Pozdravni verzi

19. oktober 2009 ob 20:56 | 881
Moč ljubezni je velika,
če zvesta in iskrena je,
druga pa se kaže slika,
ko le za kratkočasje gre.

Ali si kdaj se spraševal,
kaj k meni privlačuje te?
Si kdaj namen obžaloval,
da z mano bi povezal se?

Utrujena sem že od let,
ti pa še fant si golobrad!
Čeprav še svež je moj izgled,
ti nimaš me resnično rad.

Samotne moje so noči,
ker ti prihajaš redkokdaj,
domov se vedno ti mudi,
nikdar ne razložiš, zakaj.

Edino, kar lahko storim,
je to, da rečem zbogom ti,
da čim hitreje se znebim
zasvojenosti te s strastmi.

Resnica grenka je pač ta,
da moram odsloviti te,
saj slej ko prej bi se razšla,
zato moj sklep zdaj trden je.

Če čutim strastni le zanos,
postopoma naj izzveni.
Že dolgo plitev me odnos
več najin ne zadovolji.

Še mnogo čudovitih let
v življenju tvojem čaka te,
veliko mladih še deklet
ti podarilo bo srce!
"Me ljubi, ne ljubi?", sem se spraševala.
Morda pa ljubezen preresno sem vzela?
Vse bolj pa spoznavala sem, da nezrela
ljubezen je tvoja! – Bila je le šala!

Veliko "prijateljic" te obiskuje –
takrat me najraje iz misli izrineš
in z njimi pogosto na tenis izgineš,
a opravičilo ti vedno je tuje.

Boleče sem pismo ti večkrat pisala,
želeč, da v pogovor iskren bi vodilo.
Se znova dogajanje je ponovilo –
kot mačka okrog vrele sva kaše plesala.

Prepričal si me, da vse strast bo zgladila,
odeja da najin bo spor poravnala.
Uspešno sem pesek v oči si metala,
saj v tvojem objemu sem vse pozabila.

A žal se je zgodbica znova začela –
spet vse prepogosto si name pozabljal,
spet moje slabosti v svoj prid si zlorabljal.
Dokončno zdaj jeza mi je prekipela!

Da ljubi ne ljubi me, vem brez marjetke.
Z grenkobo in z jezo sem slednjič spoznala,
da bisere svoje sem svinjam metala.
Zato te zapuščam – naj imajo te "cvetke"!
Že pozna je ura, ko pismo ti pišem.
Povsod je tišina, spokojna je noč.
Od daleč se sliši le pes lajajoč,
a jaz že vso noč vroče solze si brišem.

Edini, ki sem te resnično ljubila,
edini, ki vsedel si se mi v srce,
si zdaj mi povzročil neznosno gorje,
ki se dolga leta ne bom ga znebila.

Resnica še najbolj je, žal, neverjetna,
četudi nas bode naravnost v oči.
Bolj premišljujem, tem bolj se mi zdi,
da končno sem zanjo postala dovzetna.

Od žalosti ranjena moja je duša,
spoznanje, da varaš me, žge mi srce.
Želim si, da čustvo ljubezni umre,
saj vse preveč grenkega te dni okuša.

Verjamem, da čustva so tvoja zbledela,
da tvoje srce je otrpnilo v led,
da svoj si od mene odvrnil pogled,
da tvoja ljubezen je že ovenela.

Cilj nov se morda mi v prihodnosti obeta,
a tebi v ljubezni želim le uspeh!
Le ljubljena dlan naj bo v tvojih dlaneh,
le prava ljubezen naj v srcu bo ujeta!

Ločitev od dragih nadvse je boleča,
še bolj, če jih vežejo čustva ljubeča.
Razdalja med njimi neznosno boli,
najbolj, če ljubezen močno plameni.

Jok, solze med njimi le redki so gosti,
jim nežne bližine nikdar ni zadosti.
Po večkrat na dan telefon jim zvoni,
večer pa v intimnosti jim izzveni.

Usodno sprejela te dni sem novico,
– ah, ko vsaj za lažno bi šlo govorico–
ki pravi, da drugo videvaš te dni,
da zame ljubezni nič več v tebi ni.

Boleče srce pa mi je potrdilo,
da nekaj med nama se je spremenilo.
Ljubezni do mene ne čutiš nič več!
So ti moja čustva postala odveč?

A vendar življenje še ni vsega reklo,
čeprav se srce je boleče opeklo.
Če si se od mene zares poslovil,
povem ti še zadnjič, da drag si mi bil!

Poglavje bom najino s tem dokončala,
ko zadnji pozdrav ti bom v pismu poslala.
S teboj izgubila sem velik zaklad!
Želim, da še kdo bi te imel tako rad!

Nikoli od žene ne boš se odlepil,
to zdaj mi je jasno, kot jasen je dan.
Prevečkrat z obljubami si me zaslepil –
zdaj vem, da vsak tvoj bil je stavek zlagan.

Da žena že dolgo te več ne razume,
da v postelji vedno je hladna kot led,
da najbrž te vara, razlagaš mi sume,
in da v gospodinjstvu ji vlada nered.

Že zdavnaj bi se za ločitev odločil,
a kaj, ko za otroke preveč te skrbi,
zelo bi trpeli, če zdaj bi se ločil...
Do vrha naložil si mi vseh laži!!!

Bolj ko premišljujem, bolj se mi dozdeva,
da svoje družine zapustil ne boš!
Za takle podvig prevelika si šleva –
to storil iskren in pogumen bi mož.

Zato kar uživaj lagodno življenje,
in z drugo naivko izživljaj si strast.
Morda izučilo te kdaj bo trpljenje,
ko s svojim ravnanjem izzval boš propast!

Komentarji 4

če želiš komentirati, se
Anna45
Anna457 let nazaj

KAKO JE TO PRAV NAPISANO...BOM UPORABILA...
A NE VEM ČE MOJA JE SILA TAKO DALEČ ŽE PRIŠLA, DA TO BOM ZMOGLA....

Buhteljcek
Buhteljcek7 let nazaj

Ti kar uporabljaj ga he he he

Anna45
Anna457 let nazaj

;)

Buhteljcek
Buhteljcek7 let nazaj

:)(:

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev