Harry Potter Parody

04. marec 2010 ob 20:47 | 387

Na vrtnem zidu Rožmarinove ulice je mirno in vzravnano, kot bi jo kdo nataknil na kol, sedela mačka. Nepremično je sedela vse do polnoči, ko se je na začetku Rožmarinove ulice, kamor je zrla, prikazal moški. Prikazal se je tako nenadoma in tako neslišno, da je bilo videti kot bi padel z neba. V Spodnjem Stoktsu še nikoli ni bilo takšnega moža – bil je visok, suh, imel je dolge srebrnosive lase in brado, ki mu je segala vse do popka. Na sebi je imel škrlaten plašč, ki je bil tako dolg, da bi si z njim lahko deset let brisal zadnjico, pa še ne bi zmanjkalo blaga. Njegove modre oči so bile nenavadno svetle in so se skrivnostno iskrile izza drobnih očal. Nos je imel zelo dolg in tako močno zakrivljen, da je bilo videti, kot bi si ga zlomil vsaj trikrat.

V tistem trenutku je začutil, da ga nekdo opazuje. Nenadoma je dvignil pogled ter ga uperil naravnost v mačko, ki je zrla vanj z nasprotnega konca ulice. Videti je bilo, da ga to iz neznanega razloga zabava. Namuznil se je in zamrmral: “Kdo bi si mislil.”

Odpravil se je navzdol po ulici proti hišni številki štiri ter sedel na zid poleg mačke. Ni je pogledal, a čez nekaj trenutkov jo je nagovoril:

“Kaj pa vi tukaj, profesorica McHudurra?”

Ko se je ozrl k njej, poleg njega ni več sedela mačka, temveč gospa, ki je bila očitno zelo stroga ženska. Nosila je pravokotna očala, natanko takšna kot proge, ki jih je imela mačka okoli oči. Tudi gospa je bila oblečena v plašč, le da je bil njen smaragdne barve.

“Kako ste vedeli, da sem jaz, profesor Dumbledore?” je vprašala.

“Ljuba profesorica, svoj živi dan nisem videl mačke, ki bi sedela, kot bi bila nataknjena na kol.”

“Že ves dan vas čakam. Če ne bi sedela vzravnano ali kot NATAKNJENA na kol, kot ste se izrazili, bi me vse bolelo,” se je razjezila.

“Oprostite mi, draga Minerva, če sem se napačno izrazil. To je bila zgolj prispodoba. Pa ne bodite vendar tako nataknjeni, danes je vendar dan za praznovanje.”

“Seveda, vsi se zabavajo, ne da bi se vsaj malo potrudili, da bunkeljni ne bi nič posumili.” je rekla, nato pa nadaljevala z veliko tišjim glasom. “Pa mislite, da je Saj Veste Kdo res izginil?”

“Zdi se že tako.” ji je odgovoril. “Srečo smo imeli. Bi Snickersa?”

“Koga?”

“Snickersa. To je ena bunkeljskih slaščic, ki so mi tako kot gumijasti medvedki prirasle k srcu. Na pogled so podobne klobasicam, oblitimi s čokolado, v njihovi notranjosti pa najdete vse mogoče reči od kokosa, pa vse do nekakšne lepljivkaste snovi sladkega okusa…”

Profesorici bi se zaradi mešanice jedil, ki jih je omenil profesor, skoraj obrnil želodec.

“… lahko bi celo rekel, da so nekoliko podobne našim bobkom vseh okusov. In ne boste verjeli – ena izmed njih je poimenovana celo po planetu…”

”Pravijo,” ga je hitro prekinila profesorica, “da naj bi se Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati sinoči pojavil v Godrick Hollowu, pri Potterjevih. Govori se, da sta Lily in James… Da sta… mrtva.”

Dumbledore je sklonil glavo. Profesorica je zajela sapo in postala še bolj bleda kot prej, ko ji je profesor pripovedoval o bunkeljskih slaščicah.

“Lily in James. Ne morem verjeti. Oh, Albus…”

“Vem, vem,” je vzdihnil Dumbledore in jo je resnobno potrepljal po hrbtu, pri čemer pa mu je slaščica, ki jo je držal v roki, padla iz ovitka na tla.

“Opsala… No, pa je šel Snickers…”

“Kako lahko zdaj mislite na sladkarije?” je ogorčeno vprašala Mchudurrova. in nato nadaljevala. “To še ni vse.” Glas se ji je tresel. “Pravijo, da je poskusil ubiti tudi njunega sina, Harryja. Ampak… ni ga mogel. Ni mogel ubiti majhnega fanta. Nihče ne ve, zakaj. Ampak ker ga ni mogel ubiti, se je menda zlomila njegova moč. Zato naj bi tudi izginil.”

Dumbledore je žalostno prikimal.

“Je… to res?” je zajecljala. “Po vsem kar je Saj Veste Kdo…”

“Ljuba profesorica, izjemna ženska ste in ne vidim razloga, zakaj se izogibate njegovemu imenu. Že enajst let poskušam prepričati ljudi, da bi uporabljali njegovo pravo ime: Mrlakenstein. Ne vem zakaj bi se bal Mrlakensteinovega imena. Strah pred Mrlakensteinovim imenom Mrlakenstein le poveča strah pred samim Mrlakensteinom. In ravno to bi Mrlakenstein hotel… Da bi se bali njegovega imena: Mrlakenstein…”

Profesorica se je zdrznila ob čisto vsaki omembi imena, tako da je bilo videti, kot bi jo vrgla božjast.

“Vem, da se ga vi ne bojite.” je občudujoče dejala profesorica, ki bi prej skoraj padla z zidu. “Ampak vi ste drugačni. Vsi vedo, da ste edini, ki se ne boji Saj Veste Ko… dobro, no, Mrlakensteina… ”

“Laskate mi,” je mirno rekel Dumbledore. “A njegovo ime ne izgovarjam le zaradi tega. Če kar naprej govorimo Saj Veste Kdo oziroma Tisti, Ki ga ne Smemo Imenovati, postane vse skupaj tako zapleteno – še posebno pri sklanjanju: Saj Veste Kdo, Saj Veste Koga, Saj Veste Komu, Saj Veste Kdo… ali pa morda Koga… kdo bi vedel…tožilnik mi je vedno povzročal težave…”

“Ampak kako je Harry sploh preživel?” ga je ponovno prekinila profesorica.

“Kdove,« je Dumbledore zmajal z glavo. “Morda ne bomo nikoli izvedeli.”

McHudurra je iz žepa potegnila čipkast robček in si z njim obrisala oči, Dumbledore pa je zdrsnil z zidu, pristal na nogah (“Opla!”) ter ven potegnil veliko zlato uro.

“Hagrid zamuja. Mimogrede, vam je on povedal, da pridem sem?”

“Ja,” je pokimala. “Mi ne bi končno povedali, zakaj ste prišli ravno sem?”

“Harryja bom odnesel k njegovemu stricu in teti. Zdaj sta njegova edina sorodnika.”

“Menda ne mislite teh dveh, ki živita tukaj?” je vzkliknila McHudurrova. “Tega ne morete storiti. Ves dan ju že opazujem. Ne bi mogli najti bolj drugačnih ljudi od nas. Pa sina tudi imata. In kakšnega! Videla sem, kako je šel z mamo po ulici in jo ves čas brcal ter vreščal, da hoče sladkarije (Dumbledore se je zahahljal: “Morda bi mu morali ponuditi Snickersa,” je pomislil. “ Ta bi mu gotovo v trenutku zlepil čeljusti skupaj.”). Menda ne mislite, da bi Harry Potter živel tukaj?”

“Tu bo zanj najbolje,” je vztrajal profesor. “Ko bo starejši, mu bosta stric in teta lahko vse razložila. Napisal sem jima pismo.”

“Pismo?” je ponovila profesorica McHudurra. “Menda ne boste rekli, da lahko vse to pojasnite kar v pismu. Harry bo slaven, prava legenda. Ne bi se čudila, če se bo ta dan kdaj imenoval po njem, vsekakor pa bodo o Harryju napisali veliko knjig. In vsi otroci v čarovniškem svetu bodo poznali njegovo ime!”

“Natanko tako,” je rekel Dumbledore in jo resnobno pogledal prek svojih drobnih očal. “Lahko bi mu stopilo v glavo – kot kakšnemu Danielu Radcliffu na primer! Slaven bo, še preden bo znal hoditi. Slaven zaradi dogodka, ki se ga niti ne bo spominjal. Res ne razumete, da je bolje, če odraste stran od vsega tega, dokler se ne bo sposoben upreti nevarnostim slave?”

Profesorica je odprla usta, potem pa si je premislila, debelo pogoltnila in priznala: “Seveda. Prav imate, kot ponavadi. Ampak kako bo fant prišel sem?...”

Tišino je pretrgalo zamolklo grmenje, ki je bilo sprva pridušeno, nato pa vedno glasnejše. Nikjer ni bilo videti avtomobilskih luči. Oba sta pogledala navzgor, v nebo in zagledala velikanski motor, ki je z veliko hitrostjo letel naravnost proti njima.

“Kdo je ta norec, profesor?!”

“Sodeč po njegovem obrisu sklepam, da je Hagrid…”

“Njemu ste zaupali nalogo, da pripelje Harryja?! je poskušala preglasiti grmenje motorja.

“Vem, na kaj namigujete, profesorica, a Hagridu popolnoma zaupam…”

Motor se še vedno ni in ni ustavil. Zgrmel je na cesto, ne da bi zmanjšal hitrost in njegova luč je osvetlila McHudurrovo in Dumbledorja.

“Pazite, profesor!”

McHudurra je odskočila, da bi se izognila vozilu, a Dumbledore ni imel takšne sreče: Spotaknil se je ob svoj dolgi plašč in padel na betonska tla…

“Neeeee, profesor Dumbledore!!!”

Motor je profesorja Dumbledorja z blatnikom odbil v vrtni zid in profesor se ni več premaknil. Z motorja je potem stopil pravi orjak, ki je bil vsaj dvakrat večji od povprečnega človeka. Imel je dolge, nepočesane lase on večino obraza mu je zakrivala črna brada. V rokah je držal sveženj odej.

“Mejduš, ke sem zadel ob kej tacga al kuga?” si je ogledoval blatnik, ki je sedaj visel z motorja. Tedaj je opazil zgroženo McHudurrovo.

“Guspa prufesor. Vi ste! Kje pa je prufesor Dumbledore?”

“Pravkar si ga ubil!!!” se je McHudurrova zadrla na Hagrida.

“Kuga?! Jest? Pa sej… Počakejte mau – pa menda ja ne boste rekli de niste prebral šeste knjige… Polkrvnega Princa…”

“Ne, zakaj?” je zmedeno pogledala McHudurrova.

“Ja pol bi pa ja vedl, de prufesor Dumbledore umre šele u ta šesti knjigi!”

“Aja? Kako pa si potem razlagaš tole?!” je histerično zavpila in pokazala proti zidu, kjer se je profesor pravkar premaknil.

“Vidte, sem vam reku, de gre Rowlingovi za zaupat!”

McHudurrova je pokleknila k Dumbledorju

“Ravnatelj, je vse v redu z vami?”

Dumbledore je zmedeno pogledoval od Hagrida do McHudurrove.

“Kje sem?…”

“V Spodnjem Stoktsu, se spomnite? Sem je Hagrid pripeljal Harryja Potterja, da bi ga odnesli k njegovemu stricu in teti… Veste, kdo sem jaz, SE ME SPOMNITE???”

“Oh, kakšno vprašanje! Seveda vem, za koga me pa imate!”

McHudurrova je olajšano zavzdihnila

“Pri Merlinovi bradi, kako sem si oddahnu!”

“Seveda vas poznam – vi ste tista slavna pevka Madonna, všeč mi je vaš nov komad ‘Hey You’ , zažiga, tega divjaka pa prvič vidim, pa tudi za tistega Larryja še nisem slišal…”

“Upsss…”










Komentarji 1

če želiš komentirati, se
janskaklet
janskaklet7 let nazaj

hahahahahahahahahahahahahahahahahahahah prebrou sm use hahaha legendarno ;)))

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev