nekaj tednov v Šmarješke Toplice pa me tam malo masirajo in te stvari. Najlepše pa se je zapeljati v Šentjernej.«

Verjetno jih je bilo okoli vas veliko le zaradi moči, ko ste jo imeli kot direktor Krke…
»Ja, ja. Ampak teh tudi jaz ne pogrešam.«


slika 550705

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev