Leto 2036

29. november 2009 ob 21:20 | 441


Libertarec je objavil strašno zabavno povezavo na tole fantazijsko delo o tem kaj se bo zgodilo do leta 2036. Nisem si mogel pomagati, da ne bi še sam napisal podobno fantasy zgodbico. Me zanima kdo bo na koncu imel bolj prav.


Propad kolosa
Tretjega decembra 2036 je ameriški predsednik Lyndon Whitecliff v Pekingu podpisal premirje s kalifornijskim predsednikom Lopezom Raimondom. Po treh letih državljanske vojne so vojaške sile Združenih Držav morale končno priznati poraz proti upornikom v Kaliforniji, potem ko so že dve leti prej nemiri mehiške večine v Teksasu skoraj privedli do odcepitve tiste države. Kako je sploh lahko prišlo do tega?

Prva ameriška predsednica

Svet si je oddahnil, ko je bila leta 2008 na mesto predsednice ZDA izvoljena Hillary Clinton. George Bush je nekaj mesecev pred koncem svojega mandata ukazal letalske napade na Iran. Medtem ko je ves svet trepetal v strahu pred morebitnimi posledicami, se je iransko vodstvo odločilo, da ne reagira. Žrtev je bilo nekaj tisoč, ocene o škodi iranskemu jedrskemu programu mešane. Toda ob grožnji z uporabo jedrskega orožja, če bi se iranske oblasti odločile preveč upirati, se je iranski predsednik odločil, da se omeji na ognjevito pozivanje k maščevanju. Zgodilo se ni nič.

Mnogi so prihod Hillary Clinton v Belo Hišo razglasili za začetek nove ere, obdobja miru. Res je nova predsednica obljubila, da bo v kratkem začela umikati vojake iz Iraka. A kmalu se je izkazalo, da je vsaj tako pripravljena uporabiti silo, kot George Bush. Začelo se je v Sudanu.

Humanitarno posredovanje

Prvega maja 2009 so skupne sile Evropske Unije in ZDA pričele z operacijo ‘Jeklena pravičnost’. 45000 vojakov je ob podpori letalstva preko oporišč v Čadu posredovalo v Sudanu. Že nekaj mesecev prej so ZN proti Sudanu uvedli krepke sankcije, zdaj pa je končno šlo zares. Zahodni mediji in vsi vodilni levičarski intelektualci so se ob podpori množičnih protestov, ki so jih organizirale svetovne filmske in glasbene zvezde, zavzeli za rešitev Darfurja. Hillary Clinton se je le postavila na čelo teh množic.

Vojna sama je bila kratka in svet so ob redkih prizorih gorečih vladnih poslopij v sudanskem glavnem mestu obkrožili prizori vojakov, ki lačnim predajajo hrano, gradijo bolnišnice in šole. Sudanska vojska je razpadla, odpora ni bilo več.

Kdo bi si mislil, da bo le leto po bliskoviti zmagi ves Sudan v ognju. Toda vojna v Sudanu bo kmalu postranska zadeva ob mnogo hujšem konfliktu.

Smer Iran

Odnosi med Iranom in ZDA so vse od bombardiranja v letu 2008 ostali izredno slabi. Če je svet pričakoval, da bo nova ameriška predsednica umaknila sile iz Iraka in z Iranom začela dialog kako končno zagotoviti boljše odnose, se je presneto motil. Prava vojna med Iranom in ZDA je izbruhnila na jesen leta 2009. Vojna, ki je spremenila svet.

Najprej se je zdelo, da bo šlo še za eno bombardiranje, kakršno je bilo tisto leta 2008, in da Iran ne bo reagiral. Toda tokrat so se iranske oblasti odločile, da gredo do konca. Konflikt se je razširil, Irak je eksplodiral, spopadi so se začeli tudi v Libanonu, iranska mornarica je začela potapljati tankerje v perzijskem zalivu. Pri tem je uporabljala nove ruske protiladijske rakete, ki jim jih je Rusija dobavila nekaj mesecev prej.

Cene nafte so skokovito narasle in svetovno gospodarstvo se je zamajalo. Nekaj posrečenih terorističnih napadov posebnih iranskih enot v Saudski Arabiji je še poslabšalo razmere. Saudska Arabija je Iranu napovedala vojno. Toda največje presenečenje je šele imelo priti. Oborožene sile ZDA v Iraku so se soočile z močnim pritiskom upornikov, marsikje podprtih z rednimi enotami iranske vojske. Vsa njihova oskrba je bila razen po zračnih poteh pretrgana. V nekem trenutku se je zazdelo, da bo vsa ameriška vojska v Iraku izgubljena. Le brutalno letalsko bombardiranje in umik ameriških sil proti jugu, po ‘cesti smrti’, koder je bila izgubljena večina opreme in nekaj tisoč vojakov, je vojsko rešilo popolnega poraza. Po prihodu v ameriško oporišče v Kuvajtu je eden izmed udeležencev umika, vidno pretreseni marinec Mike Taylor, izjavil: ‘Tolkli smo jih z vsem kar smo imeli, pa so še kar prihajali. Vse okoli nas se je širil vonj po razpadajočih truplih, nikjer ni bilo več cele hiše, celi kraji so bili porušeni do tal. Pred nami, za nami in na obeh straneh so nenehno padale bombe, da bi jim preprečili napade. Ampak oni so še kar prihajali, val za valom. Ti ljudje so nori!’

In to je bil šele začetek.

Ruski medved udari nazaj

Pod novim ruskim predsednikom Ivanovom se je Rusija še bolj posvetila krepitvi svojih obrambnih sposobnosti in širjenju vpliva na bližnjo okolico. Odnosi z EU so se še poslabšali potem, ko so ruska letala bombardirala majhno vas v Gruziji, za katero so ruski obveščevalci trdili, da je polna čečenskih teroristov, ki pripravljajo napade na stanovanjske bloke v Moskvi.

Bolj se je Rusija krepila, bolj so postajale prestolnice zahodnih držav zaskrbljene in podprte z mediji, polne obtožb na račun ruske nedemokratičnosti. Odnosi so se tako poslabšali, da je poljski predsednik pozval k prekinitvi vseh odnosov. ZDA so kljub težavam po svetu začele v vzhodni Evropi graditi nekaj velikih oporišč, njihovi načrti o protiraketnem ščitu, pa so se začeli počasi uresničevati.

Rusija, ki se je ob vsem tem počutila ogroženo in je zdaj že odkrito govorila o novi hladni vojni, je udarila nazaj v Iranu in pričela tej državi dobavljati najsodobnejšo vojaško opremo.

Vojna se je zavlekla v leto 2010 in v ZDA so končno uvedli nabor. Skupaj s Saudsko Arabijo in Združenimi Arabskimi Emirati so potisnili iranske sile iz Iraka, potem pa se je napredovanje ustavilo. Sledila je dolga, krvava in predvsem statična vojna, ki je na iranski strani zahtevala več kot deset tisoč mrtvih vojakov na mesec, a je tudi med Američani terjala več kot tisoč mrtvih na mesec.

V ZDA so se začeli množični protesti proti vojni, ki so do leta 2011 skoraj paralizirali državo. Toda na drugi strani se je znotraj republikanske stranke izredno okrepila evangeličanska desničarska skupina ‘Reke krvi’, in pričela mobilizirati svoje privržence na proti demonstracije. Sedmega aprila 2011 je prišlo do pokola v Detroitu.

Fašistični imperij

Tega dne sta se dve nasprotujoči množici znašli na istem trgu. Nekdo je začel streljati in pričel se je vsesplošni kaos. Kmalu je posredovala policija, izkazalo se je, da je strelcev več. Ko je bilo vse končano, so našteli 37 mrtvih. Takoj naslednji dan zjutraj, je Hillary Clinton razglasila izredne razmere.

Ko po tolikih letih pogledamo nazaj na usodna leta 2011, 2012 in 2013, se nam zdi čuden strah mnogih Američanov, da bo v ZDA zavladala levičarska diktatura. Toda postaviti se moramo v njihove čevlje. Pod prvo ameriško predsednico se je vloga predsednika v političnem sistemu še okrepila. Moč države se je izredno okrepila zaradi vojn po svetu, ki so od Sudana do Irana terjale več in več sredstev. Davki so se zvišali na rekordne ravni. Prav tako so ameriške obveščevalne službe začele rutinsko zapirati protivojne aktiviste in domnevne teroriste, katerih število po ameriških vojaških zaporih se je povzpelo na skoraj 100000.

A vse to je le povzročilo krepitev republikanske stranke, ki je leta 2013 prevzela oblast. Evangeličanski fundamentalisti, ki so popolnoma prevzeli republikansko stranko, so takoj pričeli s popolno preobrazbo ZDA in ko so nekaj let kasneje končali, so ZDA po vsem svetu postale znane kot fašistični imperij.

Evropski sen

Ko se je leta 2020 začela vojna za Kosovo, je bila EU popolnoma nepripravljena na spopad s kitajsko-ruskim zavezništvom, ki je na pomoč priskočilo navezi Srbije in Črne Gore. Kosovo je bilo vsa ta leta praktično neodvisno in se je spremenilo v evropski center radikalnih islamskih skupin. Resnica je bila takšna, da evropski voditelji po širitvi vojne med zahodom in islamskim svetom na bojišča v Sudanu, Siriji (ZDA so vojno razširile leta 2016), Pakistanu (ZDA so skupaj z Indijo posredovale leta 2018), Iranu, Afganistanu in Libanonu, niso vedeli kako se naj obnašajo do naraščajočih islamskih manjšin, sploh pa ne do Kosova, kjer so pripadniki evropskih sil postali regularne tarče skupine Al Kaide v Evropi.

Po hitrem porazu brez veliko žrtev, so se sile EU umaknile. Prvi vzrok poraza je bila neenotnost. Kontingenti nekaterih držav se preprosto niso hoteli boriti in predvsem Velika Britanija, Italija in Grčija so se obnašale, kakor da sploh ne bi bile v vojni.

Voditelji EU so tedaj prvič spoznali, v kako nevarnem svetu so se znašli. V ZDA so vladali ljudje, ki so verjeli, da EU vlada antikrist in so razen vzdrževanja nekaterih oporišč v vzhodni Evropi, zavračali vsakršno pomoč stari celini. Po drugi strani so leta pljuvanja po Rusiji privedla do tega, da je bila ta država zdaj sovražnik številka ena. Povrhu so se po EU širila razna ekstremistična gibanja, od komunistov, nacistov, fašistov do verskih fanatikov vseh vrst, ki so grozila z nasilnimi prevrati. Po Budimpešti so vsak dan korakali črnosrajčniki, ki so zahtevali izstop Madžarske iz EU, po drugi strani je bil Pariz vsak dan prizorišče spopadov med pripadniki francoske ekstremistične skupine ‘Naša Francija’ in pripadniki manjšin.

Ves projekt EU se je zdel blizu poloma. A kljub temu je EU preživela in se v naslednjem desetletju povzpela do statusa svetovne velesile. Med vsem vrenjem med narodi EU, se je center v Bruslju končno začel krepiti in nekaj odločnih predsednikov je ob podpori prestrašenih elit večjih držav članic, uspelo vzpostaviti skupno evropsko vojsko in zunanjo ministrstvo s pooblastili, ki so močno presegala tista zunanjih ministrstev posameznih držav članic. Medtem ko so ZDA zaradi izredno konservativnega vodenja države in prekomernega zapravljanja denarja za vojne, počasi stagnirale, je EU gospodarsko začela rasti hitreje, potem ko je prišlo do prepotrebnih reform. Evropejci so kmalu postali najbogatejši zemljani in tudi vojaško so se tako okrepili, da je ruski general Ivašev leta 2034 moral priznati: ‘Če bi Evropejci leta 2020 na Kosovem imeli takšno vojsko, kot jo imajo zdaj, bi se vse skupaj končalo nekje v Ukrajini, ne pa z našo zmago.’

Svet velikih sil

Ameriška dolga vojna na Bližnjem Vzhodu je iz te države napravila ekonomskega invalida. Kar ni naredila vojna, so storili evangeličanski fundamentalisti, ki so s sveto vnemo nastopili proti vsem elementom v družbi, za katere so smatrali, da profit dajejo pred Boga. Tako je dokončno zamrl Hollywood. Nič bolje se ni godilo ameriškim intelektualcem, ki so množično začeli bežati v Kanado in v EU (nekateri so razcvet EU povezali prav s prihodom nekaj milijonov visoko izobraženih Američanov). Medtem ko je ves svet spoznaval čuda genske tehnologije, so se mladi Američani učili o tem, kako je Bog ustvaril svet v nekaj dneh.

Posledica tega je bila vzpostavitev novih razmerij v svetu. Pojavile so se sile, ki so si razdelile svet na svoja interesna področja. EU, Rusija, Kitajska in Indija so postale prav tako močne kot ZDA. Države kot Japonska in Brazilija so bile prisiljene, da razvijejo jedrsko orožje in se postavijo na lastne noge. Svetu je zavladal koncert velikih sil, ki je ob spremembah v ZDA konec dvajsetih let končno prinesel nekaj miru.

Razpadajoči kolos

Leta 2027 so bile ZDA le še senca svoje nekdanje moči, a kljub temu so še vedno nadzorovale ogromen imperij na Bližnjem Vzhodu. Po dolgih letih bojev so legije fanatičnih krščanskih bojevnikov končno zlomile odpor Irana (leta 2019). Gverilska vojna se je nadaljevala z ogromnimi žrtvami za okupacijske sile, ki pa so ob čaščenju ‘krvi za Jezusa’ bile te žrtve pripravljene sprejeti. Ob vsem tem pa se je skupna moč ameriških sil zmanjšala. Medtem ko so druge velesile sveta modernizirale svoje oborožene sile, so Američani ob pomanjkanju sredstev več in več stavili na svoje ogromne ’svete vojske’, vsekakor sposobne voditi vojno proti gverilcem, ne pa proti vedno močnejšim ruskim ali kitajskim tekmecem.

A v ZDA je po letih krščanske prevlade prišlo do globokih sprememb v družbi in fašistični imperij je padel tako nepričakovano, kot je pred desetletji razpadla Sovjetska Zveza. Zadolžena država ni mogla več zagotavljati osnovnih dobrin, niti ni mogla več nadzorovati nezadovoljnih množic, ki jih je razočarala neverjetna korupcija med voditelji evangeličanskih cerkva in samozvanimi bojevniki za krščanske vrednote, ki so se polastili oblasti. 3. oktobra 2027 je vse skupaj padlo pod navalom nezadovoljne množice, ki jo je vodila radikalna in skoraj mitska voditeljica levice Cindy Maulikos(bila je aretirana, mučena in obsojena na dosmrtno ječo, a ji je uspel pobeg iz taborišča Liberty, kjer je bilo v nekem trenutku več kot 15000 političnih zapornikov).

‘New York je svoboden!’je vpila množicam, ki so zavzemale policijske postaje po mestu. Upor se je kmalu razširil po vsej državi in kar se je začelo v New Yorku se je končalo na predsedniških volitvah leta 2028 z zmago stranke Konstitucionalistov. A medtem se je začel proces radikalne decentralizacije, ki je privedel do mirne odcepitve Aljaske in priključitve te države Kanadi, nemirov v Teksasu in do vojne v Kaliforniji, kjer je že več kot 75% prebivalcev bilo špansko govorečih. ZDA so nekateri neupravičeno poimenovali ‘bolnik sveta’ in druge velike sile so se zavezale k spoštovanju njihove ozemeljske celovitosti.

ZDA so umaknile vse svoje sile iz številnih oporišč po svetu. Največ se jih je vrnilo z Bližnjega Vzhoda. Po mnogih letih vojne na številnih bojiščih, so Američani izgubili nad 120000 vojakov, po drugi strani pa so spopadi zahtevali več kot 5 milijonov civilnih žrtev. Finančna cena je bila katastrofalna, skupna pa propad imperija. A obnovljena republika je bila takoj blagoslovljena z visoko gospodarsko rastjo in razvojem, ki napoveduje, da bodo ZDA kmalu zopet na vrhu sveta skupaj z drugimi velikimi silami. Tudi so se pričeli vračati mnogi begunci v Evropo in Kanado.

Lekcija za vse

Zdaj, leta 2036, ko je predsednik Evropske Unije na konferenci o reševanju konflikta v Boliviji oznanil, da je EU pripravljena vojaško posredovati, da bi preprečila širitev ‘Rdečih vrtnic’, ekstremne levičarske skupine, ki se je po mnogih grozodejstvih polastila oblasti v tej južnoameriški državi, bi bilo dobro premisliti vzroke propada nekega drugega imperija, ki se je pred manj kot tremi desetletji zdel še nepremagljiv. Resnično je včasih bolje pustiti svetu, da se vrti po svoje, kar je pokazal primer prve in največje sile sveta Kitajske, ki razen kratkega posredovanja na Kosovu v novem tisočletju ni bila udeležena v nobeni vojni in je kljub vsemu ohranjala dobre odnose celo z ZDA, katerih voditelji so jih pogosto imenovali za satanove služabnike.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
poldek_tedy
poldek_tedy7 let nazaj

Zanimivo branje*****

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev