Nova generacija, ki še ni rekla zadnje

20. november 2009 ob 15:43 | 395
slika
slika


Prva runda slavja je bila mimo. Kdor se je kanil objeti, se do tedaj že je. Ali pa spiti nekaj kozarcev piva, da je bilo lažje verjeti, da gre Slovenija na svetovno prvenstvo v nogometu. Tisoče ljudi je čakalo na južni ploščadi Ljudskega vrta. Toda kje so oni? Nacionalni junaki. Bil je že četrtek, poldrugo uro po senzaciji. Dvanajst minut čez polnoč so se le odprla vrata slačilnice. Ven je pridirjala druščina v majicah z napisom I feel South Africa, Čutim Južno Afriko. Mesec dni, od tekme s San Marinom, so morale biti skrite. Do predsinoči, ko so se v Mariboru skrivali le Rusi.

Dvaindvajset fantov in njihovi vodje so se zapodili proti ploščadi. "Hoteli smo se spočiti od petja, slavja, glave so nas že malo bolele," je pojasnjeval Aleksander Radosavljevič. "Malo smo se morali umiriti, da stopimo pred navijače bolj sveži." Vraga pa sveži, vedno bolj so bili zadeti od adrenalina. "Govor, govor!" so terjali od visokega možakarja med njimi. Predsednika Danila Tūrka. "Čestitam vam za zgodovinsko zmago. To je stvar, ki nas je naredila za svetovno silo," je govoril. Milivoje Novakovič je zrl malo vanj, malo v trdovratni zamašek steklenice šampanjca. "Naslednje svetovne sile še čakajo, da jih premagate..." Novakovič je prikimal predsedniku: "Presenečenje še pride!"

Kdo sta prava pevca

To je bil znak za vnovično vpitje. Nora druščina je ob travi stadiona, na kateri je prej potolkla Rusijo, prodirala pred ljudi. "Šampioni!" je navijanje v malce zgrešenem ritmu pomagal voditi predsednik. Ponarodela "Kdor ne skače, ni Sloven'c!" je bila ponovljena tolikokrat, da so bili vsi hripavi. "Siva pot vodi me..." ni ravno vžgala. Dodatek pa je bil pravšnji: "V Afriko!" V deliriju je petje postajalo nerazločno žlobudranje. "Nimam posluha," je priznal Mišo Brečko. "Bojan Jokič je najbolj talentiran pevec med nami. In Dalibor Stevanovič, onadva sta pevski potencial."

Matjaž Kek naenkrat ni bil več komandant. Z rokami na hrbtu se je smukal v ozadju, korakal med razbitimi steklenicami penine in se zraven zvito nasmihal. "Hvala fantom! To je nova generacija, ki še ni rekla zadnje," je hvalil moštvo, ki je Slovenijo po osmih letih spet spravilo na svetovno prvenstvo. S tem "nikoli več", ki se zdi primeren ob vsakem podvigu slovenskega nogometa, bo počasi treba biti previden.

Uh, koliko šampanjca je bilo na ledu za Ruse. Ne le v mariborskih hotelih, od koder so se vozili naokoli in taksistom delali tak biznis, da so bila za vožnjo potrebna prednaročila več kot uro prej. Eno slavje je bilo načrtovano v Ljubljani, eno na Dunaju... "Ja, vzvišeno so prišli k nam. Odnosa, ko jim je voda že pošteno tekla v grlo, niso mogli več spremeniti. Nemoč se je odražala v živčnih izpadih," je ugotavljal Marko Šuler.

Če so lahko Grki ...

Končalo se je s takim fijaskom, da je zvezdnik Andrej Aršavin grabil po ljudeh, tako se mu je mudilo skozi gnečo, čim dlje od Ljudskega vrta. Selektor Guus Hiddink se je privlekel iz slačilnice. Majal se je v ozkem prehodu med potjo na tribuno in steno stadiona, kakor da bi se na steno hotel opreti. Trume poročevalcev so ga čakale. Pobegnil jim je. Ni se mu ljubilo razlagati, kar je pozneje na letališču, ko so ga obkolili, le moral razložiti: naj ga pustijo pri miru, da se bo za nekaj dni umaknil domov na Nizozemsko.

Okoli enih so v zraku hrumeli prvi ruski avioni. Spodaj, na cesti proti Ptuju, se je peljal avtobus. V njem je bilo moštvo, čigar enotnost je ugnala ruske milijone. Moštvo, čigar kopačke so se sijale, premier Borut Pahor je držal obljubo in jih očistil. Moštvo, ki ga je bilo težko spraviti na avtobus. "Gremo, gremo že!" je sekretar slovenske reprezentance Boštjan Gasser s prižgano cigareto med prsti letal na vse strani, pred Ljudskim vrtom vkup lovil nogometne junake.

A kaj ko je bilo fotografiranje z Robertom Korenom spomin za v Radgono. Avtogram Zlatka Dediča spomin za na Ptuj. Primorci so obkrožili Valterja Birso. Da, heroji ljudstva so bili tudi okarani. Z živci navijačev se menda ne gre tako igrati, če bi Ruse razsuli prej, bi lahko narod v miru gledal finiš tekme. Ne, občutek moči ni imel meja. "To moštvo je potencialni svetovni prvak," je smrtno resno dejal Zlatko Zahovič, vodja naše prve zlate nogometne generacije, do predsinoči do 22.39 še edine. "Še iz Afrike se vrnemo z dobrim rezultatom," se je strinjal Boštjan Cesar, "zakaj pa ne, če so lahko bili Grki evropski prvaki..."

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
BLASTERQ
BLASTERQ7 let nazaj

Poscali smo ruse pa z tem hrvatom pokazali dao zna špilati fuzbal! Hrvati ste res baugi, nascali smo vas ko keks!
Samo vseeno bolše da naši ne grejo v afriko ko dole je divje pauno prašičje gripe. Kau čejo..če bojo šli bojo pač mogli dole ostati...al pa najbliže do hrvaške lehko pridejo :S

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev