... korupcija

22. marec 2011 ob 11:04 | 62
Kako živijo Mačkodlaki od podkupovanja (f. Rabelais pred 500 leti):

Ko smo pripluli v pristanišče je brat Janž zagledal oseminšestdeset galej in fregat, ki so bile otovorjene z divjačino, z zajčki, kopuni, pujski, kozliči, piščanci, racami, divjimi račkami, gosiči in drugimi vrstami divje perutnine. Vmes pa je opazil nekaj bal velurja, damasta in satena. Pa je vprašal potnike, kam in komu so namenjeni ti slastni zalogaji. Malhošavsu in Mačkodlakom, so mu odgovorili.
- Kako pravite temu živežu? je vprašal brat Janž.
- Korupcija, so odvrnili potniki.
- Že že, je rekel Panurg potnikom, ampak veliki kralj je dal razglasiti, da bo obešen,kdor bo lovil jelena, košuto, merjasca ali kozliča!
- Res je, je odvrnil eden za vse. Ampak veliki kralj je tako dober in blag. Mačkodlaki pa so tako sestradani in željni krščanske krvi, da nas je manj strah velikega kralja užaliti kot Mačkodlake razočarati in pustiti brez podkupnine.
Tukaj so nas prijeli in zaprli na ukaz Malhošavsa, nadvojvode Mačkodlakov. V brlogu nam je berač rekel:
- Dobri ljudje. Bog vam daj, da bi se kmalu od tod živi in zdravi izmazali; samo poglejte obraze vrlih stebrov in opornikov malhošavsarske pravice. In pomnite, če boste dočakali še šest olimpiad in starost dveh psov, boste videli,kako bodo Mačkodlaki zagospodarili po vsej Evropi. Med njimi vlada šesta esenca in z njeno pomočjo vse začopatijo, vse požrejo, vse poserjejo, požgejo, razbijejo, obglavijo, zmečkajo, zaprejo, porušijo in spodkopljejo vse po vrsti brez razlike, kaj je dobro in kaj je slabo. Zakaj pri njih se grehu krepost reče; zlobi dobrota pravijo; izdaja se zvestoba imenuje; tatvini je darežljivost ime; rop jim je geslo, ropu se posvečajo, in se zdi vsem – razen krivovercem – da je vse lepo in prav; in počnejo vse to z vrhovno in neomajno avtoriteto. In če kdaj kuga , lakota ali vojna, požari ali druge nesreče zgrnejo na ta naš svet, pripišite to neizmerni hudobiji, ki se neprestano kuje in rovari v delavnici Mačkodlakov. Ampak če lepega dne na svetlo stopi in se ljudem pokaže, ga ni in ga ni bilo govornika, ki bi jih s svojo zgovornostjo zadržal; niti zakona, ki bi bil dovolj strog in drakonski, da bi jih s kaznijo zastrašil; in ni ga veljaka, dovolj mogočnega, da bi jim s silo preprečil. Tako je pokojni oče meni zabičal, naj se ne ganem od tod, dokler noter ne udari strela nebeška in ne upepeli: ko pa imajo ljudje tako trdo kožo, da se zla, ki jih je zadelo, ki jih zadeva in jih bo zadelo, niti ne spomnijo, ne čutijo in niti ne slutijo! Če pa ga že čutijo, si ga ne upajo, nočejo in ga tudi ne morejo zatreti.
Najhujše nas je čakalo, ko smo morali mimo Aresta. Zakaj da bi dobili to naše dovoljenje in pobotnico smo morali pred najhujšo pošast, kar jih je bilo kdaj opisanih. Bil je to Malhošavs. Nad glavnim sedežem je visela slika stare babe, ki drži v desni roki nožnico srpa, v levi tehtnico, na nosu pa nosi očala. Namesto skledic sta s tehtnice viseli žametni malhi; prva polna cvenka in pobešena, druga pa prazna, kvišku štrleč. Po mojem je bila to slika malhošavsarske pravice.
Ko smo se usedli, nam je Malhošavs sredi svojih Mačkodlakov rekel s vsem besom in hripavim glasom:
- Ala daj, ala daj, ala daj! Se boš tu govedo skliceval na nedolžnost, ala daj sem, kot da te to odveže muk pri nas! Naši zakoni so kot pajkova mreža, navadne mušice in majhni metulji se ujamejo, veliki in nevarni brenceljni pa jo strgajo in pridejo skoz. Zato pa tudi ne iščemo velikih tatov in tiranov, preveč težko jih je prebaviti, še želodec si pokvarimo! Boste vi ljubčki nedolžni še kako svojo nedolžnost dokazovali! Ala daj sem, vam bo še velik hudič mašo pel! Ala daj sem, se že trideset let ni zgodilo, da bi se kdo zmuznil od tod, ne da bi tukaj dlako pustil. Saj bi sicer pomenilo, da smo te po krivem klicali sem, ala daj sem, in da se ti je tukaj krivica godila.
Po teh besedah je vrgel Panurg na sredo prizorišča zajetno usnjeno mošnjo, polno solnčevih cekinov.
- Sodišče, je rekel Malhošavs, to upošteva, ni dobrega brez zla zla zlata. No ja otroci, pa pojdite naprej. Zla mi daj, nismo mi takšni hudiči, kot smo črni, a ne brez zla zla zla ta!
Ko smo se vkrcali na ladjo je brat Janž rekel:
- Zaradi žalitev in sramote se ne sekirajo, da imajo le cekine v malhi, pa če so tudi vsi usrani! S čim si je Herkul pridobil večno ime in sloves? Po njem se zgledujmo, pobijmo in oplenimo Mačkodlake! Ti so vražje seme: rešimo deželo tiranije!
- Bog nam je naklonil milost, je rekel Panurg, da smo jim ušli iz krempljev: jaz se že ne vrnem, saj sem še ves pretresen od strahu, ki sem ga prestal! In sem bil ves iz sebe iz treh razlogov: prvič, ker sem bil ves iz sebe, drugič, ker sem bil ves iz sebe, in tretjič, ker sem bil ves iz sebe.
- O, je rekel brat Janž, junaško srce in zvest tovariš, kaj te je prijelo, da si jim šel metat polno mošnjo cekinov? Jih imamo preveč? Ne bi bilo dovolj, če bi jim vrgel par načetih božjakov?
- Ja, je odgovoril Panurg, Malhošavs je vsakih par besed odprl žametno malho in zarohnel: ala daj sem, ala daj sem! Pa sem si takoj mislil, da jo lahko čili in zdravi odnesemo iz njegovih krempljev, če jim damo zlata. Kajti žametna malha ni šatuljica za drobiž in božjake, to ti je posoda solnčevih cekinov! A zdaj razumeš brat Janž, moj mali pizdec? Ko se boš toliko prepečal, kot sem se jaz, in ko boš toliko kot jaz pečen, boš govoril drugačno latinščino!

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev