šef poslušaj me

17. avgust 2010 ob 19:10 | 130
„Najpomembnejša valuta ni denar,
marveč pozornost.“
Alan Greenspan

Naj navedem nekaj pritožb udeležencev in udeleženk coachinga in seminarjev. »Kadar bi želel z njim predebatirati kak problem, nikoli nima časa zame.« »Nikoli ne vem, pri čem sem pri njej. Tega mi ne pove zares jasno in nedvoumno.« »Ne vem, ali je zadovoljen z mano – o tem vendar ne govori.« »Vedno mi reče le: 'Le storite tako – imate vse moje zaupanje.'« To je lepo, a ne zadostuje. Zaupanje je dobro, pozornost je boljša.

Pred kratkim je nekdo na seminarju rekel: »Lahko s svojim šefom spregovorim o tem?« Odvrnil sem mu: »Ne, tega ne morete. To morate narediti.« Nihče naj ne čaka do takrat, ko bo od predpostavljenega deležen zaželene pozornosti. Kot v resničnem življenju tudi v poklicu velja: »Vzemi si, kar potrebuješ!« Če nam je predpostavljeni iz katerega koli razloga že ne uspe nuditi, velja načelo: Pozornost je tisto, kar iščemo. Imeti moramo dovolj poguma, da stopimo k šefu in rečemo: »Prosim za iskreno povratno informacijo. Kako ste zadovoljni z mojim delom pri projektu X?« Tudi za občevanje s šefom velja, da ga je treba spodbujati in da je treba stvari od njega zahtevati. Zahtevati moramo, kar nam pripada. Vljudno, a odločno. Šefi imajo to radi! Noben šef namreč ni vesel, če ne izpolnjuje svojih vodstvenih dolžnosti. Vsak (dober) šef je hvaležen, če mu damo priložnost, da jih opravi bolje. In če smo šef sami, moramo napeti vse sile, da bi na tej točki stvar dejansko opravili znatno bolje.

Kot je dejal Alan Greenspan: Noben bonus uslužbencev ne podžge niti približno tako učinkovito kot šefova pozornost. Uslužbenci, ki se za šefa pretegnejo, imajo vsi po vrsti šefe, ki jim podarjajo potrebno pozornost. To so večinoma šefi, ki še prakticirajo menedžment s hojo okrog (management by walking around). Ali pa imajo dve uri na dan odprta vrata svoje pisarne. Ali preprosto samo pozorno in zainteresirano poslušajo, kadar uslužbenci govorijo (velika umetnost). Kaj mi to kot šefu prinese?

Najprej tisto, kar je očitno. Številke poskočijo. Predvsem pa kot šef z vidika svojih uslužbencev nisem samo nujno zlo in predmet nedostojnih šal, ampak dobim od njih spoštovanje in motivacijo, ki si ju želim in ki ju moje podjetje potrebuje. In zvečer grem domov z občutkom, da sem deležen njihovega spoštovanja. Ker sem si ga zaslužil. Ker jim podarjam nekaj, kar je redkejše od zlata: pozornost. Mimogrede, pozornost dela čudeže tudi v družini in v medsebojnih odnosih.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev