Lažejo! Kar so učili o holesterolu, vam v resnici škodi.

31. marec 2016 ob 07:05 | 252
Z dovoljenjem avtorja dr. sci. prim. Borisa Jančarja objavljam povzetek odmevnega članka Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo.

Holesterol je sestavni del vseh tkiv v človeškem telesu, pri čemer ga je največ v možganih. O njem se je začelo govoriti po objavi ugotovitve, da je glavni krivec za srčno-žilne bolezni, natančneje aterosklerozo, ki lahko povzroči srčni infarkt ali možgansko kap.
​Če holesterol povzroča srčno-žilne bolezni, je logičen sklep, da moramo jesti hrano z malo holesterola. Toda to najverjetneje ne drži. Poskusi na prostovoljcih so pokazali, da tudi veliko zaužitega holesterola nima pomembnega učinka na holesterol v krvi.

V domnevni laži o holesterolu se na vrhu najpogosteje pojavlja eno ime. Ancel Keys je leta 1952 predstavil hipotezo, da maščobe v prehrani povzročajo zvišanje holesterola v krvi, ki maši žile in s tem povzroča srčni infarkt in možgansko kap. Hipotezo je utemeljil z »Raziskavo šestih držav«, v kateri je primerjal porabo maščob v 6 državah (Italija, Japonska, ZDA; Avstralija, Anglija in Wales, Kanada) in smrtnost zaradi srčnih bolezni.

Predstavljeni podatki prepričljivo kažejo na povezavo med količino zaužitih maščob in smrtnostjo. Na prvem mestu po smrtnosti zaradi srčno-žilnih bolezni so ZDA, kjer povprečen prebivalec zaužije največ maščob.

Vse lepo in prav, če se ne bi Keys - bržkone namenoma - poslužil znanstvene prevare. Na voljo je imel podatke za 22 držav, a jih je 16 izpustil, ker podatki o uživanju maščob in smrtnosti zaradi srčno-žilnih bolezni niso potrjevali njegove hipoteze. Med drugim je izpustil Zahodno Nemčijo, ki je imela enako porabo maščob kot Finska, a za dve tretjini manjšo umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja. Izpustil je tudi Francijo, znano po porabi maščob in majhnem številu srčno-žilnih obolenj. »Če uporabimo vse podatke, ni nobene povezave in nobene krivulje v grafikonu. Temu v znanstvenem jeziku rečemo selektivna izbira podatkov, v pogovornem jeziku pa laganje s statistiko«, je jasen Jančar.

Motiva za Keysovo domnevno znanstveno prevaro ni težko najti. V ozadju je – kajpak – denar. Leta 1956 je od ameriške službe za javno zdravje prejel takrat velikansko vsoto 200.000 dolarjev za t.i. raziskavo sedmih držav (Italija, Grčija, Jugoslavija, Finska, Japonska, Nizozemska, ZDA), ki je trajala od leta 1958 do 1964 in je potrdila Keysovo hipotezo – izrazito povezavo med porabo nasičenih maščob in smrtnostjo zaradi srčno-žilnih bolezni. A tudi tokrat je Keys ignoriral podatke, ki so bili v nasprotju z njegovo hipotezo.
Raziskave, ki so jih ignorirali
​Obstaja več raziskav, ki so dale povsem nasprotne rezultate, a jih je znanstveni »holesterolni lobi« ignoriral. Tako je indijska raziskava med več kot milijonom delavcev indijske železnice, ki so vsi opravljali enako delo, pokazala, da je smrtnost zaradi bolezni srca med delavci v Pandžabu sedemkrat manjša kot med delavci v Madrasu, kljub temu da so v Pandžabu s hrano zaužili osem- do 19-krat več maščob kot v Madrasu.

Tudi ena od raziskav, opravljena v ZDA, natančneje med prebivalci mesta Roseto v Pensilvaniji, je pokazala, da se v tem kraju zgodi zelo malo infarktov, kljub temu da se ljudje prehranjujejo s hrano, ki vsebuje veliko nasičenih maščob. Keys se je na izsledke te raziskave odzval nič kaj v znanstvenem duhu. Namesto da bi ravnal po znanstvenih načelih, je v žolčnem pismu napadel revijo in skušal tudi z znanstveno neutemeljenimi pripombami zmanjšati pomen raziskave.

Objavljenih je bilo še nekaj drugih raziskav v uglednih znanstvenih revijah, ki so rušile Keysovo hipotezo. Toda medtem se je tabor Keysovih somišljenikov že močno okrepil in ti so (najbrž tudi zaradi lastnih finančnih koristi) minirali vsako nasprotno raziskavo s silovitimi napadi na kredibilnost avtorjev in njihovih metod.

Keysovi somišljeniki in zagovorniki hipoteze o holesterolu kot povzročitelju srčno-žilnih bolezni so postopoma zasedli pomembna mesta v ameriških zdravstvenih združenjih ter strokovnih medijih, s čimer je bil krog sklenjen.

Leta 1961 je združenje za prehrano pri Ameriškem združenju za srce pod vodstvom Keysa izdalo napotke za zdravo prehrano, ki so priporočali uživanje malo nasičenih maščob, mesa, mleka, sira in drugih mlečnih izdelkov. To je bila prva v dolgi vrsti uradno priporočenih diet, utemeljenih na zelo dvomljivih podatkih.

Skeptične nasprotnike so utišali s silovito medijsko kampanjo in onemogočanjem financiranja njihovih raziskav, s čimer so sčasoma popolnoma utišali nasprotna mnenja.

Prehrambena industrija se je temu hitro prilagodila. Ustvarili so obsežne oglasne kampanje, v katerih so promovirali živila z oznako »lahko« ali »brez holesterola« in tako je hrana z malo maščobami postala sinonim za zdravo prehrano.
Laž na laž
Laži in prirejanja raziskav pa s tem še ni bilo konec. Keysova skupina je leta 1957 začela klinično raziskavo, po zaključku katere so objavili, da so imeli preiskovanci na dieti z manj maščobami nižji holesterol, manjšo težo in nižji krvni tlak. A so ob tem zamolčali, da je v dietni skupini umrlo 26 preiskovancev, v kontrolni skupini pa samo šest. In to še ni vse. Prikrili so tudi podatek, da je v dietni skupini osem preiskovancev umrlo zaradi odpovedi srca, v kontrolni skupini po nobeden. Kljub temu so študijo uporabili kot osnovo za nadaljnje raziskave. Vse so bile katastrofalne za Keysovo hipotezo.
Znižanje holesterola poveča umrljivost
​Leta 1980 so raziskovalci objavili poročilo po 30 letih opazovanja. Da bi rezultate prikrili pred javnostjo, so jih skrili v 360 strani dolgo publikacijo. Pokazali so namreč, da znižanje holesterola celo poveča umrljivost. Znižanje nivoja holesterola v krvi za 1 mg/dl je povečalo skupno umrljivost za 14 odstotkov, smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pa za 11 odstotkov.

Da bi preusmerili pozornost, so se osredotočili na novo odkritje. Napredek laboratorijske tehnike je omogočil delitev holesterola na dve vrsti, popularno imenovani slabi in dobri holesterol. A tudi tokrat ni šlo brez potvarjanja, saj so zanemarili, da je t.i. »slabi holesterol« (LDL) sestavljen iz dveh komponent (A in B), pri čemer komponenta A nima nobenega vpliva na tveganje za srčno-žilne bolezni. Škodljiva naj bi bila le komponenta B. Podatek o visokem »slabem holesterolu« tako ne pove nič, če ne vemo, kolikšen delež v njem predstavlja posamezna komponenta.

V devetdesetih letih so v Franciji, v Lyonu, izvedli raziskavo o povezavi prehrane z zdravjem srca. Izbrali so 605 moških in žensk, ki so že preživeli en srčni infarkt. Razdelili so jih na dve skupini. Eni so priporočili mediteransko dieto z veliko sadja in zelenjave, zdrave maščobe, kot je olivno olje, stročnice, orehe in morsko hrano. Druga, kontrolna skupina, naj bi bila na proti-holesterolni dieti. Raziskavo so predčasno končali zaradi etičnih razlogov, kajti v skupini z mediteransko dieto je bila smrtnost za 70 odstotkov manjša in bilo je celo 76 odstotkov manj kardiovaskularnih smrti. Raziskovalci so zato menili, da ni etično nadaljevati poskusa, ker so preiskovanci v skupini s "proti-holesterolno" dieto zelo ogroženi.
Ne holesterol, temveč kajenje, alkohol, debelost in telesna neaktivnost
​Leta 2000 so bili v New England Journal of Medicine objavljeni rezultati raziskave, v kateri so od leta 1970 spremljali več kot 120 tisoč medicinskih sester v ZDA. Ugotovili so, da tveganje za srčno-žilne bolezni zmanjšuje 5 dejavnikov:
odpoved kajenju,
zmerno uživanje alkohola,
telesna aktivnost vsaj pol ure na dan,
indeks telesne mase (ITM) pod 25,
dieta z malo sladkorja, z vlakninami in veliko omega-3 maščobnimi kislinami.
Med dejavniki tveganja ni holesterol omenjen niti enkrat.
Grozljive posledice
​Predsednik Nacionalne akademije znanosti ZDA Philip Handler je leta 1980 dejal, da so državljani ZDA pravzaprav poskusni zajčki, vključeni v obsežen poskus spremembe prehrane. Danes, skoraj štiri desetletja pozneje, je jasno, da je poskus propadel. Še več. Od leta 1980 do 2012 se je pojavnost sladkorne bolezni povečala za 166 odstotkov, več kot tretjina Američanov je predebelih. Srčno-žilne bolezni so še vedno ubijalec številka 1.

​Kdo je imel interes, da je bila resnica o holesterolu tako dolgo zamolčana? »Podatek, da so farmacevtske družbe Pfizer, AstraZeneca, Merck in druge z zdravili za zniževanje holesterola samo leta 2010 zaslužile 35 milijard dolarjev, morda pojasni trdovratnost preživetja hipoteze o holesterolu kot krivcu za srčno-žilne bolezni,« zaključi dr. Jančar.
Avtor izvornega članka: Dr. sci. prim. Boris Jančar, dr. med., spec. onkolog, zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljubljani; Povzetek: A.M.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev