MORDA SE JOČEM

26. november 2010 ob 11:26 | 83
MORDA SE JOČEM

Morda se jočem, morda kričim, morda si le bližine želim.
Pa kdo vedel bi. Le kdo bi mi vrjel, da boli me duša, da ne zmorem bolečine, ki ubija me.
Le kdo bi me objel in potolažil me. Kdo se mojih čustev ne boji, kdo si me resnično želi,
kje je del mojega srca, ki ne pozna meja. So le mar vam moja čustva, ki tako bolijo. Me boste ustavili, če poženem se v prepad, me boste res ustavili, če prerežem si vrat.

Joče se deklica, deklica osamljena.
Joče se potiho, a je nihče ne sliši.
Joče se naglas, a je nihče ne sliši.
Kriči potiho, vendar je ne slišijo.
Kriči na ves glas, vendar je ne slišijo.
Joče se deklica, deklica osamljena.
Joče se, kriči a nihče se ji približat ne želi.
V samotni noči, joče deklica, deklica osamljena,
Joče se kriči, a le kdo potolažil jo bi.
Deklica objokana, zakaj se jočeš ti, zakaj se izmikaš mi.
Jaz te vzela bi, v svoje naročje posadila bi.
Še vedno joče deklica, deklica osamljena.
V kotu uboga deklica, vsa objokana sedi,
v kotu deklica kriči, in se samoti prepusti.
Vse je tiho, deklica, kje si, kam se ti mudi.
Joče se deklica, hiti, v svoj dom se ji mudi.
Deklica kriči, pomagaj mi, morda me smrt v roke dobi.
Deklica poda roko, vsa bleda v glavo,
se podala je v prepad, kjer nekaj vabi jo.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev