Kozmus v Lokalpatriotu

23. oktober 2009 ob 13:58 | 286
slika


Brežiški atlet Primož Kozmus je na gostovanju v Lokalpatriotu v Novem mestu zatrdil, da je odločitev jasna, vendar da si je pustil nekoliko odprta vrata.

"Odločitev o koncu kariere je jasna. Pustil sem si le nekoliko priprta vrata, če bi se morebiti kdaj v prihodnje vendarle želel vrniti. Takih rezultatov kot v zadnjem času pa ne bo več."

"Odločitev o koncu kariere je bila zelo težka. Imel sem zelo dobro ekipo, ki mi je pomagala. Tudi možnost, da bi zaslužil še nekaj denarja, je bila zelo pomemben argument, da bi še tekmoval. Toda nisem si želel, da bi 'vlekel' kariero s slabšimi rezultati. Ocenil sem, da ne bom mogel več ostati na vrhuncu iz zadnjih let. Nihče, ne sam ne javnost, ne bi bil zadovoljni, če bi se z največjih tekmovanj vračal s srebrom. Odločil sem se, da odidem na vrhu," je pojasnil Kozmus.

"Meni osebno olimpijska zmaga pomeni veliko več kot naslov svetovnega prvaka. Ostal mi je le še svetovni rekord. Že po olimpijskem slavju pa se je v meni naselil dvom, če bom še zmogel tako trdo trenirati, da bom lahko prestavil mejnik. Rekord je dosegljiv, vendar mora priti pravi človek za to, kot je Jamajčan Usain Bolt v teku na 100 in 200 m. Jaz, žal, nisem tak," je ocenil Kozmus in dodal: "Moje sanje na začetku kariere so bile, da osvojim vrh sveta. Po hitrem napredku v kadetski karieri sem se po srednji šoli odločil, da se ne bom posvetil študiju, ampak bom postal vrhunski športnik. Še pred leti sem menil, da bom lahko presegel svetovni rekord. Povečati bi moral količino treninga, pri tridesetih letih pa je moje telo sporočilo, da je regeneracija predolga in to ni mogoče."

Vlado Kevo, trener Kozmusa, je menil drugače. "Svetovni rekord je mogoče preseči. Sam sem sicer prepričan, da je Kozmus tega sposoben, vendar je njegova odločitev to preprečila," je dejal Kevo. "Mislim, da bo kmalu prišel čas, ko se bomo Slovenci šele zavedli, kaj je Primož dosegel in postal serijski zmagovalec na vrhunski mednarodni ravni. Žal je ta trenutek prišel prehitro. Mislim, da tekmovalca, kot je Primož, dolgo ne bomo imeli," je menil Kevo ter ocenil, da se verjetno Kozmus ne bo premislil.
Kevo je tudi trener 17-letne Barbare Špiler, letošnje mlajše mladinske svetovne prvakinje in slovenske članske rekorderke v metu kladiva. "Mislim, da je tudi ona sposobna izjemnih dosežkov, vendar pa je za vse potreben čas. Mnogi tekmovalci so prehitro pregoreli, ker jih trenerji na športni poti niso dobro vodili," je ocenil Kevo. "Kevo je dober vodja in to je bistveno za dober uspeh," je zatrdil Kozmus, ki se še ni jasno opredelil, na katerem področju bo nadaljeval svoje življenje.
slika

Komentarji 5

če želiš komentirati, se
anika1
anika17 let nazaj

res iskrene čestitke:))

dragojlo
dragojlo7 let nazaj

sve čestitke I SVE NAJBOLJE ŽELIM

MAJ-rana
MAJ-rana7 let nazaj

yes

ABUJA
ABUJA7 let nazaj

Prilagam zgoraj navedeno pismo.....
RESNIČNO IN ŽIVLJENSKO !
TAKO TO DELAJO VELIKI !

PISMO PRIMOŽA KOZMUSA
09. vinotok (10) 2009

V zadnjih desetih dneh se mi je v kratkem zavrtel življenjski cikel. Proslavili smo rojstvo dveh otrok prijateljev. V krogu prijateljev in družine sem proslavil svojih trideset let. Mati in stric se borita za življenje. Poslovili smo se od svakove babice.

Čas teče. Vsak piše svojo življenjsko zgodbo. Povsem drugačno, le začetek in konec sta znana. Srečo imamo, da lahko izberemo scenarij, ki nam ugaja. Potrebno je le malo poguma in samokritike, da prilagodimo želje svojim danostim in okolju. Preseneti nas lahko le narava, ki pa ima to pravico. Prepustimo se ji in uživamo njene ideje, ki jih nam sporoča. Šele to je življenje, ki ga želimo. A mnogi se ga bojite. To je ljubezen. Brezpogojna.

Moje življenje se je začelo 30. 9. 1979 v Novem mestu. Otroštvo sem preživel na kmetiji. V objemu preprostih, kmečkih ljudi sem dobil najlepšo popotnico za življenje, kar si jih lahko zamislim. Na posestvu v Presladolu smo s sestričnami in bratranci preživeli trenutke, ki bodo večno zapisani v naših najlepših mislih. Naučil sem se delati, spoštovati, oproščati, uživati, živeti. Vse to od »lokalnih frajerjev«. Mati, oče, sestra, stari starši, sestrične, bratranci, tete, strici, prijatelji, vaški posebneži. To so moji učitelji. Odlični so, še vedno me vsak dan naučijo kaj novega. Življenjskega, kot radi pravimo. To so ljudje, za katere živim, za katere bom vedno dal besedo in dejanja.

Osnovno šolo sem obiskoval v Brestanici. Raje kot šolske klopi smo s prijatelji gulili asfalt na bližnjem igrišču. Ni bilo športa, v katerem se nismo preizkusili. Žoga je bila rekvizit, ki nas je družil, nas izoblikoval. Ni bilo vremena, ki bi nam preprečilo partijo nogometa ali košarke. Znali smo proslaviti zmago in priznati poraz. Bili smo prijatelji.

Leta 1994 sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Z družino smo se preselili v Brežice. Začel sem zahajati na atletski stadion. Glavni »krivec« za to je bila sestra. Tudi, da sem prijel za kladivo, je kriva ona. Hvala, sestrca! Tako se je pri petnajstih začelo zame povsem drugačno, športno življenje. Vse, kar sem počel, je bilo na prvem mestu kladivo. Cilj je bil znan, olimpijsko zlato. Res, da se je na prvi pogled zdel nedosegljiv, a veljalo je poskusiti. Iz leta v leto sem lepo napredoval. Postal sem stalni član mladinske reprezentance in z osemnajstimi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Končal sem srednjo šolo in treba se je bilo odločiti. Študij v Ljubljani ali met kladiva. Odločitev je vsem znana.

Stopil sem na profesionalno športno pot. Začel sem trenirati dvakrat dnevno. Disciplina, ki jo zahteva šport, je bil moj adut. Bil sem sposoben držati enoličen ritem, ki prinaša rezultat. Preboj med elito mi je uspel leta 2000, ko sem izpolnil normo za olimpijske igre v Sydneyju. To je bilo zame tudi najtežje leto, izgubil sem očeta. Potem sta sledili dve leti boja s poškodbami. Leta 2003 se je v Parizu na svetovnem prvenstvu začel niz velikih rezultatov. Vrh sem dosegel lani z zlato kolajno v Pekingu in ga potrdil letos v Berlinu. Zlata olimpijska kolajna = uresničitev sanj! Kam naprej?

Kar nekaj let je že tega, ko sva se s Kevom pogovarjala, da »tapravi« odnehajo na vrhuncu. Želim si naprej, do svetovnega rekorda, a nimam moči za to dejanje. Stagniranje, čeprav na svetovnem vrhu, me utruja. Prišel sem do svojega vrhunca. Čas je za slovo. Olimpijski in svetovni prvak je dovolj, več ne zmorem. Rad vas imam! Zbogom!

Vsi, ki ste me spremljali! DRUŽINA, VLADIMIR KEVO, MARJAN OGOREVC, SEVERIN LIPOVŠEK, KHALID NASIF,ANDREJ VIZJAK, PRIJATELJI, GENERALNI SPONZOR – GEN ENERGIJA, SPONZORJI (Mobitel, Krka, Geoplin, Luka Koper, Avtohiša Radanovič, Atletska zveza Slovenije, Slovenska vojska).

Hvala!

Nikomur nisem povedal za to dejanje. Vzel sem si to pravico. Hvala za razumevanje!

Življenje je lepo!!!

ABUJA
ABUJA7 let nazaj

Vse čestitke Primožu za vse dosedanje uspehe in vztrajnost. Njegova odločitev me je sicer presenetila, vendar ga popolnoma razumem, še posebej po prebiranju njegovega pisma javnosti, ki sem ga prejela po E-mailu.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev