MOJE ŽIVLJENJE JE KOT TEMEN OBLAK

26. november 2010 ob 11:11 | 112
MOJE ŽIVLJENJE JE KOT TEMEN OBLAK-(29.4.2007)

Moje srce je umrlo že pred časom! Bilo je preveč ranjeno, preveč žalostno da bi se upiralo vsem pritiskom! Vendar iz te žalosti in obupa sem zmeraj znova črpala moč za nove začetke! Za nove dogodke, ki so mi pomagali da sem bila zmeraj močnejša, odločnejša in trdnejša, na koncu pa sem zmeraj ugotovila isto! To česar me je najbolj strah! To da je moje srce umrlo in bom celo življenje preživela sama. Vedno sem spoznala neko osebo, ki je bila zame celo življenje, nato pa je ta oseba pozabila name ali pa je odšla. Preprosto je izginila iz mojega življenja, kakor so izginile tudi moje solze za osebami ki so odšle! Vendar solze se hitro posušijo, bolečina pa ostaja in se samo še kopiči! Iz dneva v dan je huje, huje ob misli na izguljeno osebo. Moje življenje je zmeraj bolj postalo zaigrano in razvito do te mere, da več nikomur ne pokažem žalosti in bolečine ki jo nosim v srcu, kajti vsi ki so zanjo vedeli so to še bolj izkoristili in mi še bolj zabili nož v hrbet. Izgubljena sem v labirintu, iz katerega ni izhoda! V labirintu žalosti, spletk, prevar in laži! Ravno tako kakor je zlagano moje življenje! Marsikdaj sem se zdela nasmejana, vendar je moje srce jokalo! Takega življenja na žalost več ne zmorem. Imam samo štiri stene in solze, ki počasi a zanesljivo izpirajo še zadnji žarek življenja iz mojega srca. Vendar tako je življenje! Trpljenje brez konca! Tako je del po del umiral še preostanek mojega telesa! Minila me je volja do vsega! Zdaj lahko le jočem, jočem da izženem bolečino, vendar mi tudi to ne bo uspelo, ker je pregloboko v meni, kakor oseba, ki mi veliko pomeni.Na svetu je toliko ljudi, pa se počutim tako samo.Toliko smeha , pa sem tako potrta, ter toliko lepega, jaz pa sem tako nasrečna, da bi najraje izginila iz tega preobsurnega sveta. Zakaj?
Čedalje bolj me je strah življenja, čedalje bolj smrti. Strah me je spregovoriti, strah zakričati.Rada bi kričala, da bi izgnala bolečino ven iz sebe, pa ne znam. Nimam moči, da bi kričala.Tako zelo se sovražim. Sovražim svoj videz, svoje besede, svoje početje, vse na meni sovražim. Ne prenesem se. Dostikrat si želim, da me nebi bilo več na tem svetu. Nebi tako zelo trpela. Moje trplenje je iz dneva v dan hujše, moč pa čedalje bolj raste, dokler ne bo presegla meje. Zakaj ne znam povedati svojih občutkov, zakaj ne spregovorim?Na bruhanje mi gre ko pomislim na sebe, tako zelo gnusna sem.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev