Katarina Kresal, Govor na proslavi v Dražgošah, 10. januar 2010

10. januar 2010 ob 19:22 | 579
So kraji, katerih zgodovine ni mogoče izbrisati. In so dogodki, ki so te kraje naredili zgodovinske. Dražgoše so tak kraj. Dražgoše so bile tak dogodek. Ponosna sem, da smo tukaj in da lahko s svojim prihodom z vseh koncev Slovenije in zamejstva pokažemo, da se vsaka doba bori za svojo svobodo. Partizani in partizanke so z eno najbolj odmevnih bitk pred 68 leti ne le dokazali uporništvo Gorenjske, ampak tudi zgodovinsko odložili priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu. Za tak vpis v zgodovino je bilo treba dobro vedeti, kje si doma, razumeti svet in si upati upreti.

In tako kot ima vsaka doba svoje obraze svobode, ima tudi mlade ljudi, ki znajo videti dlje – tudi kadar pogledajo v preteklost! Tak mlad intelektualec je danes zagotovo Miklavž Komelj, ki je s svojo knjigo »Kako misliti partizansko umetnost?« izrisal nov portret dobe in njenih junakov. Prav v tej knjigi sem našla izjemno podobo, s katero bi rada uvodoma pozdravila vse, ki ste danes tu.

Pokrajinski sekretar Osvobodilne fronte za Gorenjsko Bogdan Osolnik takole opisuje bleščeče jasno zimsko noč v visokem gorenjskem snegu:
»Kadar smo se ustavili, da bi si za trenutek oddahnili, se nam je odpiral čudovit razgled na pokrajino, ki je ostala za nami, in na zasnežene planine v daljavi, obsijane z mesečino. V dolini je bilo čutiti luči za zasenčenimi okni hiš. Vsaka je pomenila toplo prebivališče, osvetljeno sobo in slutnjo lepega, dragega, domačega. (…) Kakšna prekrasna noč! Kakšna lepota! Kakšen čudežen mir!

Nenadoma sem se zgrozil ob tem občutku. Kakšen mir! Saj ta božični mir je varljiv in zlagan! Tam doli je gestapo s svojimi ovaduhi in izdajalci, zasede na preži, bunkerji in zapori, celice z na smrt izmučenimi jetniki, je vojna, vojna! Kakšna lažna idila! Tam nekje ubijalci praznujejo sveti večer!«

Dragi junaki narodnoosvobodilnega boja,
naše spoštovanje do vašega upora in zmage je toliko večje, če vas znamo videti v takšnih konkretnih situacijah, če znamo hkrati misliti oboje: prevzetost nad prekrasno nočjo, v kateri je luč v daljavi slutnja »lepega, dragega, domačega« − in to neposredno bližino najbolj neizprosne, ubijalske sile, ki zna »izmučiti na smrt«.

Vsaka doba je na to skrajno razpetost med lepoto življenja in ubijalsko silo odgovorila s svojimi obrazi – in obraz vašega boja je eden najdragocenejših obličij uporniške tradicije dvajsetega stoletja. Zato vsako leto vstanemo zgodaj zjutraj, ko se dan komaj rojeva – in pridemo sem, v Dražgoše, da se poklonimo vašemu kolektivnemu pogumu in se skupaj spomnimo, da se v takih prelomnih trenutkih morda najbolj radikalno odpirajo novi prostori svobode.

Louis Adamič v knjigi Orel in korenine pripiše Vladu Kozaku tole ugotovitev: »Partizanstvo ni bilo mračno gibanje. Nasprotno, bilo je skoraj veselo. Svobodno. (…) To je sproščalo v nas lastnosti – hrabrost, zdravo pamet, razum, umsko prožnost, vsakovrstne sposobnosti in talente – za katere nismo nikoli vedeli, da jih imamo. (…) In nemara je v svetu, kakršen je zdaj, tako, da je te vrsta svoboda edini način, kako se v ljudeh sprostijo sposobnosti in talenti, ki so potrebni, da se rešijo človeške težave.«

Vaša bitka je bila zgovorno sporočilo, da se slovensko prebivalstvo ni pripravljeno vdati v usodo, ki bi mu jo pisal kdo drug, da je vera v svobodno življenje močnejša od še tako oborožene sovražne vizije, saj sprošča neslutene sposobnosti in talente. Pred silovitim spopadom − med 9. in 11. januarjem 1942 − so potekali številni manjši upori, ki so Cankarjevemu bataljonu omogočili veliki boj, Dražgoše pa so prav po zaslugi teh številnih individualnih uporniških dejanj za nekaj dni postale osamosvojeni otoček svobode v okupiranem morju. Ostra zima ter trda pokrajina sta bili enako neizprosni do obeh strani – a le ena, naša, ju je zmogla narediti za zaveznici in tudi z njuno pomočjo omiliti razmerje sil.

Če znaš občudovati svojo deželo, ti ta nikoli ne obrne hrbta – a vedno se moraš zavedati, da so za zasenčenimi okni hiš ljudje, ki hrepenijo po »toplem prebivališču, osvetljeni sobi in slutnji lepega«. Prav vse to je bilo ljudem med nacističnim divjanjem v Dražgošah na najbolj nečloveški način odvzeto: namesto prijazne toplote so ljudi žive zažgali v župnišču in prosvetnem domu; namesto slutnje lepote so morali otroci gledati morijo svojih staršev. Trpljenje civilnega prebivalstva je najtežja plat vojskovanja: partizanska vojska se je lahko obdržala le zaradi civilnega prebivalstva, saj je pri njem dobila zavetišče in iskreno pomoč, zaradi česar so ljudje pogosto tvegali življenja.

Spoštovani,
če vojna vedno pušča najhujšo bolečino in bedo prav na strani neoboroženega, civilnega prebivalstva, potem preprosto ne smemo dovoliti bede v miru – ne bede ne bolečine, ki nujno vedno pride z njo. In če v vojni zakoni obmolknejo, potem je v miru prav dosledno vztrajanje pri vladavini prava najtrdnejše zagotovilo proti bedi in bolečini.

Krizna obdobja družbe so se vselej izkazala za čas, v katerem sta demokracija in pravna država najbolj ranljivi civilizacijski pridobitvi – četudi sta se razvili kot trezen odgovor človeštva na spoznanja in obžalovanja stoletij prelivanja krvi. Čas razvnetih strasti in hudih človeških stisk je čas, v katerem se prenekateremu človeku lahko zazdi, da je pri reševanju nakopičenih težav ostal povsem sam.

Danes, ko smo si kot posamezniki predaleč vsaksebi in ko nesreča žal ni le nesrečno naključje, ampak vse prepogosto tudi resnično stanje stvari in duha, obstaja nevarnost, da se ugledamo le še skozi kukalo nestrpnosti in populizma. Takrat je praviloma že prepozno, saj ne znamo več trezno videti, da sta naša svoboda in dostojanstvo vedno le odsev svobode in dostojanstva drugega.

Odgovorna politika se mora zato zavedati ne le lepote dežele in sveta, v katerem živi, ampak predvsem potreb ljudi – in si drzniti upreti se toku stvari, kadar ne gre v pravo smer. Tudi lastnemu toku! Jasno mora znati obsoditi vse oblike nestrpnosti in si prizadevati za odpravo vseh krivic, ki tlijo tiho kot žerjavica, a se že ob prvem razpihovanju kaj hitro razplamtijo v težko obvladljiv požar sovražnih ideologij.

Za univerzalno pravico do človeškega dostojanstva vedno stoji tisti najbolj elementarni občutek za družbeno pravičnost. Iskreno tovarištvo, izjemna solidarnost in neizmeren pogum so posameznike in posameznice, ki so si bili po starosti, stopnji izobrazbe in poklicu zelo različni, združili v narodnoosvobodilnem boju v prizadevanju za skupno dobro.

Drage borke, dragi borci,
vi ste to čutili in vedeli, zato vam moramo prisluhniti tudi danes, kajti tak, uporniški in pravičen spomin ne opeša in ne zastara. Prav je, da se danes spoštljivo spomnimo tudi ljudi, katerih imena smo izklesali na spomenike, in številnih brezimnih, ki so padli kot znanci in prijatelji, danes pa se jih spominjamo kot neznanih junakov. In ko so po vaseh streljali cele generacije moških, so ženske pogosto ostale kot živ spomin.

Danes tu govorim tudi kot ženska – povedali so mi, da sem tu prva slavnostna govornica – zato bi se ob tem mogočnem spomeniku in sredi teh silovitih spominov rada prav posebej poklonila tistim ženskam, ki so se v narodnoosvobodilni boj zapisale s svojim imenom. Tu mislim na vse tiste pogumne žene, ki so med bojem osvobajale tudi sebe, ki so se emancipirale, medtem ko so spreminjale svet. Spominjamo se jih kot junaških kurirk in obveščevalk, po njih so poimenovane partizanske bolnišnice in osnovne šole, njihova pogumna dejanja poznamo iz filmov, zato vemo, da so znale v trenutkih vrhunskega poguma bose hoditi po svoji zemlji.

Tudi Kajuh nas uči lepote partizanske lirike prav z verzi »bosa pojdiva, dekle obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče«. Materi padlega partizana pa je zapisal, da je lepo, lepo živeti – a za kar je umrl, bi hotel še enkrat umreti.
Miklavž Komelj v že omenjeni knjigi opozarja, da je te pretresljive verze Kajuh prvič objavil v prvi številki prvega letnika Naše žene – in to prav v letu naše, dražgoške bitke. A takrat je šel dobesedno čez smrt. Prvotno je namreč zapisal:
»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti.«

Ko v uporu in boju zaslutiš razsežnost nečesa tako velikega, da sežeš onstran smrti, tedaj je mogoče zmagati: tedaj se rodijo pesmi, ki premagajo čas; tedaj se rodijo ljubezni, ki ostanejo večne; tedaj se rodijo države, ki jim zgodovina ne more več do živega. Bodimo ponosni, da živimo v taki državi.

Hvala in na svidenje prihodnje leto.

slika

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev