Kdaj umre barka?

24. november 2009 ob 11:29 | 492
slika

Ej, ko bi hrasti vedeli, v kaj vse se lahko spremenijo, bi rasli čisto drugače. Tam, kjer so najdebelejši, bi se lepo ukrivili, lepo bi zarasli svoje grče in pridno bi debelili svoje ravne, pa tudi one rahko ukrivljene veje. Ko bi odrasli, bi prišel k njim na obisk ladjedelničar. Zadovoljno bi v mislih primerjal obliko zamišljenega trupa z deblom, in z vsako vejo posebej bi z očmi rezljal v ladijska rebra.
Mojster, ki si zamisli leseno barko, je neverjetno zagnan. V izgradnjo bi vložil ves svoj čas, stroški mu sploh niso važni. Redko kdo jo gradi za znanega kupca. Pomembno mu je predvsem to, da jo gradi. Ves tisti les, narezan v debele plohe neštetokrat obrne, ga gladi, rezlja, obrezuje in ga prilagaja obliki, ki si jo je zamislil.
Najprej izdela majhen model. Lesen blok rezlja in dolbe, pri tem pa ima ves čas v mislih bučno ali pa mirno morje in si predstavlja, kako bo ladijski kljun rezal brazdo v vodno gladino. Predstavlja si val, ki ga vzpodbudi trup ploveče barke, kje se ta spočne in kje za barko umre. Vse ima v glavi...
Prva stvar, ki se jo loti, je jambor. Ne vem, zakaj, pa vendarle. Morda za to, ker je to ena od žil utripalnic, ki barko ženejo naprej. Morda za to, ker mora biti brezhibno izdelan. Lepljene deske, v deblu jambora lepo zaokrožene, proti vrhu vse ožje, nikjer nobene grbine, gladko pobrušen in na koncu sijajno polakiran. Skrbno izbran les. Ko se oko sprehodi po tem izdelku začuti tisto potrebno spoštovanje do mojstra. »Že jambor je čudovit, kakšna bo šele barka!«
Barka je ženskega spola. Navadno jo izdela moški in spol ji je določen za to, ker jo je izdelal po svojih vizijah in željah. Ni ženske na svetu, ki bi bila deležna tolikšnega božanja, glajenja in skrbi po popolnosti, kot je trup lesene barke. Ko se ob nastajanju njenih pravih oblin postavi malo vstran, zadovoljno kima, pri tem pa si zamišlja vse polno malih popravkov. Trup mora biti popolen.
In ko je enkrat gotova, z vsemi izrezljanimi stebrički, skrbno položenim krovom, vgrajenim srcem, ki jo bo gnalo po širnem morju, ko je jambor z množico vrvi pričvrščen v njen okras in ponos, pride veliki trenutek, ko prvič okusi sol morja. Veselo pljuskne, vsa okrašena z zastavicami, lesketa se v soncu in prvič se rahlo zaguga v valu, ki ga je sama vzbudila. Mojster žari. Ponosen je na svoje delo, zaljubljen je v svojo barko do ušes. Ne samo z njo, celo v njej bo prespal marsikatero noč, kot jo je doslej, ko jo je ustvarjal.
Barka živi. Pluje po morju in živi svoje življenje. Zdi se, da je bila gradnja dosti večji užitek, kot uporaba. Leta tečejo. Vsako jesen jo mojster potegne na kopno, očisti
in ostruga staro barvo, zatesni razpoke popravi, kar se je čez leto razmajalo,
in jo spet prepusti zibelki valov.
Dolgo živijo lesene barke, pravilno negovane zlahka dočakajo sto in več let. Če pa se jih zanemari, kaj hitro pričnejo propadati.
In pride čas, ko barka, ta lepotica, ki je desetletja krasila obzorje ljubiteljev morske gladine, ki je mornarju pomagala živeti, mu nudila zavetje, lovila zanj ribe,
prevažala tovor ali potnike, končno odsluži. Zvlečejo jo v samotni zalivček,
tja, kjer jo ne motijo previsoki valovi, kjer jo ne biča silna burja. Zvlečejo
jo v plitvino in prepustijo času. Barka se žalostno nagne in nemočna obleži.
Barva počasi odpada, veter in sonce ji rahljata palubo, jambor se nagne, pade,
in počasi, počasi izginja. Prah je bila, v morsko blato se povrne. Gola rebra
izdelana iz tistega hrasta, ki je pred stoletjem padel pod sekiro pridnega
drvarja zlovešče štrlijo v nebo. Težka kobilica počasi zleze v morsko blato in tam
ostane komaj načeta za vse večne čase.
Kdaj barka umre?

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
vidim.te
vidim.te7 let nazaj

Čas ko barka je odslužila, stare vse poti je zakrila, nove z upi bo stakovala ter nas naprej u boljš svet al nov svet popeljala..................
Hvala!

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev