Nick Vujičić:Človek, ki premika meje,

07. april 2011 ob 09:31 | 196
Človek, ki premika meje, na obisku v Sloveniji
Svetovno znani motivator Nicholas Vujicic, najstarejši otrok srbskih staršev, izseljenih v Avstralijo, je bil rojen v bolnišnici v Melbournu - brez rok in nog, kar je očeta in mater zelo pretreslo.

Nicka sta zbadanje in ustrahovanje vrstnikov, ki sta med odraščanjem, močno vplivali na oblikovanje njegove samopodobe, pahníli v depresijo in osamljenost. Pri osmih in pri desetih letih je poskušal narediti samomor. Nenehno se je spraševal o smislu svojega življenja, ga iskal in odgovor našel v veri. Pri devetnajstih je lahko začel uresničevati poslanstvo, ki se je prebudilo v njem, začel je širiti vero v lepše življenje.

Nick je zdaj star 28 let in je predsednik mednarodne neprofitne organizacije Življenje brez okončin. Potuje po vsem svetu in ljudem pripoveduje o sebi. Z njim se je v oddaji Odmevi pogovarjal Igor E. Bergant.

Te dni ste zelo zaposleni, saj potujete po Sloveniji. Kaj nam lahko poveste o odzivu, ki ste ga deležni pri nas?
Kamor koli grem, sem zelo vesel, ko srečam ljudi, ki moje življenje vidijo kot zgled, kako se nikoli ne predati. Bilo je super, rad imam Slovenijo, je četrta država Vzhodne Evrope, ki sem jo obiskal, in odziv je odličen. Ljudje govorijo: "Od zdaj naprej bom bolj hvaležen.", "Vem, da obstaja upanje tudi zame.", "Lahko sanjam velike sanje.".

Ker se znate zelo dobro vživeti v čustva drugih, veste, zakaj ljudje obiskujejo vaše predstave. Kaj je njihov motiv? So radovedni, zaskrbljeni, morda celo obupani?
Mislim, da ljudje pridejo v različnih obdobjih svojih življenj, govoril sem tudi na univerzi in v srednji šoli. Včasih je res težko predvsem v letih, ko skušaš ugotoviti, kdo si in kaj bi rad postal. Pomembno je, da najdete resnico v treh stvareh: resnico vaše vrednosti, resnico vašega namena in resnico vaše usode.

Vsi gremo v življenju čez določene preizkušnje in mislim, da je včasih celo koristno živeti v razbiti družini ali živeti brez rok in nog. Lahko imaš roke in noge, pa imaš kljub vsemu zlomljeno srce. In z vsemi ljudmi si želim deliti, da ne glede na to, kdo so in kaj se dogaja, da jih imam rad in verjamem vanje. Vsi lahko premagamo težave, hvaležni pa moramo biti za to, kar imamo, in ne žalovati za tistim, česar nimamo. Z ljudmi delim načela, ki so mi pomagala, da sem, čeprav nimam okončin, vesel.

Rekli ste, da je Slovenija lepa dežela. Še vedno je prva država na svetu, kar zadeva kakovost življenja, vendar imamo težave v gospodarstvu in pri moralnih vrednotah. Tudi samomorilnost je zelo visoka. Tudi o tem govorite na svojih predavanjih. Kakšna je po vašem mnenju rešitev za to?
Ko sem bil star deset let, sem hotel narediti samomor. To je bil klic po ljubezni, klic iz obupa. Zdelo se mi je, da ni upanja in da nihče ne razume moje bolečine. Moja družina me je imela rada in me je spodbujala. Vedela je, da je dragoceno vsako bitje, vsak novorojeni otrok. Težko sem verjel, da zame obstajata prihodnost in upanje. Pri desetih letih sem hotel narediti samomor. Zelo sem vesel, da ga nisem naredil.

Ljudem pravim, da ne vedo, kaj jih čaka za vogalom in kako lepe stvari se da narediti iz razbitih koščkov, dokler ne postanejo ponižni in vsak dan znova zaživijo z vero v Boga in s pravim odnosom do sveta. Naj vsi vedo, da včasih temni oblaki ne izginejo, a kljub temu lahko pomagajo sočloveku. Ljudem vedno povem, kako sem spoznal fantka, ki je brez rok in nog, takega, kot sem jaz. Tudi če se vam ne dogajajo čudeži, lahko postanete čudež za nekoga drugega. V vseh okoliščinah lahko najdete ljubezen, srečo in mir.

Videli smo, da zelo neposredno prenašate energijo na občinstvo. A to traja le kratek čas. Kako pa lahko vplivate na ljudi na daljši rok?
Za teden dni sem prišel sem in obiskal pet mest. Vse ljudi imam rad in vabijo me z vseh koncev sveta. Ne morem biti povsod. Nisem junak, nisem iznašel čarobne formule. Prišel sem predvsem zato, da bi ljudi opozoril nase in na vse gradivo, ki ga lahko dobijo na medmrežju, YouTubu in tako dalje. Povabili so me cerkvene organizacije in ljudje, ki želijo izvedeti več o moji veri v Boga, skrivnosti mojega uspeha in moji poti brez meja. Julija bo izšla moja knjiga, ki bo imela trajen vpliv. Ljudje jo bodo lahko prebrali in našli spodbudo. V prihodnje pa bomo morda lahko obnavljali našo spletno stran v slovenščini in tako vsak dan znova spodbujali ljudi.

V informativni oddaji sva. Danes življenje ni rožnato. V Afriki so vojne, polno je beguncev, revščine, v Evropo prihajajo novi priseljenci, v Sloveniji imamo gospodarsko krizo. Kaj nam predlagate? Kako naj se spoprimemo z jutrišnjim dnem in najdemo vero v to, da bo še vse dobro?
Ljudi bi rad predvsem spodbudil k temu, da bodo hvaležni. Zelo težko je biti hvaležen, če izgubiš človeka, ki ga imaš rad. A ne smeš iskati sreče v minljivih stvareh. Če iščeš srečo v denarju, spolnosti, mamilih, alkoholu, pornografiji, slavi in bogastvu, vsem tem, za kar pravijo, da človeka osrečuje, ti na koncu še vedno nekaj manjka - radost. Sam sebi vedno pravim: danes je morda moj poslednji dan. Ali moji bližnji vedo, da jim imam rad? Vprašam se, komu se moram opravičiti?

Staršem najstnikov, ki imajo občutek, da so se jim otroci odtujili, pravim, naj jih spodbujajo. Naj jih ne zatirajo, ampak naj jih spodbujajo. Če so zašli na krivo pot, naj jim ponudijo ljubezen in dajo dober nasvet. Najstnikom, katerih starši se prepirajo in se jim zdi, da je vse narobe, lahko rečem le, naj vsak dan zaživijo znova, naj bodo hvaležni za to, kar imajo, in naj se ne vdajo. Naj se pogledajo v ogledalo in se sprijaznijo s tem, da se nekaterih stvari ne da spremeniti. Jaz nisem mogel spremeniti tega, da nimam rok in nog, a verjamem, da je ljubezen veliko močnejša od tega. Ljubezen je največja. V težkih časih se lahko imamo radi in lahko pomagamo svoji družini in svojim bližnjim.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev