Zapis gasilca: Padec balona

24. avgust 2012 ob 17:18 | 136
Zapis gasilca: Padec balona; slovenski Hindenburg

Balonarska tragedija skozi oči prvega na kraju nesreče

23. 08. 2012, dan, ki se bo zapisal v črno knjigo slovenske zgodovine. Intervencija, o kateri bodo razpravljali še vrsto let. Intervencija, ki jo bodo kot opozorilo ali zgled dobrega dela reševalcev prikazovali inštruktorji sledečih generacij reševalnih ekip.

Tudi jaz sem bil tam. S šestimi sodelavci smo bili prvi.

Vsakdanje jutro, Ljubljana se prebuja, v zraku je čutiti vsakdanjo poletno soparo. S sodelavci si razdeljujemo dnevne naloge, preseneča nas temno ozračje na jugozahodu. Morda bo toča? Avtomobile zapeljemo pod napeto mrežo, za katero smo že nekaj let hvaležni kolegom iz 1. izmene. Še preden stopim iz svojega avtomobila, slišim alarm. Trčila balona, nekaj poškodovanih, balon gori. Kako prosim?

Vožnja po Topniški, po Slovenski, proti Ižanki. Sprašujemo se, kako je to sploh možno? Koliko je poškodovanih? Pogovarjamo se o nalogah, o načinu reševanja - kako bomo pristopili? Nihče od nas si ni predstavljal razsežnosti nesreče.

V daljavi opazimo dim. Voznik zapelje z glavne ceste na stransko, dokaj neutrjeno peščeno cesto. Pred nami poveljniško vozilo dviguje prah in nam zakriva pogled na nesrečo. Več desettonski tovorjnak se s težavo prebija do nesreče, saj se cesta posipa. Sreča in izkušenost našega voznika sta bili ključnega pomena, da smo prišli do mesta padca. Tovornjak za nami je obtičal.

Prvi prizor
V nekaj sekundah smo iz vozila. Nekaj metrov pred nami otrok z opeklinami po obrazu in rokah kliče na pomoč. V daljavi gori košara balona. Ženski glas kriči: "V košari je plin, v košari je plin!" S sodelavci tečemo do košare, vlečemo cevi. Tečemo mimo negibnih oseb. Spnemo cevi. Sodelavec teče proti košari, voda teče - gasi. Z drugimi sodelavci tečemo vsak k svojemu ponesrečencu. Vsaj še enkrat več jih je kot nas. H komu najprej? Počepnem na tla poleg mlajšega moškega, namestimo mu kisik. Ostanem pri njem, sodelavec teče drugam. V daljavi še vedno ženski glas - "Eksplodiralo bo, eksplodiralo!", sliši se pridušene zvoke otroškega joka, stokanja od bolečin, v daljavi sirene. "Gospod, stisnite me za roko, čutite roke? Čutite noge?" Skušam ga umiriti s stalno mislijo na gorečo košaro v ozadju ... ne bo je razneslo, si mislim - samopomirjajoče. Ne bo, sicer bo letos zagotovo razpis za nove gasilce. Vsaj za 5.

Drugi prizor
Ogenj ugasne... Moški težko govori, težko diha, prsni koš postaja modrikast, izgublja zavest ... Poleg njega ženska, hudo opečena. Moški, opečen - negiben. Mlad par, komu pomagati? Vsem ne moremo.

Kaj vas boli? "English please." Ok ... Can you move your fingers? Are you in pain? Are you cold? Mlada ženska, trese se kot šiba na vodi. Čuti roke, čuti noge - nekaj je narobe z medenico. Pomirim jo, dobi oddejo. Tresete se, ker ste v šoku. Neverjetno, z nekaj besedami - postane precej bolj optimistične volje. Pogovorim se z njenim partnerjem. Ne smemo vaju premikati, dokler ne pridejo ukrepitve, nosila, stvari za imobilizacijo. Trenutno je še vsega premalo. Vrnem se k prvemu gospodu, preverim zavest - če bi slučajno potreboval oživljanje. Pomagam pri tretjem, nameščamo mu kisik. Po kakšnem zaporedju smo zatem oskrbovali ponesrečence, se ne spomnim.

Ekipe nujne medicinske pomoči tečejo proti nam, skupaj s prvimi prostovoljci. Imobilizacije, pokrivanje z dekami, prebadanje ponesrečencev z iglami, povijanje ... Prišli so sodelavci, očitno so uspeli dvigniti tovornjak. Postavi se šotor, kamor prenašamo ponesrečnce. Brez skrbi, zagotovim Britanki, tvojega fanta prinesemo v kratkem. Here is your boyfriend - čez nekaj minut. Ker sta bila imobilizirana, se nista videla - dali smo ju poleg, da sta se lahko prijela z dlanmi. Solzne oči Britanke - "Hvala vam, ker ste naju dali skupaj."

Tretji prizor
Ponesrečenci imajo nadzor. Vsak skrbi za svojega. Pojdimo še enkrat preverit jeklenke na balonu. Vse je ok. Poleg jeklenk zoglenela trupla. Morda 2 ali trije, celo štirje. Ne vem. Družina? Prijatelji? Znanci? Otrok? Ne vem. Zgoreli so.

Prenosi ponesrečencev so se končali - prihajajo prve novinarske ekipe. Mama s hčerko, ki jo zebe. Dobi ogrinjalo. "Sedaj si kot princeska." Le stisnite se skupaj z očetom - danes ste se ponovno rodili. Neverjetna sreča, preživeli so vsi trije. S sodelavcem se vračava proti našemu tovornjaku - utrujen sem, predvsem pa mi manjka tekočine.

Zaključek
Intervencija je bila zahtevna. Psihofizično. Zelo. Tako kot je v blogu zapisal "kolega" reševalec, citiram: "Vsak se znajde in si pomaga sam, kakor ve in zna." Opreme v takih situacijah primanjkuje. O vrednosti našega dela na papirju raje ne bom razmišljal. Bistveno je, da smo svoje delo opravili zelo dobro in hitro - z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kako dolgo pa bodo prizori ostali v reševalcih? Z zagotovostjo trdim - za vedno. Se počutim kaj bolje, ker sem intervencijo opisal? Niti ne. Bo pa bralec vedel, kako naporno je lahko naše delo - obenem pa nas bo morda kdo še bolje cenil ...

Gašper Bizjak, gasilska brigada Ljubljana

VIR : MMCRTVSLO

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
masa76
masa764 leta nazaj

Pohvala vsem sodelujočim gasilcem...za njihovo nesebično pomoč pri reševanju ponesrečencev..Hvala vam!!

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev