poučne zgodbice x)

09. maj 2010 ob 20:36 | 733
1.Neki mož je vzel novega lovskega psa s seboj na poskusni lov. Kmalu je ustrelil raco, ki je padla v jezero. Pes je stekel po vodi, pobral raco in jo prinesel gospodarju.

Mož je bil zbegan. Ustrelil je drugo raco. In medtem, ko si je nejeveren pomel oči, je pes zopet stekel po vodi in prinesel raco.
Pes, ki je hodil po vodi
Komaj je verjel temu, kar je videl, in je za naslednji dan poklical na lov soseda. In spet je vsakokrat, ko sta on ali sosed ustrelila ptiča, pes tekel po vodi in prinesel ptiča. Mož ni rekel ničesar. Prav tako ne sosed. Končno pa tega ni mogel več držati zase in je bleknil: "Ali si opazil kaj čudnega na tem psu ?"


2.ŠKATLA POLJUBOV

Začetek zgodbe je v daljni preteklosti, ko je oče kaznoval svojo petletno hčer, ker je izgubila neko zelo dragoceno stvar. Denarja je bilo v tistem času zelo malo. Bil je božični čas. Naslednje jutro je deklica prinesla majhno darilo in rekla: "Očka, to je za tebe." Očetu je bilo zelo nerodno, ko pa je odprl škatlo in videl, da v njej ni ničesar, se je zelo razjezil. Hčerkico je pokaral: "Mar ne veš, ko nekaj podariš, da se pričakuje, da se v škatli nekaj tudi najde?" Deklica ga je žalostno pogledala in s solznimi očmi rekla: "Očka, saj ni prazna. Do vrha sem jo napolnila s poljubi samo za tebe." Oče je bil ganjen. Pokleknil je pred hčerkico, jo močno objel in jo zaprosil za odpuščanje. Do konca življenja je hranil to škatlo poleg postelje in vedno, kadar se je počutil izgubljeno in obupno, jo je odprl in iz nje vzel en neviden poljub in se spomnil ljubezni, ki jo je hčerka položila notri.

3.Živela je punca, ki je bila slepa. Zaradi tega se je močno sovražila. Sovražila je vse okoli sebe, tudi svojega fanta, ki jo je imel neizmerno rad in jo ljubil ter ji vedno stal ob strani.

Dejala je, da se bo poročila z njim, vendar le, če bo lahko le za trenutek videla svet okoli sebe.

Nekega dne je dobila možnost. Dobila je par novih oči nekega donatorja. Dobila je možnost videti svet okoli sebe. Tudi svojega fanta. Le ta jo je vprašal: »Sedaj, ko lahko vidiš svet, se boš poročila z mano?« Ob pogledu na njega je bila šokirana, saj je videla, da je tudi on slep. Njegovo snubitev je zavrnila in ga zapustila.

Odšel je ves objokan. Čez nekaj časa ji je poslal pismo, v katerem je
pisalo: »Želim le, da paziš na moje oči.«

4.NJEN DNEVNIK:

V soboto zvečer se mi je zazdel nekam čuden. Dobila sva se v bifeju in popila pijačo.
Pomislila sem, da sem jaz kriva za njegovo razpoloženje,
ker sem bila celo popoldne v shopingu s prijateljico in malo zamudila na zmenek,
ampak on ni nič rekel. Pogovor se je zatikal, pa sem mu predlagala,
da greva na kako bolj mirno mesto, da bi se v miru pogovorila.
Šla sva v restavracijo, ampak on se je še naprej čudno obnašal.
Z mislimi je bil nekje odsoten. Vprašala sem ga, kaj mu je,
pa mi je samo odgovoril, da to nima veze z mano.
Odgovor mi ni zvenel ravno prepričljivo.
Ko sva se z avtom vračala domov, sem mu rekla, da ga imam rada,
ampak on ni nič odgovoril, samo roko je položil na moje rame.
Nisem si znala razložiti njegovega obnašanja, saj ni rekel nazaj,
da me ima rad.
Nič ni rekel.
Postajala sem vedno bolj zaskrbljena. Ko sva prišla, sem pomislila,
da me mogoče hoče zapustiti.
Poskušala sem navezati pogovor, a on je samo prižgal TV in odsotno gledal program,
kot da mi hoče povedati, da je med nama konec.
Na koncu sem odnehala in rekla, da grem spat.
Nekaj minut kasneje je prišel tudi on.
Na moje presenečenje se je odzval na moje božanje in se ljubil z mano.
Ampak še vedno je bil nekoliko raztresen.Hotela sem se soočiti s situacijo in se pogovoriti, ampak on je samo zaspal.
Začela sem jokati in jokala sem dokler nisem zaspala.
Ne vem več, kaj storiti.
Prepričana sem, da ima drugo !
Moje življenje je popolna katastrofa !
NJEGOV DNEVNIK:
Olimpija je danes izgubila !
Ampak seks je bil pa dober !

5.Brezpogojna ljubezen je:

- najmočnejša sila, ki žene življenje naprej.
- kvalitetno radostno izpolnjeno življenje.
- brez pogojev.
- naše pravo notranje bistvo.
- temeljna prvina vseh naših dimenzij bivanja.
- hvaležnost za vse tiste trenutke, ki sem jih preživela v zadovoljstvu in sreči pa tudi v nesreči, ki me je vodila na poti do lastnega spoznanja.
- odgovor na tvoj jezik ljubezni.
- temeljni kamen vseh razsežnosti doživljanja sreče.
- naša narava, vse kar je in se izraža neponarejeno.
- glasba sorodne duše, ki je namenjena tebi.
- rast in zorenje, ki jo omogoča povezovalna ljubezen prijateljstva.
- zmagovalka na pohodu prebujanja občutkov skozi srce.
- čudoviti vodnik skoz partnersko življenje ženske in moškega.

Brezpogojno ljubezen daješ, če ne pričakuješ ničesar v zameno.
Brezpogojna ljubezen vodi skoz vse dimenzije njenega izražanja.
Brezpogojna ljubezen hrepeni po resnici.
Brezpogojna ljubezen ne pozna meja in omejitev, je ljubezen med partnerjema, je ljubezen staršev do
svojih otrok in otrok do staršev ter ljubezen med ljudmi, ki odrešuje.
Brezpogojna ljubezen prestopi prag človekove zavesti in vstopi v novo kakovost življenja.
Brezpogojno ljubezen dajem in jo izražam tebi, ki te spoštujem.

Brezpogojna ljubezen ozdravi tvoj ego!

6.Kako boš sploh kdaj srečen, če vedno vse pričakuješ le od drugih? Če krivdo za vse, kar ti gre v življenju narobe, zvračaš na druge?

Živeti pomeni dajati in prejemati....

...Očitno pa ljudi naučijo le prejemati. Zahtevaj, vzemi, profitiraj, ne dopuščaj, protestiraj! In človek zahteva in jemlje in profitira, vsakdo pa, ki mu je napoti, postane njegov sovražnik. in že so tu jeza, prepir, spori. Človek se čuti ogroženega, a pozablja, da si je sovražnike ustvaril sam.

Sreča je pravzaprav drugo ime za mir, zadovoljnost, prijateljstvo, veselje. Te reči ti ne bodo kar same
padle v naročje. Tudi jih ne moreš preprosto terjati od drugih. Dobil pa jih boš zastonj, če boš premagal
svojo utrujenost in vzel kdaj stvari v svoje roke, če boš zmogel zaupati ljudem, če boš lahko tudi v največji stiski verjel, da bo nekoč vse drugače.

Končno moraš prenehati jemati zase, ampak pričeti dajati drugim in pri tem pozabiti nase.

(Phil Bosmans)


7.Nekoč je bil otok, na katerem so živela vsa čustva: Sreča, Žalost, Znanje in še mnogo drugih, vključno z Ljubeznijo.

Nekega dne je bilo čustvom sporočeno, da se bo otok potopil. Tako so vsa pripravila svoje čolne in odšla, razen Ljubezni. Ljubezen je bila edina, ki je ostala. Ljubezen je hotela vztrajati do zadnjega trenutka.

Ko se je otok že skoraj potopil, se je Ljubezen odločila prositi za pomoč. Mimo je prišlo Izobilje v veliki ladji.
Ljubezen je rekla: »Izobilje, me vzameš s sabo?« Izobilje je odgovorilo: »Ne morem. V mojem čolnu je veliko zlata in srebra. Tukaj ni prostora zate.«

Ljubezen se je odločila, da povpraša Puhlost, ki je šla ravno mimo v prelepem čolnu.
»Puhlost, prosim pomagaj mi.«
»Jaz ti ne morem pomagati, Ljubezen. Vsa si mokra in lahko uničiš moj lepi čoln«, je odgovorila Puhlost.

Žalost je bila blizu, zato je Ljubezen tudi njo prosila za pomoč. »Žalost, naj grem s tabo.«
»Oh, Ljubezen, tako sem žalostna, rada bi bila sama.«

Mimo je prišla tudi Sreča, ki pa je bila tako srečna, da ni niti slišala, kako jo Ljubezen kliče.

Kar naenkrat pa je bilo slišati glas: »Pridi, Ljubezen, lahko greš z mano.« Bil je starec.
Ljubezen se je počutila tako blaženo in srečno, da je starca pozabila povprašati po imenu.
Ko sta prispela na kopno, je starec odšel svojo pot.

Ko je Ljubezen spoznala, kako hvaležna je lahko starcu, je vprašala Znanje, še enega starca: »Kdo mi je pomagal?«
»To je bil Čas«, je odgovorilo Znanje.
»Čas?« je rekla Ljubezen. »Toda, zakaj mi je pomagal ravno Čas?«
Znanje se je modro nasmehnilo in reklo: »Ker samo Čas lahko razume, kako velika je Ljubezen.«

8.
Zrtev se boji zveri, zver pa se boji lakote in smrti.

Nekega dne se je majhen otrok izgubil med polji. Bil je zelo daleč od svoje vasi in nenadoma je naletel na lačnega tigra.
»Če me zdaj poješ, tiger, boš jutri kljub temu moral loviti.« je rekel otrok tigru.
»Res, a če te pojem, bom živel še en dan.« je odgovoril tiger.
»Lahko te naučim, kako živeti še mnogo dni.« je rekel otrok.
Tiger je skril kremplje, sedel in poslušal otrokovo zgodbo.
»Poglej okoli sebe, ali vidiš koliko je trave in dreves s sadjem. Prenehaj jesti meso in nikoli ne boš umrl od lakote.«
»A jaz sem vendar mesojedec,« je rekel tiger, »Imam kremplje in velike zobe, le kaj naj počnem z njimi?«
»Uporabi jih za obrambo tistih, ki jih imaš rad.«
»A jaz sem sam, nimam družine ali prijateljev.«
»če se me usmiliš, bom jaz tvoj prijatelj.«

Tiger je premislil, nato pa dejal: »Prav, poskusil bom travo in sadje, da ti ugodim.«
Usmilil se je otroka in izkusil kako prijetno je obrok deliti z nekom drugim. Od tega trenutka dalje ni bil nikoli lačen.


Naš nagon je lahko krut zapor, saj nas sili k dejanjem brez premisleka. Vpijemo, se jezimo in vznemirjamo, bežimo, pa vendar bi se morali vsesti in premišljevati o posledicah svojih impulzivnih dejanj.

Nagon je zapor, iz katerega najbolj divji čakajo, da bodo osvobojeni.

M. de Cournouardt

9.Slon je prišel do brega deroče bistre reke. Žejen, kakor je bil, se je nagnil čez breg, potopil svoj rilec v hladno vodo in …. pljusk!
»Kaj? Kaj se je zgodilo?« je bil ves prestrašen, »Nič ne vidim! Oko mi je padlo v vodo! O neeeeeee,« je slon panično vpil, »izgubil sem oko!«
In res je slonovo desno oko padlo iz jamice v strugo. Zmedeno je iskal po vodi in z rilcem ril po rečnem dnu. A bolj kot je tipal, bolj je voda postajala motna, kar ga je se dodatno pognalo v paniko in je pričel obračati velike kupe peska, vse dokler ni prav ničesar več videl.

Nato pa je slišal smeh. Ves jezen se je oziral naokoli, da bi videl, kdo se smeji in ugledal majhno zeleno žabo sedečo na hlodu, ki se je smejala in smejala.
»Se ti zdi to smešno?« je zavpil nanjo. »Izgubil sem oko in ti se temu smejiš?«
»Smešno je videti predvsem to, kako si vznemirjen. Samo pomiri se in vse bo v redu,« je odgovorila žaba.

Slona je bilo nekoliko sram, zato je upošteval žabin nasvet. Prenehal je opletati s svojim rilcem in voda je kmalu postala bistra. Takoj je v strugi zagledal svoje oko, ga zagrabil z rilcem in potisnil nazaj na njegovo mesto. Nato se je zahvalil žabi.

Ta preprosta zgodbica vsebuje veliko modrost.

Nič ni smešnega, če nekdo izgubi oko … nenadna panika, obup, zmedeno iskanje v motni vodi …

prav to se nam dogaja ko izgubimo kontrolo in nas zagrabi panika.
To nas zaslepi.
V tistem trenutku postanemo nezmožni videti svet okoli nas objektivno in razumno.

A obstaja protistrup:
počakati.
Počakajmo dokler ne postane situacija jasna in se megleni oblaki razkadijo.

10.
Indijanec je obiskal svoje bele sosede in jih poprosil za nekaj malega tobaka. Eden izmed njih je segel v žep in mu dal pest tobaka. Naslednji dan se je Indijanec vrnil in iskal dobrotnika, češ da je med tobakom našel četrt dolarja. Rekli so mu, da če ga je že dobil, naj ga še obdrži.
Indijanec je pokazal na svoja prsa in dejal:
"Tu notri imam dobrega in slabega moža ...

...in dobri mož pravi: To ni moje, vrniti moram lastniku."
Medtem pa slabi mož reče: "Le zakaj, saj ti ga je dal, torej je tvoj."
Dobri moz odvrne: " Ni res, tobak je tvoj, denar pa ne"
" Saj ni važno, zdaj ga imaš, pojdi si kupit rum", pravi slabi mož.
"Ne ne, tega ne smeš storiti", odvne dobri mož.

Tako ne vem, kaj storiti. Rad bi šel spat, a oba moža v meni se kar naprej pogovarjata, ne data mi miru… Zato sem prinesel denar nazaj in sedaj se dobro počutim."

(Daniel Smith)


11.
Živela je ženska, pametna in dobrosrčna. Imela je hčer, ki jo je nadvse ljubila. Nekega dne je prišla domov z dela, vsa utrujena in notranje napeta in še s strahotnim glavobolom povrhu. Želela si je miru in tišine, toda njena hči je neugnano prepevala in veselo poskakovala; ni namreč vedela, kako se mama počuti; bila je pač v svojem svetu, v svojih lastnih sanjah. Bila je razigrana, in čedalje glasneje je skakala in prepevala ter tako izražala svoje veselje in ljubezen. Pela je tako na glas, da je mamo glava samo še bolj bolela, in v nekem trenutku ji je prekipelo. Z besnim pogledom je ošinila svojo prelepo hčerkico in kriknila:
"Utihni že! Grdo poješ. Ali ne bi bila raje tiho?"
V resnici seveda ni bilo krivo hčerino petje; šlo je samo za to, da mama v tistem trenutku pač ni mogla prenašati nobenega hrupa.....
.... Toda hči je verjela njenim besedam, in je pri priči sklenila dogovor s sabo. Odtlej nikdar več ni zapela, kajti prepričana je bila, da grdo poje in da bo šla s svojim glasom na živce vsakomur, ki bi jo slišal. V šoli je postala plašna, in če so ji rekli, naj kaj zapoje, ni odprla ust. Celo pogovori z drugimi so ji šli čedalje težje z jezika. Skratka, po tem notranjem dogovoru se je ta mala deklica povsem spremenila: prepričana je bila, da mora zatirati svoja občutja, da bi jo drugi sprejeli in ljubili. Deklica je počasi odraščala, in čeprav je imela prelep glas, nikdar ni več zapela. Iz enega samega "uroka" je razvila cel "kompleks". In uročil jo je prav tisti človek, ki ga je najbolj ljubila: mama. Ta takrat niti ni opazila, kaj je storila s svojo besedo. Ni se zavedala, da je uporabila črno magijo in uročila hčerkico. Ni vedela, kakšno moč ima beseda, zato je tudi ne gre obsojati. Storila je pač samo to, kar so ji, tako ali drugače, storili njen oče, mati in drugi. Kakor so besedo zlorabili oni, tako jo je zdaj ona.

Takšnim urokom je težko vzeti moč. Edina rešitev je, da sklenemo kak nov dogovor, ki temelji na resnici. Resnica je namreč najpomembnejši del brezgrajnosti v besedah. Na enem rezilu meča so laži, ki ustvarjajo črno magijo, na drugem pa resnica, ki ima moč, da prežene črnomagijski urok. Edino resnica vas bo osvobodila.

12.Nikoli ne požigaj mostov za seboj ... Presenetljivo je, kolikokrat mora človek prečkati isto reko!

(kitajski pregovor)


13.Samo tisti vzame strup prostovoljno,
ki je tako pogumen,
da se ga upa tudi prebaviti!
In tisti, ki si želi nektarja,
mora biti pripravljen,
da poskusi tudi strup.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev