MAJI

29. november 2009 ob 21:36 | 594
Maji so ljudstvo, živeče v južni Mehiki in severni Srednji Ameriki (Gvatemala, Belize, zahodni Honduras in Salvador). Imajo tritisočletno zgodovino, saj so bili ena srednjeameriških predkolumbovskih civilizacij. V nasprotju s splošnim prepričanjem Maji niso nikdar izginili. Na tem območju še vedno živijo milijoni in številni ljudje še vedno govorijo katerega od majevskih jezikov.Kje so živeli
Tempelj Preštevanja
v Majevskem mestu Palenque. Mehika

Ozemlje, na katerem so živeli Maji, je zajemalo Gvatemalo, del Salvadorja in Hondurasa ter širno mehiško pokrajino, polotok Jukatan. Maji so gradili svoja mesta na najbolj nedostopnih krajih, globoko v džungli. Arheologi so opravili mnogo dela, da bi majevska mesta in središča očistili gostega rastlinja. Odkrili so desetine mest, prepričani pa so, da jih je še veliko več. Nekatera so stara tudi že 2000 let.Kako so živeli

Niso poznali kolesa in niso imeli udomačenih živali. Kjer je narava dovoljevala so zgradili gosto mrežo kanalov, večja religiozna središča na Jukatanu pa so povezali s cestami. Bili so izkušeni poljedelci in dobro so znali izkoriščati svoja siromašna zemljišča. Vse majevsko ozemlje je bilo na gosto poseljeno, vendar ni šlo za prava mesta, temveč prej za središča zbiranja, kjer so stale javne zgradbe: templji, svetišča, observatoriji, stadioni, tržnice. Ni znano, ali so na obrobju teh svetišč živeli svečeniki in javni funkcionarji, toda majevski prebivalci so živeli več kilometrov stran. V središče so hodili le ob verskih praznikih, na gledališko predstavo ali na semenj.

Majevske koče so bile zelo preproste. Vsa zemlja je bila skupna last. Obdelovalna polja so pridobivali s sekanjem in požiganjem gozda. Tako pridobljenih zemljišč pa niso orali. Dovolj je bilo narediti luknjo s palico in vanjo vrči seme. To razloži, zakaj je majevsko ljudstvo lahko imelo čas za gradnjo svojih velikih del. Poleg koruze so gojili pšenico, sladki krompir, fižol, bombaž, konopljo, kakav. Čebele brez žela so gojili v votlih drevesih. Zelo pomembno je bilo drevo sapotilje, iz katerega so pridobivali lepljivo snov, ki so jo uporabljali kot lepilo in tudi kot žvečilni gumi. V majevski prehrani ni manjkalo mesa. Lovili so veliko rib, med divjimi živalmi pa damjake, pasavce, želve, zajce, fazane, med domačimi pa purane, kokoši in race.Od rojstva do odraslega Maja

Osnovni pojem je bil čas; Maja je imel svoj horoskop, še preden se je rodil. Takoj ob rojstvu so svečeniki določili najprimernejši dan, ko naj bi mu dali ime. Za Maja je imelo ime magičen pomen; tako so nosili »namišljeno« ime, tisto pravo pa so poznali le starši in najožji prijatelji. Otroku so sploščili glavo, prav tako pa so poskrbeli za poudarjeno škilavost – to so bili lepotni ideali. Ko je mladi Maja postal polnoleten (dvanajst let za ženske, štirinajst za moške), so priredili svečan obred. Razkošno oblečeni svečeniki so izlivali prečiščeno vodo na dečke in deklice, zbrane na svetem dvorišču. V tem trenutku so postali moški in ženske s pravicami in dolžnostmi odraslih.Zanimivosti

Veliko pozornost so pripisovali teku časa. Malodane na vseh oltarjih, stelah in ploščah je predstavljen čas. Spomenik so lahko postavili ravno zato, da so nanj napisali datum. Ampak ti datumi niso označevali pomembnih trenutkov ali dejstev - Maji so pod datumom preprosto dodajali svoja opažanja o gibanju Venere ali o bogovih, ki so tisti hip vladali.

Dosegli so velike uspehe tudi v astronomiji. Izračunali so kroženje Venere in sestavili tabelo sončnih mrkov, ki so jo uvedli kot dvojni koledar, tako da so jih lahko tudi napovedali. Izračunali so natančno dolžino leta, čeprav niso uvedli prestopnega leta. Poleg astronomije so bili tudi genialni matematiki: iznašli so ničlo.Spretni stavbeniki, kiparji in slikarji

Imeli so veličastna in velika središča, kar pa bi stežka našli v zgodovini človeka. Ta lepa in preprosta središča so gradili z orodjem iz kamna ali lesa: s sekirami, kladivi, dleti. Majevsko mesto je imelo mnogotero funkcij in poslopja so bila namenjena različnim dejavnostim. V osrednjem pasu so se sredi sijajnih trgov dvigala svetišča; sledile so palače, astronomski observatoriji, stadioni, kopališča.

Majevska arhitektura se na prvi pogled zdi precej drugačna od drugih antičnih civilizacij, pa ne le zaradi načrta, temveč tudi zaradi materialov. Apnenčev kamen, zdrobljen v prah, je bil osnova za cement, ki se je odlično vezal s kamnom. Ko se je cement strdil, so poslopje očistili in zloščili.

Tudi majevski umetniki so bili zelo spretni; ko občudujemo velikanska klesarska dela na tisočerih stelah, ploščah, stebrih, stenah. Mnoge freske pa so tudi že uničene.

Edini znani primer svetišča, ki je bilo postavljeno kot grob je pet ton težka kamnita plošča. Na plošči je vklesana podoba moškega. Ta moški zgleda kot da bi sedel v tipičnem položaju astronavta v vesoljski ladjici. Zaradi te domneve je dobil ime »Astronavt iz Palenqua«.Okrutna vera

Majevsko ljudstvo je bilo globoko verno. Za Maje je bilo žrtvovanje svečan obred in ne dejanje krutosti. Prvi primer žrtvovanja: žrtev so položili na oltar in duhovniki so ji dobesedno prerezali vrat. Drugo, za majevsko vero značilno žrtvovanje: V mestih so našli številna globoka brezna. To so bili sveti cenotes. Vanje so med slovesnimi obredi metali »izvoljene« moške in ženske (velikokrat dokaj mlade), namenjene žrtvovanju. V breznih so bila izkopana okostja odraslih in otrok ter mnogo predmetov. Imeli so veliko bogov. Najpomembnejši so bili tisti na nebu, na zemlji in pod njo. Imeli pa so božanstva še za vsako delo: boga za čebelarje, boga za trgovce, za popotnike in celo za tistega, ki je tetoviral. Pogosto so božanstvom pripisovali živalske lastnosti: npr. bogove dežja so istoverili s plazilci ali krokodili. Pogosto so majevski bogovi privzemali četveren videz, imeli so torej štiri emanacije. Eno od teh božanstev je bil Chac, poglavitni bog dežja, upodobljen kot starec s strašno dolgim nosom in zmeraj ves solzen. Solze so simbolizirale deževne kaplje. Med pomembnejšimi so bili tisti, ki so nadzorovali čas, dneve, mesece, leta in gibanje zvezd. Toda za ljudstvo, navezano na zemljo, je imel ugled predvsem bog koruze. Koruza je bila največji dar, ki so ga bogovi dali ljudem, saj je osnova za njihovo preživetje. Setev koruze pa ni bilo samo delo: preden so zorali njivo, so se postili in prinašali bogovom darove; vsak trenutek obdelovanja je bil svet obred.Propad civilizacije

Maji so kot izvrstni astronomi in astrologi v svoji sveti knjigi Popol Vuh napovedali mnogo dogodkov, med drugim tudi vrnitev matičnih prebivalcev in njihovega vladarja. Datum so natančno določili, prav tako tudi opis »prihoda bradatega moža bele polti«. To izjemno naključje, ki se ujema z zgodovinskimi podatki o prihodu osvajalcev, je domnevno botrovalo uspehu evropske vojske, ki je brez boja premagala neprimerno večjo množico ameriških avtohtonov, ki se do zadnjega ni upirala. O poteku dogodkov na majevskih tleh s perspektive, ki je uradna zgodovina ne priznava, lahko beremo v knjigah slovenske paleoarheologinje in predzgodovinarke Fani Okič v knjigah Razpoke časa in Kraljestvo velike Kače)

Ko so v srednjo in južno Ameriko prispeli španski osvajalci, so imeli z osvojitvijo majevskih ozemelj veliko težav. Vojne za osvojitev Jukatana so trajale vsaj 40 let, od začetka 17. stoletja do približno leta 1642. Maji so se osvajalcem uprli še nekajkrat, najbolj uspešno v tako imenovani Vojni kast, v 19. stoletju. Zadnje majevsko mesto, ki so ga osvojili Španci, je bil Tayasal v Gvatemali.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev