Balonarska nesreča 23.8.2012

24. avgust 2012 ob 14:43 | 184
Balonarska nesreča 23.8.2012 Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reševalca (ekipe nmp))


Zjutraj zvoni alarm na budilki. Vstati bo treba, se pripraviti in oditi v službo. Delam v prehospitalni enoti nujne medicinske pomoči že deset let.

Običajen delavnik, kavica, pregled reševalnega vozila, opreme, čakamo na klic… dokaj mirno do osmih. Ponavadi ko je tako mirno sledi zatišju nevihta. In žal je bilo res tako.


Telefon zazvoni ob osmi uri in na drugi strani linije je bilo slišati ”Padel balon pri IG-u v Ljubljani, 30 poškodovanih, pošljite tri razpoložljive ekipe”.

Adrenalin prevzame poglavitno vlogo. Iz faze jutranjega dremeža se kaj kmalu zbudi celotna ekipa in že vsak počne svoje delo. Defibrilator, torbe, dodatna oprema, avto zagnan, 2 reševalca, zdravnik in gasa proti Ljubljani. Med potjo klici, usklajevanje, pridobivanje dodatnih informacij, priprava opreme, v mislih ponovitev najbolj zahtevnih zdravstvenih posegov in postopkov. Še ena pot v neznano, nepoznano okolje, neznano dogajanje….

Po glavi švigajo neštete misli. Koliko je poškodovanih, kje so, kako hudo so poškodovani, ali bo dovolj opreme, dovolj ljudi, bomo kos situaciji, reševanju, kajti vsi reševalci vemo, da je kaos v množični nesreči neizogiben. Eno so vaje, drugo je realna situacija. Polni adrenalina s sireno drvimo proti mestu dogodka. Kot vedno ljudje v avtomobilih telefonirajo, poslušajo glasno glasbo, se ne umikajo, ne gledajo v ogledala, ne spremljajo prometa.. dodatno ovirajo prosto pot reševalnemu vozilu na nujni vožnji, ki žal podaljša prihod na mesto dogodka…!!!

Že v semaforiziranem križišču za Ižansko Cesto so nas policisti usmerili in cesto zaprli za ostali promet. Odlično!

Takoj smo vedeli kam gremo. Nasproti že vozijo ostala reševalna vozila polna oskrbljenih poškodovancev. Prispemo do križišča in vprašamo policista kam sedaj, levo, desno. Nismo vedeli kje se nahaja baza in ravnotako nismo vedeli, da so poškodovanci razpršeni po poljih barja v radiju enega kilometra. Kamorkoli si pogledal po polju gasilska, reševalna, policijska vozila, helikopterji v zraku.. zmešnjava, ljudje tekajo sem ter tja, usemerjajo, vpijejo, očividci, novinarji, svojci.zmešnjava… Ozke ceste polne blata in v kolikor si zapeljal malce s poti je vozilo ostalo v blatu. Previdno smo se z avtom odpravili bližje proti prvemu poškodovancu, ki je na tleh sredi polja le še podihaval. Po polju z avtom nismo mogli, saj bi obtičali in treba se je bilo odločiti kaj sedaj…

Hitro smo z vso opremo stekli do poškodovanca in pričeli z oživljanjem. Izvedli smo vse najbolj zahtevne medicinsko-tehnične posege (oživljanje, intubacija, imobilizacija, oskrba opeklin…) za stabilizacijo pacienta in k njegovi sreči in našemu znanju uspelo le-tega tudi stabilizirati. Kmalu nam je na pomoč prišla druga ekipa nujne medicinske pomoči z dvema gasilcema s katerimi smo skupaj poškodovanca nesli v njihovo reševalno vozilo.

V nadaljno oskrbo ga je prevezela druga ekipa, mi pa smo se odpravili na pomoč drugemu poškodovancu, ki je bil že oskrbljen, vendar hudo opečen. Slednjega smo dokončno oskrbeli, ga naložili v reševalno vozilo in krenili v Univerzitetni Ljubljanski Klinični Center. Predali smo ga urgentni kirurški ekipi na centralnem urgentnem bloku.

Adrenalin prične malce popuščati. Umazani, preznojeni, žejni, lačni…..reševalni avto v razsulu, poln blata, prazni kovčki, komprese, blatne aparature, izpraznjene baterije, imobilizacijska oprema.. skratka pol ure čiščenja, urejanja in vrnitev nazaj v bazo. Po ureditvi reševalnega vozila in zapolnjenju manjkajoče opreme že prejmemo naslednji klic z alergično reakcijo. Ponovno se namestimo v reševalno vozilo, vklopimo opozorilna sredstva in nadaljujemo z našim poslanstvom…

A v mislih se pretakajo raznorazne misli, porajajo vprašanja, kaj bi lahko drugače, kaj ne, zakaj, kako itd… Koliko nam jih je uspelo rešiti? Koliko jih bo preživelo? Koliko je bilo poškodovanih? Počasi se vračajo slike opeklin poškodovancev, hudo polomljenih udov, odprtih zlomov itd.. Rutina? Navada? Že vse videno? Resda smo že veliko videli in dali skozi pa vendar se množične nesreče s toliko hudo poškodovanimi ne dogajajo vsak dan.

Njihova kompleksnost reševanja je trd oreh tako za stroko, organizacijo, kot nas same v smislu psihofizične kondicije. Na temo psihološke pomoči ekipam nujne medicinske pomoči udeleženim v hudih nesrečah še vedno ni nič urejenega. Vsak se znajde in si pomaga sam kakor ve in zna. Še dobro, da imamo tako dobre sodelavce, da si drug drugemu pomagamo.

Naša ekipa, kot tudi vse ostale smo se potrudili maksimalno in dali vse od sebe, da smo nesrečne poškodovance oskrbeli karseda hitro in strokovno. Pohvalili pa bi delo sprejemnih bolnišnic & osebja za profesionalnost, strokovnost in prijaznost.

Vsa zahvala gre tudi dispečerjem, ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči
http://www.hnmp.info/ in vojaškemu helikopterju, policistom, gasilcem, civilni zaščiti, očividcem… za vso pomoč v tej tragični množični nesreči.

PLUSI in MINUSI (trenutna ocena z našega vidika in udeležbe do analize nesreče):

+ Hiter dostopni čas in dobra organizacija

+ Zadostno število ekip, opreme in strokovnega osebja intervencijskih služb (na našem delovišču) (vprašanje bi bilo kako bi bilo z zagotavljanjem zadostnega števila opreme in ekip v primeru noči, zime, da bi bila lokacija bolj oddaljena in v drugem manjšem mestu – na vasi…)

+ Odlična komunikacija med intervencijskimi službami, pomoč ostalih intervencijskih služb in navigacija

- Hude poškodbe, zahtevnost, kompleksnost in težavnost reševanja (razmočen teren, neurejene poti…)

- Nedostopen teren in velik radij lociranih poškodovancev, nekaj pogrešanih…

- Pogrešali smo več komunikacije prek ukw zvez in z vodjo intervencije…

Organizacija je bila vzpostavljena že takoj na začetku. Moramo poudariti, da organizacija igra poglavitno vlogo v reševanju množične nesreče, seveda poleg oskrbe in pomoči vseh ostalih intervencijskih služb, zahtevnosti terena, okoliščin, situacije, strokovnosti osebja in izkušenj.

Množične nesreče se dogajajo vedno bolj pogosto. V zadnjem času 2 avtobusni nesreči pri Kranju, ena pri Škofja Loki, železniška nesreča na Jesenicah in današnja balonarska nesreča pri IGu.

Razmisliti bi bilo modro o dodatnih usposabljanjih na temo množičnih nesreč in nakupu dodatne opreme za množične nesreče.
Bil pa bi že skrajni čas, da se preveri obstoj načrtov za množične nesreče slovenskih bolnišnic in usposobljenost ter seznanjenost zaposlenih, kajti nekateri preverjeni viri trdijo, da veliko bolnišnic sploh nima izdelanega načrta za ukrepanje v množičnih nesrečah. V kolikor ga bolnišnica ima izdelanega pa je z njim in vlogami posameznikov potrebno opolnomočiti zaposlene.

Citirali bi še odstavek iz diplomskega dela Pripravljenost na množične nesreče

**Svoj del k boljši pripravljenosti bo prispevala tudi enotna doktrina zdravstva Ministrstva za zdravje za delovanje ob množičnih nesrečah, ki jo že vsi nestrpno pričakujemo… Nenehno stremenje k najvišji ravni pripravljenosti je odločilnega pomena za uspešno reševanje množične nesreče, saj nikoli ne vemo, kdaj, kje in v kakšnem obsegu nas doleti. Takrat bo ves trud poplačan.**

IZOBRAŽEVANJE in IZKUŠNJE ter PRIPRAVLJENOST NA MNOŽIČNE NESREČE

V desetih letih smo obiskali kar nekaj izobraževanj, tečajev varne vožnje, internih usposabljanj, tako samoiniciativno kot službeno. Nobeno izobraževanje ni bilo odveč. Izkušnje so zelo dragocene pri našem delu.

Menimo, da so ekipe nujne medicinske pomoči zadovoljivo opremljene in dobro strokovno usposobljene za reševanje v takih hudih nesrečah. V prihodnje si želimo več izobraževanja, vaj in usposabljanj s področja množičnih nesreč, kajti množične nesreče se ponavadi zgodijo ob najslabšem možnem času in na najbolj težkem terenu. Zato je reševanje toliko bolj kompleksno in znanje ter izkušnje še toliko bolj pomembne.

Tu bi apelirali na vlado, ministrstvo za zdravje in ZZZS naj začnejo konstruktivno, premišljeno načrtovati in se zavedati resnosti in pomembnosti dobre usposobljenosti & opremljenosti ekip nujne medicinske pomoči, saj so nam v zadnjem letu dni ukinili vsa izobraževanja, pričeli nižati kadrovske normative, zmanjševati finančna sredstva, znižali plače in dežurstva, ukinili tečaje varne vožnje, varčevati se je pričelo pri medicinski opremi in nakupih ‘novih’ reševalnih vozil.

Želimo si, da bi se izobrazba posameznikov, ekip, financiranje in usposobljenost ter strokovnost ohranili vsaj na tem nivoju tudi v prihodnje. Zato naj z globokim varčevanjem v nujni medicinski pomoči preden ga še bolj poglobijo, odgovorni in politika dvakrat premislijo, kljub resnosti finančne krize.

Denar je in vedno bo denar, natisnjen papir. Človeško življenje pa je le eno.

Kajti lahko se čez 5 let zgodi, če bodo šle stvari navzdol, da na kraj množične nesreče ne bo moglo prispeti toliko reševalnih vozil, ekip, opreme, usposobljenih in strokovnih reševalcev, zdravnikov in bodo posledice ter umrljivost poškodovancev žal večja.

Glede nadaljnega zniževanja plač pa menimo, da bi bilo potrebno poiskati druge rezerve in nas pustiti na miru, tako kot ostale zaposlene v zdravstvu, kajti plača je za naš poklic že zdaj mizerna glede na to, da smo 12 ur na cesti, v dežju, snegu, mrazu, rešujemo življenja, se stalno soočamo s hudimi poškodbami otrok in odraslih, stiskami, nosimo 150 kg težke paciente iz 5 nadstropja ob treh ponoči, vidimo in občutimo na lastni koži marsikaj neprijetnega in pretresljivega, non-stop nosimo glavo na prodaj na cesti,terenu, v raznoraznih strelnih obračunih, požarih…se soočamo s prisilnimi hospitalizacijami… in še bi lahko naštevali…vendar to delo opravljamo srčno in ponosno! Za borih 960 eur na mesec s prevozom in malico ( reševalec – zdravstveni tehnik v nujni medicinski pomoči)…

Vsem poškodovancem želimo uspešno zdravljenje in okrevanje, vsem svojcem preminulih pa izrekamo iskreno sožalje.

p.s In za konec objave še prošnja reševalcev vsem udeležencem v prometu. Ko zagledate modre luči in zaslišite sireno reševalnega vozila se čimprej varno umaknite in nam naredite prosto pot. Nikoli se ne vozimo z opozorilnimi sredstvi kar tako malo za zabavo. Hvala :)


VIR : Balonarska nesreča 23.8.2012 Ig, Ljubljana – Zgodba, pogled, utrinki in misli reševalca (ekipe nmp))

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
klopotko
klopotko4 leta nazaj

čestitam tebi in tvoji ekipi na hitri in uspešni intervenciji...
želim ti čim manj dela..

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev