KLIC V SILI

26. november 2010 ob 11:27 | 68
KLIC V SILI

Nekoč zgroženi, danes samo nevedoči. Rada bi kričala, vendar me je strah, rada bi se v nebo pognala, ter za vedno gor vstala. Rada bi da me slišite, vendar me ne morete, ker ne kričim, ker ne morem spraviti krika iz sebe. Vbistvu se izmikam, ker nočem da bi kdo vedel da se obupno počutim, vendar pa si klub temu želim da bi imela koga ob taki neznosni bolečini ob sebi. Včasih so le besede, včasih grožne, vendar vedno jemite vse resno. Česa vse sem zmožna ne vem, vendar čutim da marsičesa, da se znebim bolečine in straha ki je moj vodič.
Iz vsakega mojega sporočila lahko opazite kričanje, klic na pomoč. Čeprov težko sprejemam pomoč in jo zavračam, jo potrebujem. Prosim vas vstrajajte, ne obupajte nad mano, kakor sem jaz, kajti edino tko me ohranjate pri življenju. Jaz sem obupana in vam ne znam pojasniti kako se pravzaprav počuti nekdo ki je samomorilen in je pri koncu z živci, vem pa le to da sama ne zmorem. Ne vem kok resno me jemlete ko vam rečem, da se bom ubila. Vendar pri samomorilcu se nikoli ne ve kdaj bo to resno mislil in tudi storil. Če bi imela moč, če bi imela pogum, če bi le znala bi končala za vedno svoje trplenje. Trplenje, ki me že samo pokopava.
Ostri noži niso nič, proti moji bolečini, ki jo čutim. Rada bi kričala, pa ne znam, rada norela pa se bojim, rada jokala, vendar me je strah čutiti bolečino, katero čutim ko jočem. Znam le razrezati svoje obogo, nedolžno telo, katero ni ničesar krivo. Rezala bi, rezala, dokler nebi skrvavela. Mogoče bi takrat dejansko dojeli da sama ne zmorem. Da vas kličem, kričim, vendar le v sebi, ker drugače ne znam. Zato ti povem POTREBUJEM TE, KLIČEM TE, PROSIM TE, pomagaj mi, ker ne zdržim.

slika

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev