EDINO KAR JE OSTALO SO SPOMINI

26. november 2010 ob 11:44 | 140
EDINO KAR JE OSTALO SO SPOMINI

Včasih v misli se poglobim, poraja se mi vprašanje zakaj živim? Bila sem oseba radosti polna, sedaj sem le hlod, ki trohni sred gozda. Mislim, da ne znam biti več srečna. Pozabila sem že, da sem se srečna rodila. Vse bi dala, da drugače bi bilo, da srečna zrla bi v nebo. Ni vredno vprašanje Zakaj, ker povratka nikoli ne bo nazaj. Vse v mojem življenju je izgubilo smisev. Ljudje me razjedajo kakor piranhe, kajti sem kakor mravlja, katero je zlahkoto poteptati. Trudim se, naredim našteto poti, a vendar zamanj. Gibi oseb me v momentu poteptajo.Dostikrat pomislim kako bi bil svet lepši in prijaznejši brez ljudi. Na svetu bi bile potem samo še živali. Včasih bi najraje izginila iz tega krutega sveta. Skoz nekdo opravlja z mojim življenjem in se odloča na mesto mene. Mar se jaz nimam pravico odločiti, kaj in kako bom z mojim življenjem! Življenje je moje, vendar je v vaših umazanih rokah. Mečkate ga kakor star paper katerega vržete kasneje v koš. Pa saj ga tako ali tako ni škoda. Saj je popisan boste rekli. Ni več bel. Drugačen je. Moremo se ga znebiti. Ko izgubim še to kar rada imam, vrjemi mi, takrat vstaneš sam. Vrjemi mi v meni ni več moči, da pozabila bi kašni do mene ste bili. Vse enkrat mine. Vse enkrat mine, le za vsakim dežjem sonce posije, kajti vse enkrat mine. Vse bi dala, da drugače bi bilo da spet srečna zrla bi v nebo. Naj pove mi kdo, zakaj, moj svet vrti se na zaj. Naj pove mi kdo, kam moja sreča in nasmeh izginila sta. Zakaj ste mi ukradli nasmeh? In zakaj srečo? Ne znam se več smejati. Moj nasmeh več ni resničen. Ni več del mene. Je le neka obramba, s katero prekrivam svoja potlačena boleča čustva. Vse je le prepad v katerega so me porinili drugi, da ostanem zavedno notri, rešiti pa se ne znam. Rada bi se rešila, pa vendar le razmišljam zakaj bi se rešila. Za koga? Raje vstanem za vedno notri brez svetlobe. Raje nikoli več ne spregledam, ter nikoli več ne slišim besed, ki mi parajo telo. Včasih se počutim kakor roža sredi puščave, brez vode ter končka življenja, ki jo vsak pohodi, ter ji pesek nasujejo v njeno prelepo cvetje. Nimam moči, da bi kričala, ter nimam več moči, da bi se zjokala. Ne prenesem več ljudi in sveta, ki uničujejo življenje mi. Ne prenesem več korenin ob katere se spotikam, ne prenesem sprememb in ne prenesem več svojega življenja. Tako težak je, kakor bi na sebi nosila gromozansko skalo. Moje življenje je za vedno uničeno. Nikoli ne bom resnično srečna. Nikoli več. Če me boste videli se kdaj smejati, ta nasmeh več ni enak. Ko vam rečem, da sem vredu mi ne vrjamite več, ker sem ravno nasprotno. Nikoli več ne bom vredu. Nikoli več. Pa, če mi še tako zelo govorite, da bo bolš, ne bo. Čedalje slabše bo. Zakaj bi bilo bolš? Kaj se bo tako zelo spremenilo, da bo bolš? Kaj! Edino, kar je ostalo, je spomin, ki skeli. Le objem bi bil potreben, pa tega več ni. Bolečina je neznosna in srce mi krvavi… Ni mi pomoči. Pustim da srce izkrvavi… Pustim bolečino…spomine, pustim sebe…ni mii pomoči…Temno je in hladno jaz pa tavam…Tavam sama. Bolečina je neznosna in srce mi krvavi… Kako čuden je ta občutek… Ta občutek samote. Zdi se, da sem popolnoma sama… Pa nisem. Zdi se mi, da me ni… Pa sem. Kako čuden je ta občutek… Ta občutek samote. Temno je in hladno, jaz pa tavam… Tavam sama s svojimi spomini, s svojo bolečino, s svojimi porazi, s svojimi solzami.

slika

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev