MGX

26. november 2010 ob 11:38 | 57
MGX

Še en dan ko sem vsa sesuta in polna čustev. Dan ko spet razmišljam, da bi pobegnila, pobegnila v večni spanec. Ne morem več. Ne zdržim. Ne vem, če imam še toliko moči da, sprejmem pomoč, da si sama pomagam, da se vzljubim, da koga pokličem ali komu rečem, da pokliče na mesto mene. Se mi zdi, da sem že tako globoko utonila v svojih mislih, da sebe ne vidim več. Men je pretežko. Res. Nimam sploh več moči, da bi se na kaj naslonila. Nimam moči, da bi se spremenila. Če pa mi že rata, mislim, da me bodo drugi spet znova potolkli. Zato si raje ne dovolim, da mi rata. Rada imam bolečino, pa vendar preveč boli, da bi lahko z njo živela in zdržala. Rada imam fizično bolečino, čustvene ne. Bojim se čutiti. Bojim se svojih misli. Vse me preveč, preveč boli. Najraje utonila bi. Ne morem živeti, ker preveč boli, najraje tablete pogoltnila bi. Težko je, ko se mi vse narobe godi in težko je, ko ne vidim več niti začetka poti. Potem, kar na enkrat zaidem v tuji svet in težko, težko me je nazaj vzet. Potem si lahko rečem, le še zbogom svet. Kajti danes padajo kapjle, kapjle z neba, skozi okno zrem in ne čutim več srca. Jaz še vedno živim, ratal mi ni, srce me boli, ker ne zdržim in še živim. Zatisnite si oči, da lažje mi bo, iti v to slovo. Zdaj lako le čakam in upam, da konča se kdaj moje življenje, ki je zame trplenje. Zunaj pa oblaki jočejo, tokrat meni v čast, saj nekoč eden izmed njih bo meni v last. Če bom kričala, tokrat ne rešite me, saj to zame edina rešitev je. Rada vas imam.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev