NIT

26. november 2010 ob 11:06 | 137
NIT

Živjo. 20.2.2007X

Včasih bi vam najraje povedala kaj me tako muči, vendar ne znam. Ne zmorem!
Bolečina je premočna, da bi jo sploh lahko izrekla. Preboleča je.
Včasih sem tako zelo na tleh, da bi najraje zakričala PROSIM POMAGAJTE MI!
Vendar me nihče ne sliši. Ne slišijo me, ker ne znam kričati. Čeprav znotraj duše kričim, me ne slišijo.
Počutim se umazano in sovražim se. Neskončno se sovražim.
Rada bi se uničila, vendar mi drugi ne pustijo. Boli me, ko me tako počasi razžira, da se potem raje sama uničim, še predno bi me lahko drugi. To manj boli.Tako rada bi govorila, vendar me je strah svojih lastnih besed. Strah me je vsega. Strah me je življenja in smrti, strah besed in tišine. Strah me je!
Izgubljena sem.Tavam z mislimi. Zdaj sem, zdaj tja. Tako mi je grozn, da bi najraje izginila.
Pa ne zmorem storiti niti tega. Moje življenje je ena sama žalost. Ena sama nit.
Ne rečem, da nisem imela lepih trenutkov. Seveda sem jih imela in jih imam še, vendar jih je premalo, da bi premagale moč bolečine, ki je postala del mene. Dostikrat razmišljam koliko sem že izgubila in koliko še bom, ter kaj vse sem dala že skoz in kaj še bom, pa vendar kar še nekaj črpam. Moje življenje je ena sama kopija. Jaz nisem več jaz. Ne poznam se več. Sem le neka kopija. Moj smeh več ni to, kar je bil včasih. Smeh sploh več ni smeh, ampak je neko potlačeno boleče čustvo. Moj smeh je bolečina.
Ne znam biti več srečna. Mislim, da si tega tudi ne zaslužim. Sploh pa, kako naj bo nekdo srečen, če pa se sovraži in mu gre vsaka reč na živce.Vse kar mu je nekoč nekaj pomenilo je izgubil. Vse je šlo v neko pozabo. Dostikrat bi razrezala celo svoje telo, pa mi nebi zadostovalo. Moja žalost je premočna. Zaradi koga sploh še vztrajam? Zaradi koga ohranjam svoje telo? Ko se pogledam v ogledalo ne vidim več sebe. Vidim le neko osebo, ki je meni neznana. Ni več tiste osebe, ki je bila meni všeč. Ni je več in nikoli več je ne bo, ker je odrasla. Ni več tiste deklice. Je samo neka oseba , ki je ne prenesem. Oseba brez pravega nasmeha. Oseba brez pravega pomena. Je le neka žalost v ogledalu, ki se pogleda in se vpraša zakaj še živim? Za koga le? Včasih se sprašujem, zakaj imam tako smolo pa vendar hkrati tudi srečo v življenju.
Zakaj mi ne rata umret? Zakaj nekdo, ki si želi živeti, umre? In zakaj nekdo, ki si ne želi živeti, mu ne uspe umreti? Sploh pa zakaj so v celem življenju neka pravila, da lahko sploh preživimo? Vse moram delat pod prisilo, pa se noben ne vpraša če mi je to sploh všeč. Tako življenje me ubija. Ubija me to, da moram nekaj narediti, samo zato, ker je tako pač v življenju. > Zakaj ljudje ne znajo poenostaviti življenja? Sploh pa zakaj je bogataš vredn več, kot revež? In zakaj je nekdo lahko celemu svetu vse in je vreden celo bogastvo, medtem ko drug ne more biti in ni vreden nič?
Zakaj delamo take razlike? Mar nismo vsi ljudje enako vredni? Zakaj se nekateri tako veselijo življenja, medtem ko se ga drugi hočemo znebiti? Zakaj naj živim, če mi na svetu ni všeč? Kako naj imam rada druge, če ne maram sebe? Če nimam rada sebe, imam težko rada tudi druge. Kako naj sprejmem vašo pomoč, če pa si jo ne zaslužim in kako naj vas objamem, če pa mi objem pomeni slovo? Kako naj vas pogledam v oči , če pa me je strah in kako naj živim, če si vsakič rečem, da me nekega dne več ne bo in je moj cilj samo še samomor? Kako naj živim, če vidim samo v samomoru rešitev in zakaj bi živela, če si ne želim živeti? Vem samo to, da me je strah umreti, a si to želim. Pustite me, ne spreminjajte me. Prosim nehajte, saj mi s tem samo še bolj zarijete nož v srce. Prosim vas nehajte.

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
stankapet
stankapet5 let nazaj

Heh.. razumem te.. več ali manj se skoraj vsi kdaj pa kdaj znajdemo tu nekje.. ko bi najraje..
ampak, vedno obstaja tisti ZATO.. da se dvignemo in vztrajamo... ker... tvoje, naše življenje je neprecenljivo, nič na svetu ne pomeni več... in samo od NAS SAMIH je odvisno, kako bo potekala naša življenjska pot... Le mi sami smo tisti, ki lahko spremenimo naše razmišljanje in pogled na svet, ljudi.. in VEM, da ti to zmoreš!.. :)

Kajchi
Kajchi5 let nazaj

Vsak človek je na svetu z razlogom. Prav vsak nosi v sebi nekaj, kar ga dela edinstvenega, na žalost pa se le redki tega zavedajo. Žalostno, kruto, a realno pa je to, da smo zmeraj bolj zaslepljeni z materialnostjo, ki nas slepi z naivno srečo, ki pa v nas naseljuje bolečino in žalost. In ni rešitev samomor. Življenje, nam pripravlja preizkušnje z razlogom, želi nas nekaj naučiti. In veliko je takšnih, ki trpijo, ki so obupani, ampak a nebi bil svet prazn, če bi si vsi, ki smo kda žalostni in obupani želeli konačt ? Samomor je zadnja pravilna rešitev. In ko jo izpolniš, več nimaš popravca v življenju. Treba se je borit za svoje sanje, in se imeti rad. Življenje je pač takšno, kot je in takšno bo. In ni prav, da ne sprejemamo prijateljev. Mogoče si res želimo vse zadržati v sebi,ampak mogoče pa vseeno ni vsem vseeno za vse. Upam, da se imaš lepo. Lp, Kaja

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev