NE JOKAJ DEKLICA

26. november 2010 ob 11:50 | 284
NE JOKAJ DEKLICA

Porinili ste me v prepad iz katerega se ne znam rešiti. Porivate me vse globje in globje. Padam v brezno. Padam, padam in padam. Vse globje padam. Pregloboko sem, da bi splezala nazaj na vrh, predaleč, da bi se česa uprijela. Ne vidim več svetlobe, ne vidim več svoje prihodnosti, ničesar več nočem videti, saj me tako zelo boli, da najraje z svojim življenjem končala bi. Hodim in se počutim samo, čeprav jih je okoli mene ogromno, a jaz ne vidim nikogar. Tako zelo sem žalostna, da bi potonila na dno morja. Kličem vas, vendar me puščate samo, ne opazite me, za vas sem očitno pepel. Najraje bi povsod napisala listke z napisom HELP ME!!!, POTREBUJEM POMOČ!!!!, RABIM VAS!!!!, ampak tudi tega nihče nebi opazil. Ker me nočete opaziti. Kaj naj vse še naredim, da bom vsaj malo opazna. Zakaj moram vedno jaz delati prve korake in ne nekdo drug. Vse je na meni, kakor umazanija, ki ne izgine iz mene. Ne morem tko živet, obupno se počutim, pa tega ne kažem, niti ne znam povedati. Žalostna sem in jezna na vse. Vse mi je odveč. Nimam volje do ničesar več. Rada bi jokala krvave solze, kajti tako bi izjokala še zadno kapljo krvi, mojo bolečino. Obdana sem z tisočimi noži, ki me režejo na kose, čutim na miljarde odarcev, ki me bolijo. Čutim, čutim tako zelo močno bolečino, da jo moram izgnati, dokler ona ne izžene mene. Potopila se bi na dno morja, ter se tam na dnu morja porezala, tako krvavo bilo bi celo morje, kakor je krvava moja bolečina. Utopila bi se v krvi moje neznosne žalosti in bolečine.

ČAW.

No jz sm spet v tistem kriznem stanju, k mi gre vse naživce, k ne vidm več izhoda. Se mi zdi da res sam še globi lezm, doklr nam prdaleč šla.
Mori me tok travm, za katere sploh ne vem komu naj jih zaupam in če naj jih sploh komu. Odtujila sem se od vseh. tko k me kašn tedn ne slište, vidte najbrž niti ne pomislte da ni čist vse ok, kolkr bi mogl bit, da neki ne štima pr men. Vglavnem sploh več ne vete kva dogaja z mano, pa ni težava v drogi, ni to. Neki druzga je, kar me mori. Za tok reči se obtežujm, za tok reči kaznujem, čedalje bolj in bolj se ne maram, pa tud drugi mi gredo čadalje bol na živce. Ma vsi mi grete, čeprov brez razloga. Full sm jezna, pa žalostna, še najbol pa obupana nad vsem. Vse mi je odveč nardit, vsi so mi odveč, vsa družba, vse živali, vsakršna pomoč k jo dobim, ne vem vse mi gre na živce. jezna sm da živim, da tok trpim, da vse to prnašam, vse to kar me že celo življenje ubija in me tudi bo še naprej ubijal. lah sam povem, da bom zabluzila res tok, ma sj mi je žov po eni strani, k mi vsi govorite kok sm dobra oseba, pa da me mate rad, sam men te besede sploh več nč ne pomenjo, sploh ne znam tega čutt, kako je če te ima nekdo rad.
Nočm sploh vedt da me ma kdo na tem svetu rad. rada bi izginla iz tega obsurnega sveta, pa najbrž nikol ne bom. Ne vem sploh zakaj vm to pišem, kaj pričakujem. ne vem. lah bi se rekl da postajam tujka, tujec vam in sebi. Tudi jaz se več ne poznam. sploh ne morm vrjet v kaj pristajam, kaj počnem, kok sm zabredla. Strah me je sebe no, ne vem kaj bom še nardila da pozabm saj za sekundo na to neznosno bolečino, ta strah, vse bom naredila, pa če
ga samo eno sekundo nam čutila bo vredn. tok mi je grozn na tem svetu, tok strah. Tok vs mam rada in vs pogrešam, da si sploh mislt ne morte.
Sj sploh ne veste kaj je tist k jz že celo večnost iščem. spet jokam, jokam ker me BOLI, ker mi je TEŽKO, ker ne zdržim več, ker si tako zelo želim, da bi umrla jaz in ne tista oseba, ki mi je bila vse. Jokam ker, sem mogla narediti to, da nav tista oseba trpela. dala sem jo dejansko ubit, pa čeprav sm jo mela tko rada.
Sovražm se, res sovražm. BOLI ME !!!!! Razumete !!!!! Boli. Ne morm več. Dost mam življenja, dost vs, dost sebe, dost vsega. Vseh se bojim, vsega me je strah, si sploh ne morte prstavlat kako je če vs je vsak dan nečesa strah. če vas ustrahujejo, če delajo ravno tisto, kar vas ubija, česar se vi bojite. Oni me bodo prpelali tako daleč. tam kjer nav več izhoda, tam kjer nav nikogar, da bi mi podal roko, ter me izvlekel. Nikogar nav. tok vs pogrešam, pa tud tok sovražm. Zakaj mi ne dovolte da umrem, zakaj me rešujete, zakaj on ne dovoli da izginem. ZAKAJ!!!!!!!!!!! K bi saj lahka jokala pa ne morm. ne morm niti jokat več, ker se bojim jokat. No to sm vm pač hotla napisat. ker do vs itak drgač ne pridm kokr prek pisanja, itak sm vs izgubila vse na nek način.

By, pa hvala za vse kar ste kdaj koli nardil zame.

Zadnje čase čedalje bolj opažam, da me ljudje, ki so mi blizu sploh ne poznajo. Čisto smo si odtujeni. Odtujeni tako zelo, da me ne morejo, povlečti v realni svet. Zame je svet sama groza, zame so ljudje noži, ki me prebadajo vedno zova in znova. Sovražim vas. Ne morem vas gledati. Zakaj sploh kdorkoli obstaja. Samo trplenje mi povzročate. Res. Sej se sploh ne zavedate, kako zelo lahko nekdo trpi, zato ker je živ. Kako zelo je žalosten, ker na svetu ni sam, ker mora gledati vse te osebe, katerih se boji in jih sovraži. Vsi me samo napadajo, ter imajo neke predsodke o meni, ter me zaničujejo in take ljudi naj imam jaz potem rada. Zakaj le? Ma, so sploh vredni moje ljubezni, moje bližine, si jo sploh zaslužjo? Itak jim je vse drugo pomembneje od mene. Ane! Sej jz tem osebam itak več nč ne pomenm, kakor one men nč več ne pomenjo, jih lahko kr brišem iz mojega življenja. So me preveč prizedele. A je sploh kakšna oseba, ki razume moje klice, ki me razume kot osebo, ki me sprejme takšno kakršna sem, oseba, ki me nebi imela za naumno, samo zato ker sem pač drugačna. A obstaja taka oseba? Kličem vas, pa nič. Kričim, pa nič. Ma kaj nej še storim, da bodo ljudje vedl kaj se z mano dogaja? Včasih sem prov jezna na vas. Res. Se mi zdi, kokr da nočte videt mojih problemov. Nočte se sprijaznit, da sem to dejansko jaz. Oseba, ki noče živet, ter oseba, ki že celo večnost samo razmišla kako ji je grozn na tem svetu, ker ji tudi res je. Ni mi za zdržat več. Ne morem! Razumete! Ne morem več! Zmešal se mi bo. Preveč je teh ljudi, preveč trplenja. In nekoč ga je treba končati, da bom vsaj nekoč lahko vmeru zadihala.


MGX-Darly

Ste se kdaj vprašal kaj vam hočem sporočiti? Mogoče to, da vas potrebujem, potrebujem še toliko bolj kakor kdajkoli prej. Ne dovolite, da se odtujim od vas, kajti zagotovo zapadem v PREPAD.

Vse vas sovražim. Sploh ničesar ne razumete. Ali je važno kdo sem in kaj sem. Ali je važno, če sem živa, če diham, če se smejem? Je to sploh važno! Je važno? Oprostite ker sem živa, ker diham, ker živim. Oprostite. Sovražim vas iz dna srca. Zabodite že ta nož, ki ga tako dolgo džite v mojem srcu. Dajte končajte, zabodite me. Naredite konec. Ali vam je res pomembno če živim, če sem živa? Če vam je, zakaj imate potem nož v mojem srcu. Sploh me ne poznate, pa me obsojate, mučite me, ne poznate meje in zdaj bom jaz uničila vas. Naredila bom konec, konec za vedno. Ne boste me več mučili, ker me ne boste več našli. Bežim. Kam nihče ne ve, vem le jaz. Sem le kopija, kopija katero nihče ne pozna. Nikoli me ne boste spoznali, nikoli ne boste vedeli kaj in kdo sem, lahko me le mučite, a del kopije bo živel večno. Ne maram vas, sovražim vas, najraje bi vas za večno uničila, kakor vi mene uničujete, le da bo moja bolečina hujša in močnejša. Uničila vas bom. Pa sej vam je itak vseen, če ne bi me že nehali mučit. Nikoli ne bo dovolj. Nikoli ne bo konec. Sem le človek, le kopija, nekdo ki žal živi in diha. Živi svoje življenje. Nekdo ki mu je bilo toliko mar za vas, nekdo ki vas je imel preveč rad in je s tem uničil svoje življenje, nekdo ki ne pozna zažetka. Ne iščite me, ker ste me izgubili, imate samo kopijo. Vedno sem hotela biti drugim v zgled, pa to nisem, iz mene ne bo nikoli nič, nikoli ne boste ponosni name, nikoli me ne boste vzljubili, ker vas moja sila odriva stran. Preveč sem vas imela rada. Zdaj pa vas sovražim. Kaj sem storila narobe, da me tako mučite!!!! Če me nočete, me uničite. Samo nehajte me mučiti. Kričala bom, a slišali me ne boste. Jokala bom , a videli me ne boste. Odšla bom, a poslovila se ne bom. Mar bi vam zadostovalo, bi me končno razumeli, če bi našli na tisoše kosov razbito ogledalo. Bi vam to kaj povedalo, ali še zmeri nebi ničesar razumeli? Pozabte. Ker je itak že prepozno. Prepozno da bi me rešili. Sovražim vas.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
Kajchi
Kajchi5 let nazaj

:/ Žalostna a tako resnična zgodba. Toliko resnice in toliko bolečine ima v sebi, toliko žalosti iz tvoje strani, a hkrati ogromno željo. Lepo napisana, in vedi, da so ljudje, nekje zagotovo, vsaj ena oseba, ki ti nebo zadala noža v srce, ki te bo razumela, ki bo razumela tvoje klice. zagotovo obstaja ta oseba, le najti jo je treba, kar pa zna bit težko a se splača vztrajat.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev