Ko se življenje za hip ustavi, se film zavrti nazaj

30. april 2010 ob 19:17 | 291
Veliko je besed«Zakaj?«. Odgovorov je malo.
V danih trenutkih se zavemo, da je življenje kratko. Da je življenje nekaj, kar je neraziskano. Da čas, ki ga preživimo v dnevnem času, ni pravilno razporejen. Da v tem kratkem času premalo naredimo za svoje ljubljene osebe. Da pozabimo na sebe. Da pozabimo na prijatelje.

Kaj je življenje, bi se dalo razpravljati v nedogled. A bistvo je, da smo lahko vsak dan veseli, da se prebudimo v nov dan. Da se zavedamo, da vsak dan bolj in bolj živimo za nekaj, kar sami več ne vemo kaj to je.

Ali smo človeško bitje? Ali smo samo še številka? Zakaj in za koga se danes splača živeti? Kljub temu, da zelo radi uporabljamo stavek« Življenje, je kljub bolečini lepo«.
So trenutki, ko bi najrajši zakričal. Ko bi se spraskal do krvi. Ko škrtam z zobmi in poskušam imeti stvari pod kontrolo. Ko v sebi slišim glas »Zakaj«. A naslednji hip se zavedam, da je ob meni oseba, ki mi je zelo draga. Ki jo ljubim z vsem srcem, Ki sem ji vdan. Da je ljubljena oseba šla skozi temo in se vrnila v moj objem. Da je spremenjena. A še vedno dekle mojega srca.

Še je ljubljena oseba. Za trenutke ne ve, kdo sem? Kaj dela v tem stanovanju? Kdo je sama?
Strah!! V meni so bolečine. Napeti živci. Vrenje v glavi. Pogled v prihodnost. Kaj se bo dogajalo? Kako bo šlo naprej? Odgovorov ni. Niti sama ne pozna odgovora.

Žalost v tem, da je treba nekatere prepričevati, da le ni tako, kot vidijo v danih trenutkih. Saj sem jaz z njo vsak dan in vidim, kar nočejo videti. Utrujen sem od poslušanja in sprejemanja besed: »Vse bo še dobro. Vse se bo uredilo. Njen spomin se bo popravil. Vse bo tako, kot je bilo«. Zavajanje in dodajanje soli v odprte rane. A ni lepše slišati:« Čas bo pokazal, kako se bo odvijalo!«

Moram biti tukaj zaradi nje, ki je v mojem srcu. Ki je deklica moje duše. Zaradi nje diham ta zrak. Morda se sliši malce hecno, da sem kot razvalina gradu. A ni vse v tem. Dejstvo je, da sem bil že pred tem načet. Da so se pokazale razpoke z mojem zdravju in počutju. Zadnji dogodki v tem kratkem življenju je rušenje gradu samo še pospešilo. Luknje, ki nevarno zevajo se sproti krpajo. A ni to tisto, kar bi zacelilo rane. Brazgotine ostajajo. Mirim se s tem, da upanje ostaja. Morda res ne bo več tako, kot je bilo. Morda bo res treba način življenja prilagoditi novim razmeram. Morda...morda. Je na to iskren odgovor???

V meni vsakodnevno vre. Cmok v grlu. Stisnjen in kisel želodec. Pa saj sam več ne vem, kaj mi je. Vem samo to, da je vsak dan nov dan. Da se je treba vsak prilagajati na novo. Moral bi sprejeti dejstvo, da je tako, kot je. A me vsak dan preseneča. Ni se mi težko prilagajati. Ni mi težko ustreči. Rad sem ob njeni strani in ji pustim, da na novo raziskuje svet okoli sebe. Da sprašuje o stvareh kot mala punčka, ki so ji stvari tuje. Lahko si samo prestavljam njen strah. Njeno nemoč. Lahko si smo mislim, kaj je morala v tisti temi pretrpeti. Njene misli in strahove. Nekoč bo poznala odgovore. eliko je besed«Zakaj?«. Odgovorov je malo.
V danih trenutkih se zavemo, da je življenje kratko. Da je življenje nekaj, kar je neraziskano. Da čas, ki ga preživimo v dnevnem času, ni pravilno razporejen. Da v tem kratkem času premalo naredimo za svoje ljubljene osebe. Da pozabimo na sebe. Da pozabimo na prijatelje.

Kaj je življenje, bi se dalo razpravljati v nedogled. A bistvo je, da smo lahko vsak dan veseli, da se prebudimo v nov dan. Da se zavedamo, da vsak dan bolj in bolj živimo za nekaj, kar sami več ne vemo kaj to je.

Ali smo človeško bitje? Ali smo samo še številka? Zakaj in za koga se danes splača živeti? Kljub temu, da zelo radi uporabljamo stavek« Življenje, je kljub bolečini lepo«.
So trenutki, ko bi najrajši zakričal. Ko bi se spraskal do krvi. Ko škrtam z zobmi in poskušam imeti stvari pod kontrolo. Ko v sebi slišim glas »Zakaj«. A naslednji hip se zavedam, da je ob meni oseba, ki mi je zelo draga. Ki jo ljubim z vsem srcem, Ki sem ji vdan. Da je ljubljena oseba šla skozi temo in se vrnila v moj objem. Da je spremenjena. A še vedno dekle mojega srca.

Še je ljubljena oseba. Za trenutke ne ve, kdo sem? Kaj dela v tem stanovanju? Kdo je sama?
Strah!! V meni so bolečine. Napeti živci. Vrenje v glavi. Pogled v prihodnost. Kaj se bo dogajalo? Kako bo šlo naprej? Odgovorov ni. Niti sama ne pozna odgovora.

Žalost v tem, da je treba nekatere prepričevati, da le ni tako, kot vidijo v danih trenutkih. Saj sem jaz z njo vsak dan in vidim, kar nočejo videti. Utrujen sem od poslušanja in sprejemanja besed: »Vse bo še dobro. Vse se bo uredilo. Njen spomin se bo popravil. Vse bo tako, kot je bilo«. Zavajanje in dodajanje soli v odprte rane. A ni lepše slišati:« Čas bo pokazal, kako se bo odvijalo!«

Moram biti tukaj zaradi nje, ki je v mojem srcu. Ki je deklica moje duše. Zaradi nje diham ta zrak. Morda se sliši malce hecno, da sem kot razvalina gradu. A ni vse v tem. Dejstvo je, da sem bil že pred tem načet. Da so se pokazale razpoke z mojem zdravju in počutju. Zadnji dogodki v tem kratkem življenju je rušenje gradu samo še pospešilo. Luknje, ki nevarno zevajo se sproti krpajo. A ni to tisto, kar bi zacelilo rane. Brazgotine ostajajo. Mirim se s tem, da upanje ostaja. Morda res ne bo več tako, kot je bilo. Morda bo res treba način življenja prilagoditi novim razmeram. Morda...morda. Je na to iskren odgovor???

V meni vsakodnevno vre. Cmok v grlu. Stisnjen in kisel želodec. Pa saj sam več ne vem, kaj mi je. Vem samo to, da je vsak dan nov dan. Da se je treba vsak prilagajati na novo. Moral bi sprejeti dejstvo, da je tako, kot je. A me vsak dan preseneča. Ni se mi težko prilagajati. Ni mi težko ustreči. Rad sem ob njeni strani in ji pustim, da na novo raziskuje svet okoli sebe. Da sprašuje o stvareh kot mala punčka, ki so ji stvari tuje. Lahko si samo prestavljam njen strah. Njeno nemoč. Lahko si smo mislim, kaj je morala v tisti temi pretrpeti.
Njene misli in strahove.
Nekoč bo poznala odgovore.

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
ByDocko
ByDocko6 let nazaj

Vsak dan, ko se prebudimo, bi morali biti hvaležni, da smo budni. A vse se jemlje samoumevno.

macica
macica6 let nazaj

..življenje, je tudi kruto, ampak živeti je lepo,bodi optimist,kot praviš lepo se je zbuditi in....

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev