Luzon, Filipini

06. november 2009 ob 14:11 | 775
Ko boste naslednjič vzdihovali in se smilili sami sebi, ko vam bodo naložili težko fizično delo, se spomnite na riževe terase na Filipinih, umetnost, ki je nastala s povsem preprostim orodjem.
Naj še tako opisujemo to osmo čudo sveta, kot pravijo terasam na severu otoka Luzon, in prilagamo še toliko fotografij, je nemogoče pričarati to, kar je starodavno filipinsko pleme Ifugao pred 2.000 do 3.000 leti izdelalo z ogromno vztrajnosti in v borbi za preživetje.
Čeprav različne terase - ne le riževe, ampak v stopnicah obdelane hribe, na katerih se gojijo kulturne rastline, med drugim poznajo tudi na Kitajskem, v Peruju in Turčiji, so filipinske riževe terase Banaue in Batad tiste, ki privabljajo popotnike in sprožajo vprašanja, kako je ljudstvu Ifugao uspelo pred toliko leti in z golimi rokami ustvariti kaj takega.



Več s potovanja po Filipinih:
- Le kdo je lahko na Boracayu slabe volje?- Manila: iskanje prijetnega v neprijetnem mestu- Filipinsko jezero z vulkanom Taal - Ste za dozo adrenalina po filipinsko?
Vodič, študent, kuhar, pevec v eni osebiDo teras Banaue je iz filipinske prestolnice Manila dobrih devet ur vožnje s precej počasnim tempom, saj pot prekrižajo vsi mogoči ljudje in živali, postanki so "kar tako" in različno dolgi, zadnji del poti pa je strm in vijugast. Sama vasica Banaue je posejana s prenočišči, spominki in priložnostnimi turističnimi vodiči, ki goste do prve vzpetine pripeljejo s triciklom - tipičnim filipinskim prevoznim sredstvom.
"Blatni dol" po filipinskoTerase so čudežne že od daleč, šele od blizu pa človek opazi vso njihovo prefinjenost, saj je prav vsak košček terase namakan s starodavnim namakalnim sistemom. Voda vanj priteka iz deževnega gozda nad terasami. Ob obisku teras se nikar ne bojte umazati, saj lahko s prav vsakim korakom "zagazite" z ozke potke v blaten riž. Tudi vlaga in vročina sta kljub 1.500 metri nadmorske višine za Evropejca hud zalogaj, zadihali pa se boste tudi ob neprestanem spuščanju in dviganju po stopnicah med terasami.
Navadno ralo in vodni bivoli, elektrike niČeprav popotnik ostane brez besed nad lepoto teras Banaue - so tako ogromne, da bi, če bi jih zložili v dolžino drugo ob drugo, dobili kar pol obsega Zemlje, pa morda pravi vrhunec predstavlja pot do še enih teras, teras Batad. Pot v dolino, od koder je nato prečudovit pogled na izjemne terase v obliki amfiteara, je pretežek zalogaj tudi za tricikel, tako da je treba vzeti pot pod noge in nekaj ur pešačiti po ozki blatni potki. A vsak, čisto vsak korak je vreden pogleda, ki se odpre ob koncu poti. Neskočno veliko riževih teras, po katerih "tacajo" vodni bivoli.
V preprostem prenočišču vodič, ki je hkrati tudi kuhar in gostitelj, pripravi večerjo, nato pa vzame v roke kitaro in ob sončnem zahodu začne brundati Yesterday od Beatlov. In ker so telesa popotnikov še kako utrujena, se od nekje prikaže maserka in da mišicam "prvo pomoč". Naslednje jutro pa sledi še težji del poti - vstajanje ob petih in nato stalen vzpon, da se oblačila začnejo lepiti na telo že po nekaj korakih.
Terase - domačini jim pravijo kar "starway to heaven" ("stopnice v nebesa") -, ki so uvrščene tudi na Unescov seznam dediščine, se sicer v zadnjih letih nekoliko opuščajo, saj mlade generacije nimajo več volje, da bi se preživljale s pridelovanjem riža v takšnih pogojih. Posledica tega je postopna erozija, saj terase zahtevajo stalno obdelavo in skrb.

slika
slika
slika
slika
slika
slika
slika
slika
slika
slika

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev