MIKSTONE special Blog

25. december 2010 ob 14:17 | 3303
PRELITA KRI … (part 14)
slika
slika


Dnevi po odstavitvi ministra za obrambo Janše so minevali v brezdelju.Brezdelju v smislu usposabljanja in izvajanja nalog.V polnem teku pa je bilo razčiščevanje,kaj smo počeli in kaj ne,v stilu,če te Lukać(preiskovalec vomo)vpraša,kaj smo počeli na Hrvaškem,kaj v Bosni,tam nas ni bilo,nekaj zasebnih izletov…!Nihče natančno ni vedel,katere akcije so bile legalne in odobrene “by the book”,kaj pa so bile akcije na “črno”.Ko so se stvari dogajale,je bilo vse jasno kot beli dan,zdaj pa smo se gledali kot da smo “bebci”.
Njavro je izgubil spomin,kar je bil slab znak.Nikoli nisi bil v Karlovcu,če te vpraša komisija,nikogar od teh iz armade BIH,ki ste jih urili v Svetlem potoku,ne poznaš osebno,nikogar več nisi potem videl……,prav prav,sranje torej.Pizda,kaj je zdaj sporno,Svet za nacionalno varnost sprejme odločitev o pomoči Hrvaški in BIH,urimo jih,oborožimo jih,še na bojišče jim dostavimo orožje in opremo,glavo nosimo za to naprodaj,zavestno smo kršili embargo,model ki je sedel v tem svetu zdaj sedi v jebeni preiskovalni komisiji in nič ne ve?Kako je to mogoče?Razen,če Svet za nacionalno varnost nikoli ni sprejel kaj takega in smo vse skupaj počeli kot zasebniki na črno,da nas je nekdo izkoristil za svoje orožarske posle za svoj žep?Nak,tega ne verjamem.
Ampak dejstvo je,da sedim pred preiskovalno komisijo,model ki je podpisal ukaz za neko operacijo,sedi v tej komisiji in o vsem skupaj nič ne ve,…kaj naj zdaj,gledam njega,gledam odvetnika in čakam rešilni namig,postaja mi vroče,vse dolge ure treningov premagovanja stiske in stresa,pozabljeno,pizda svoji me bodo potopili,kdo je zdaj kdo…,mučna tišina,lahko bi šivanko slišal,kako pade na tla…
Prosim za prekinitev,je presekal tišino odvetnik Hribernik in napadel predsednika komisije,
kaj si pa domišljate,tako sugestibilno vprašanje,..utrujeni smo,lahko nadaljujemo po kosilu,je skoraj ukazal in mi pomignil,naj vstanem.Z olajšanjem sem vstal in se napotil proti vratom.Na hodniku te hladne stavbe na Bethovnovi sem čakal odvetnika Hribernika,ko zagledam na drugi strani Smolnikarja.Hotel sem proti njemu,da vidim,kako si je zacelil buške,ko so me obstopili varnostniki in me pričeli vleči stran,..vidva se pa ne smeta srečati,in so me pospremili na drugo stran hodnika.
V tem je prišel odvetnik Hribernik in zmajal z glavo,v čem je problem?
Sprašujejo me o stvareh,ki se naj ne bi zgodile,vprašanja mi postavlja tip,ki je podpisoval ukaze,je to kakšna neslana šala ali farsa?Saj ve kaj je ukazal,kaj je podpisal,kaj zdaj budali?
Poslušaj dobro,me je strogo premeril odvetnik,to se ni zgodilo,zato te pa sprašuje,ker ima čisto vest,nikoli ni bilo takega ukaza in teh dejavnosti,si razumel!!!
Vse manj mi je bilo jasno,oziroma vse bolj mi je bilo jasno,da je tale komisija farsa za medije,da moram lagati kot so se zmenili! Tudi prav,ampak pred Kladušo smo izgubili človeka,pri umiku je eden naših izgubil življenje,pri vrnitvi je bilo to v poročilu,torej vsega ni bilo,
pizda,kri je bila prelita,kako se ni nič zgodilo,kaj pa je bilo z njim ….? Je grob na Žalah prazen,po moje ni,če grem k njemu domov,bom našel vdovo in otroka,bi našel takrat,zdaj po vseh teh letih,koliko že,17 ali 18 let nazaj…!
Sedla sva v kot Ribje restavracije v centru Ljubljane in naročila.Odvetnik me je srepo gledal,tudi njemu ni bila všeč situacija v kateri sva se znašla.V restavracijo sta prišla dva uslužbenca državne varnosti in prav tako naročila.Tale dva tu nista slučajno,mi je pomignil odvetnik.Sranje je bilo popolno.Odvetnik Jože Hribernik,pošten možakar,me je zastopal v tem sranju,k njemu me je pripeljal moj boss Krkovič,poleg mene je Hribernik zastopal še njega,torek Krkoviča,pa Njavra in tudi našega ministar Janšo.
Poslušaj,ministra ne omenjaj,z ministrom niste imeli nič,si razumel,raje ne odgovori,kot da se zapleteš,poglej me vedno preden odgovoriš,zajemi sapo,premisli,vzemi si čas…….,sicer pa,tu imam vprašanja,zdaj bova šla skozi.Neverjetno,dvajset vprašanj,ki mi jih bo zastavila komisija,je imel pri sebi,kako je to mogoče.Vse bolj mi je postajalo jasno,da sem vpleten v velezavajanje javnosti in še koga zraven.Obdelala sva vprašanja,ki jih je komisija dan prej skrbno sestavila,šlo je za mešano komisijo MORS-a in MNZ,od dvajsetih mislim da na sedem nisem odgovoril,tako mi je bilo naročeno.
Če bi poslušal svojo vest,bi vse skupaj poslal u pizdo materino,tako pa sem poslušno sledil nadaljnim korakom.Si me razumel,naj te ne povezujejo z ministrom,linija poveljevanja v vojski je menda jasna.
Že že,ampak v službi je vsak dan pizdarija,preiskave,zaslišanja novih agentov,ki sta jih privlekla Kacin in Miklavčič,novi šef VOMO,ne morem se delat budalo,če so do včeraj na svoje oči gledali kaj počnemo.Takrat so bili tiho in na stranskem tiru,razni Branislavi Lukači,Damjani Režki in podobni,zdaj pa me vsak dan secirajo.Kacin je zahteval,da se mi odvzame pooblastila,kreten,ni se še ufural,da je minister,samo on mi lahko vzame pooblastila,ne pa da to zahteva od šefa VOMO.Hribernik je zmajal z glavo in mi dejal;Janez je poskrbel za to.
Nejevero sem ga gledal!Poskrbel,kako le?
Jutri se oglasi pri tej zdravnici,boš dobil bolniško za pol leta,da se te umakne na varno.Če prav razumem,se bom umaknil za pol leta na bolniško,kaj pa potem?
Naprej bomo videli,kakšen bo razplet dogodkov,zaenkrat pa sta bivši minister in bivši šef Moris-a sklenila,da je najbolje,da greš ti,pa Njavro in še sedmerica na daljšo bolniško odsotnost.
Preden pa greš na bolniško,boš še nekaj opravil.
Kaj je bilo to nekaj?Prišel sem ozvočen na preiskovalno komisijo,ki je bila zaprta za javnost,odigral svojo vlogo z odgovori,potem pa sem posnetek odnesel v Podutik na Krivec 2a,kjer je takrat stanoval novinar Dela Vinko Vasle.Delo je takrat pod Doberškom pustilo Vasletu proste roke pri pisanju,kar je bilo v našem interesu,da objavi Delo,sem odnesel Vasletu,ki je spadal v krog zaupnikov Janše in Krkoviča.Tako je Vasle objavil,kar se je dogajalo za zaprtimi vrati.Nasprotna stran je imela v rokah ljubljanski Dnevnik in Mladino,mi pa Delo in kasneje Mag,potem pa so se itak premešale vse karte!!!
Ko sem ob morju srebal kavo in užival lažno bolniško,mi nekaj ni dalo miru!Tako velika in tvegana operacija,na tujem ozemlju pod embargom,pa je bilo le eno od dvajsetih vprašanj,na katerega sem odgovoril,da ni v kontekstu,da zato ne bom odgovarjal in konec,pozabljeno.Nekaj njih je najbrž obogatelo,nekaj nas je bilo takrat pohvaljenih in nagrajenih,nekoga pa ni več!
Hladen odgovor,tega ni bilo,konec!Vest in spomin me nista izdala,bili smo tam,uniforma premočena od njegove krvi,krvi ki je brizgala iz ogromne luknje v glavi,trenutek in konec ,prepozno.
Pokopal bi ta podvig v pozabo,kot da ga ni bilo,kot še marsikaterega drugega,ampak tu smo izgubili svojega človeka,specialec Slovenske vojske ubit na tujem bojišču,za kaj,za koga…
Nekateri tega ne bomo pozabili,zato bom v nadaljevanju bloga obelodanil ta podvig,ki naj ga ne bi bilo.

november 5, 2010
PORAZ (part 13)

Zbudil me je ropot.Odprl sem oči,zlomljen in zjeban do konca,spanje v pisarni na mizi,kurac je to.Glava me je bolela od razmišljanja in tehtanja,kaj storiti?Pizda,december je pred vrati,kup načrtov sem imel za ta december,med drugim dopust,ki ga nisem uspel izkoristiti poleti,zdaj pa naj se spustim v tole sranje pod krinko.Stopil sem v kopalnico in se uredil,potem pa sem odšel čez cesto v bife na kavo.Bife v Kočevski Reki,to je nekaj imenitnega,kar verjemite.Ko sem dobil zvarek,ki naj bi bil kava,sem popizdil,kave tam pač ne dobiš,ker se zjutraj vsi nalivajo z žganjem,verjeli ali ne,večina tam je alkoholikov,v sorodu pa so vsi na tem bivšem zaprtem območju,zato so tudi na pol debilni,tam stari fuka ženo,hčerko,snaho,pa še koga,ja,tudi to je Slovenija.Za Njavra bi dal roko v ogenj,da je eden teh “home made” izdelkov.
Po krajšem zmerjanju pijancev navsezgodaj sem se dodobra zbudil,zastava pred štabom je že plapolala,začel se je nov dan v Specialni brigadi Moris.Jutranje drkanje mi je že zdavnaj prišlo pod kožo,obveznih 12 kilometrov teka iz baze do Štalcarjev in nazaj mi je bilo v veselje,prav tako vsi fizični napori,ki so sledili.Če nisi bil na nalogi,si se uril cele dneve.Prihajali so vedno novi in novi inštruktorji,vsak mojster svoje obrti,pestro in zanimivo,ko se je dan nagibal proti večeru,smo bili zjebani do konca.Včasih sem si prav želel,da ne grem nikamor,da ostanem v bazi na urjenju.Tega dne sem zapustil bazo,z Njavrom sem odšel na Pentagon v Ljubljano,bazo na Škrilju sem naslednjič videl čez sedem mesecev.
Sedem mesecev je trajala “operacija Marinec”,operativni del se je končal z aretacijo v Depali vasi,politični obračun pa mislim da traja še danes,igralci so se zamenjali,glavna akterja pa še kar gonita svoje na drugih “poligonih”.Če se danes ozrem nazaj,dobro da ni prišlo do večje pizdarije.Elitna brigada Slovenske vojske je do zadnjega na smrt sovražila svojega vrhovnega poveljnika,predsednika Milana Kučana.Za nas je bil komunist,rdeči odpadnik,stvor najslabše vrste,on in vsi komunisti,rdeča banda,komunjare,tako so nas učili,vsak dan.Ne bom pozabil,ko smo ščitili trgovino z orožjem,prenašali vreče in torbe deviz,Lovšin,Zvonar in Krkovič so dnevno kasirali miljonske cifre v devizah,kje je končal ta denar……?Joj,kaj pa govorim,nobenega denarja ni bilo,je Janša že stokrat povedal,da smo vse zastonj dali Hrvatom in Bosancom,če kdo govori drugače,laže.Najbrž sem sanjal,da sem nosil torbe z gotovino v Krkovičevo pisarno,kjer so posvečeni denar šteli in sortirali.Kdo so bili posvečeni,kdo le,Lovšin,Zvonar,Krkovič,najbrž še kdo,ne najbrž,prav gotovo,ampak rekel sem si,napisal bom samo kar sem sam videl in doživel,”rekla -kazala”,ne jebem tega.
Prvi kontakt z Smolnikarjem mi je organiziral natakar v Valvasorju.Smolnikar je ves začuden prišel,kaj bi jaz rad od njega.Zdaj je bilo vse v mojih rokah,ga bom zavedel in prepričal v nastavljeno igro,ali me bo prebral.Da je bil pritisk še večji,je poskrbel Njavro z popotnico:Janez računa nate( JJ op.a.).Pizda,v želodcu me je grabil krč,usta sem imel suha,ko me je Smolnikar gledal v oči in poslušal z odprtimi usti.Kmalu mi je bilo jasno,da Smolnikar ni pozoren na nič,zaslepljen od sovraštva,pripravljen storiti vse,da se maščuje,ker so ga nogirali kot tatu goriva(kar je bila laž,goriva pač ni kradel).Govoril sem mu o podvigih,ki se nikoli niso zgodili,pomešano s tem,kar je vedel,da se dogaja,od tega,da prodajamo orožje,urimo Bosance,operiramo tam,kjer nimamo kaj iskati,storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah ščitimo,kup pripravljenih dezinformacij,ki so mu zmešale glavo in zameglile razum.
Sredi pogovora je Smolnikar opazil,da je v lokalu tudi Podbregar iz VOMa.Ga poznaš,me je vprašal in pokazal nanj.
Ne,prvič ga vidim,sem se zlagal.
Pojdi za mano,mi je dejal in izginil ven.
Šel sem za njim,odpeljala sva se do ZOO parkinga.Tam se je začelo “zares”.
Smolnikar je izvlekel pištolo,mahal z njo in rekel.Če me vlečeš,te počim,to ni šala,ti je jasno.Delal boš po mojih navodilih,ne skrbi za nič,tvoji bodo končali za rešetkami,tebi bomo pa službo v SOVI dali.
Kdo ste to vi,sem vprašal?
Delam za organizacijo,mi je zabrusil,red bo v tej državi,boš videl,Kučan stoji za tem,ko bo Janša najebal,glej da boš na pravi strani.Podrobnosti tega sestanka so se že tolikokrat pojavile v javnosti,da ga ne bi opisoval.Kaj je res in kaj ne,o tem ni bilo nikoli dvoma,ker sem bil vedno ozvočen.Ko je Janša izvedel,kakšna igra se mu pripravlja,je vrag odnesel zajebancijo.Postal sem prvi operativec,najbolj pomembna figura na šahovnici,življenje se mi je postavilo na glavo.Naslednjih šest mesecev se je dogajalo kot v filmu.Dobival sem se z Smolnikarjem,mu nosil dezinformacije,pritiskal nanj,da me predstavi drugim članom organizacije,v dokaz,da ni vse skupaj njegovo maslo.Operacija je kmalu dala rezultate.Dezinformacije in ponaredki,ki jih je pripravljal Njavro,so se znašli v Mladini,Dnevniku in še kje.Jaz pa sem načenjal njihovo mrežo,igral sem prestrašenega agenta,ki hoče zaščito in varnost.Smolnikar mi je obljubil,da mi bo pripeljal njegovega šefa,Petra iz SOVE.
Peter je bil nihče drug kot Drago Kos,takrat namestnik Klavore v kriminalistični policiji,danes bolj znan kot bivši šef protikorupcijske komisije.Kosa sem dobro spoznal,kot profesionalec ni bil od muh,kot človek pa manj kot drek.Za Kosom je prišel na vrsto Erhatič,stari znanec iz Policijskih vrst,pa Perko,prav tako krim služba,niso bili toliko pomembni vsi ti skorumpirani policaji,kot je bil pomemben Kučanov svetovalec za varnost,Peter Šefman,z njim je Kučan pustil svoj podpis in spodbodel Janšo,da gre na vse ali nič.Po profesionalni plati smo jih držali za jajca,vse sem uspel posneti,žal pa je igro vodila zaslepljena politika,zato je bilo nadaljevanje pogubno.
Toliko črnila je bilo prelitega zaradi afere Depala vas,morje laži in dezinformacij,če povzamem,šlo je za obračun Kučan – Janša,za večjo pogačo od orožja in za stare ideološke razprtije.Kako naj si naprimer razlagam dejstvo,da smo ščitili trgovino z orožjem,na Mariborsko letališče smo mi Morisovci razložili več kot sto ton orožja,da ga prodamo Bosancem.Izetbegović je za garancijo pustil helikopter BELL 412 na Mariborskem letališču.Nekaj dni smo na mrtvo stražili in skrivali,kaj imamo na letališču,potem pa nor ukaz iz vrha,umik z letališča,čez nekaj ur pa smo v spremstvu novinarjev vdrli na letališče in odkrili orožje.Janša je sklical novinarsko konferenco in obtožil Kučana za lastništvo tega orožja.Takratni šef mariborske izpostave VIS-a Silvo Komar je najebal,zaprli so ga,čeprav nič krivega,tako funkcionira država in politika.Takrat mi je postalo marsikaj jasno.Ne vem,koliko državljanov ve,da je bila Slovenija 29.3.1994 na robu vojaškega udara.Parlament je zaradi Depale vasi odstavljal Janšo,Kacin stari znanec je ves poštirkan čakal na razplet,vedel je,da ga čaka ministrski stolček takoj,ko Janša pade.Še nekdo je čakal,da Janša pade.Specialna brigada Moris.Načrt je bil,da vdremo v parlament takoj,ko bodo izglasovali Janšev odstop.V večernih urah je bila večina Morisa že v Ljubljani,razporejeni v okolici parlamenta in še na nekaj mestih,da preprečimo policajem posredovanje.
Okoli druge ure zjutraj je bilo,ko je Janšo parlament odstavil.Zdaj smo bili mi na potezi,nisem verjel,da je prišlo tako daleč!Tri leta nazaj smo skupaj nagnali JLA iz Slovenije,zdaj pa smo na pragu obračuna med seboj.
Navlekel sem maskirno kapo na glavo,še enkrat pogledal,če je varovalo na orožju odprto in srepo opazoval glavni vhod,kamor bo vsak trenutek krenila moja skupina.Ostale formacije so pokrivale ostale izhode in bile pripravljene na širšo blokado centra mesta.Še danes ne vem,katera trezna glava je prepričala Janšo in Krkoviča,da tako pač ne gre v demokraciji,namesto ukaza za napad in zavzetje parlamenta je prišel ukaz,da se umaknemo prav v Kočevsko Reko.Bili smo poraženi in ponižani,brez vojskovodje,razpuščeni,nekateri so spustili nekaj solzic za našim ministrom,Njavro naprimer.
Začelo se je daniti,nam pa je začelo hudo goreti pod nogami.Naslednji dnevi so minili v uničevanju sledi in obremenilnega materiala,vedeli smo,da so tudi Krkoviču šteti dnevi na čelu Morisa.
V nadaljevanju zgodbe boste izvedeli,kakšne naloge in podvige smo izvajali v imenu države,doma in v tujini.Trgovanje z orožjem je zahtevalo,da smo prisotni tam,kjer nismo imeli kaj iskati,Hrvaška,Bosna in še marsikaj.Med drugim smo se srečali z razvpito srbsko enoto,rdeče beretke.Izvedeli boste,kdo v Bosni je bil kupec orožja in kdo naročnik naših prepovedanih misij.V napol zapuščeno in razdeljeno Veliko Kladušo smo dostavili naročeno,ravno v času,ko so “rdeče beretke” v operaciji PAJEK dostavile Fikreta Abdića,potem ko je pobegnil iz Kladuše in pustil na cedilu zaveznike srbe.Precej je še skritega,pa v nadaljevanju ne bo več.
Za nekaj časa sem prekinil pisanje tega bloga,preveč razburjenja in jeze sem povzročil pri bivših kameradih.Dovolj mi je sikanja,groženj in jamranja,ne smeš o tem pisat,pusti okostnjake pri miru,ne drezaj kjer ni treba…..,evo vam kurac težaki prestrašeni,vse kar smo počeli v imenu države bo napisano tukaj,nič pomembnega ne bom izpustil. SE NADALJUJE

next post: PRELITA KRI


september 25, 2010
ZAČETEK KONCA (part 12)

Pisarno takrat dragega mi kolega sem zapustil z mešanimi občutki.Stopil sem za štab in prižgal cigareto.Vlekel sem dim,puhal oblačkein si razbijal glavo,kaj ima Njavro spet za bregom.Nič pametnega mi ni padlo na pamet,najbrž mu je pofukal kakšno pičko,pa se Njavru meša,ne bi bilo prvič,Njavro je zrastel med Kočevskimi kmeti,oblačil se je kot kmet,obnašati se ni znal,baje je leta 91 sploh prvič videl Ljubljano,na novinarko Špelo Predan se je zalepil kot muha na drek,dobesedno,Špela je bila manj kot drek,porivala s je s pol Moris-a,z nekaj policaji,politiki,Edvard Oven,Marko Crnković,Janez Janša,Dušan Mikuš,Miran Ališić,Danilo Slivnik,ne bom nadaljeval,samo drobec njih sem omenil,prodorna novinarka,Njavro ji je seveda vse zgobcal,zato smo jo morali imeti pod nadzorom,še to se nam je manjkalo.Nekaj časa sem bil prepričan,da je Predanova naša tiskovna predstavnica,no ja,neke vrste je res bila,packa packasta.
Pot do Ljubljane se mi je vlekla,vsak dan 150 kilometrov zaradi službe,75 tja,pa še toliko nazaj.Ta dan se mi je vožnja še posebej vlekla,ni bil običaj,da je Njavro razpravljal z mano,pravzaprav z nikomer,odkar se je smukal v bližini Janše,mu je zrastel greben.Kolikokrat se je primajal na sestanek in začel,prihajam od Janeza……,kdo se je takrat upal poklicati ministra Janšo in preverjati Njavrove ukaze?Nihče!Model je vrtel cel Pentagon na ta račun,še v.d. direktorja VOMO Dušan Mikuš mu je kimal,neverjetno.Moris je bil v tistem času vse!Resnično,Janša ni zaupal uradnemu VOMU,pa smo prevzeli kup nalog,ki so sicer v domeni varnostne in obveščevalne službe.V medijih se nas je kmalu prijelo ime PARAVOMO,povsem upravičeno.
Nisem še prišel do Ljubljane,ko se je začel dreti pozivnik,popularni pager.Sranje,kje najti telefon,mobitelov še ni bilo,nekaj primerkov NMT prenosnikov smo že imeli,ampak vleči tisto kišto s seboj,no way.Na Lavrici sem končno ugledal gostilno ob cesti,ustavil sem in odšel noter.Prijazna debela šefica mi je pokazala,kje stoji aparat,zavrtel sem izpisano številko in čakal.
Podpolkovnik Krejan tu,takoj,ampak takoj se javi na RŠTO na Prežihovo,in odložil.Koji kurac je zdaj to,nič mi ni bilo jasno.Dobro sem vedel,kdo je Krejan,šef vojaške varnostne službe na republiškem štabu.Nikoli nisem govoril z njim,zato mi nič ni bilo jasno.Poklical sem še domov punco,odpovedal kosilo,kot že tolikokrat do zdaj in se odpravil proti avtu.Pri avtu pa Njavro,kaj za vraga zdaj ta išče tu.Ni mi bilo všeč,da se je podlasica vozil za mano,ampak rekel nisem nič.
Pelji za mano,mi je skoraj ukazal,pa sem mu zabrusil,ne bo šlo,grem domov fukat,če veš kaj je to.Njavro je prebledel,vedel je kam ciljam,Špela je bila gobčna in je veselo razlagala svoje posteljne aktivnosti,ni pozabila osramotiti Njavra,nisem bil sicer pristaš tovrstnih zajebancij,ampak Njavro mi je šel ta dan že pošteno na kurac.Ne zajebavaj se z mano,takoj greva na RŠTO,takoj,čakajo naju.Kdo naju čaka,kdaj sva pa midva kdaj skupaj hodila okoli,od njegove napake,zaradi katere je širna Slovenija izvedela,da smo mi po ukazu Jelinčiću nastavili eksploziv pod avto,se nihče ni počutil varnega v njegovi bližini.Vedel sem,da nimam kaj,služba je služba,malo sem se še prerekal z njim,potem pa sem se ponižno vsedel v avto in zapeljal za njim.
RŠTO,stavba sredi centra Ljubljane na Prežihovi 4.Nisem rad zahajal v to stavbo,preveč bivših jugo oficirjev se je smukalo po pisarnah,delali niso nič,mastne plače so vlekli in srali po Sloveniji.Škoda,da smo takrat sprejeli vso južno bando,ki je bila pripravljena prestopiti k nam.Zame so bili to izdajalci,prisegli so eni domovini in jo izdali zaradi lastnih koristi.Jaz ne bi nikoli prestopil kamorkoli in izdal svojo domovino.Takšne vrste ptice so vedrile na Prežihovi,zato res nisem maral tja po kakršnihkoli opravkih.
Parkiral sem avto in stopil za Njavrom.Molče sem stopil za njim v dvigalo,do vrha sva molčala,potem pa mi je zabrusil.Svetujem ti,da pristaneš na to,kar boš zdaj slišal.Kako prosim,je to grožnja,kurac Kočevski,ne mi s takimi,kurbin sin ciganski,čisto sem bil iz sebe.Vpitje in prepir na hodniku so slišali vsi,zato so se odprla vrata in na hodnik je stopil Krejan.Preden se pobijeta,stopita noter,da slišim,v čem je problem in kdo je kurbin sin?Poklapana sva vstopila v pisarno,notri sta bila še dva modela,ki sem ju prvič videl.
Sedi Mitja,boš kavo,je začel Krejan?
Ne hvala,zakaj sem tu?
Dare,boš ti kaj,se je obrnil proti Njavru?
Njavro je začel o kavi in coca coli,pa sem spet popizdil,halo,nismo v gostilni,lahko že izvem,čemu smo tu?
Krejan je globoko zajel sapo in začel,Dare ti je že omenil Smolnikarja,in me pogledal pričakujoč,da pokimam.
Nič konkretnega se nisva menila,zakaj?
Smolnikar je navezal stik z nekom iz Moris-a,nagovarja ga,da nas vse skupaj zajebe z ministrom na čelu,zbira podatke in dokumente o trgovini z orožjem,zganja klasično vohunsko dejavnost,je skočil v besedo Njavro.Krejan ga je strupeno pogledal,Njavro je utihnil.
Ne vemo,kdo stoji za njim,kaj točno hoče,je pa zadeva delikatna.Dolgo smo debatirali in premlevali,potrebujemo zanesljivega,res zanesljivega sposobnega človeka,da se približa Smolnikarju in vidim,kaj se dogaja.Vsi se strinjamo,da si ti najbolj primeren,poleg vsega nisi nikoli imel nič z njim.
Zakaj jaz,sem vprašal?
Smolnikar ve,kakšen položaj zasedaš,ve da si bil in si zraven pri pomembnih operativnih zadevah,ti si pravi za to nalogo.
Kaj konkretno pa se pričakuje od mene,sem spraševal naprej?
Naključno se boš srečal z njim,se zapletel v pogovor,potarnal boš,da te je strah,da ne najebeš za stvari,ki jih počnete v MORIS-u,navrgel mu boš nekaj krepkih,pa prestrašeno moraš delovat,omeni,da si slučajno videl dokumente,zaradi katerih bi marsikoga bolela glava.
Torej naj ga sprovociram ali kaj?
Točno tako,vidim da si odprte glave,sprovociraj prasca,da ti bo nasedel,potem bomo videli kako naprej.
Kje pa naj ga najdem,s kakšno temo naj sploh začnem,pa predvsem me zanima,koga že ima na vezi in kaj se je do zdaj dogajalo?
Tega ti zdaj ne moremo povedati,za tvojo varnost gre,pa konec koncev tudi za varnost tvojega kolega.Da ne bo nejasnosti pri interpretaciji,kaj si govoril z njim,pa zaradi tvoje varnosti,te bomo ozvočili,ne boš sam,pokrivali te bomo.
V naslednji uri sem izvedel,kje se Smolnikar giblje,s kom se druži,kje rekreativno brca žogo,katero natakarico fuka,kup podatkov so mi natrosili.Ko sem upal,da je ta skrivnostni sestanek pri koncu,me je čakalo novo presenečenje.Pred mano se je znašel list papirja,iz katerega je bilo razvidno,da kot specialec Morisa dobim posebna pooblastila za delovanje pod krinko,vse seveda na prostovoljni bazi,kurac prostovoljna baza,še preden ste govorili z mano,ste že pripravili potrebne dokumente,kaj če rečem ne?
Vedel sem,da tukaj ni ne,po drugi strani pa se mi je vse skupaj slišalo kot da grem glumit James Bonda,zakaj pa ne,niso rabili dosti,da so zainteresirali 23-letnega mulca za tovrstno akcijo.Pa še za spremembo se ne bom izpostavljal,kot je bil primer Beograd,pa Sarajevo,od koder se nisem mogel vrniti dva meseca,ker so me poslali v zaščito konvoja Slovencev,ki so jih hoteli evakuirati iz Sarajeva takratni Demokrati,Rupel,Bavčar,Kacin,no ja,Slovencev ni bilo,kup bosancev,ki so imeli neke veze z Slovenijo v stilu tetka mi radi u Trbovljama,pa je že bil pravi za konvoj.Resnici na ljubo ni nikogar brigalo za Slovence,kurci Demokrati so se prišli slikat,ker so bile v Sloveniji volitve,potem pa gas nazaj,jaz in trojica sodelavcev pa smo ostali,da zavarujemo še en konvoj,zdaj se je res javilo precej pravih Slovencev,prej ni prišel glas do njih,da smo jih prišli evakuirat.Seveda je nastalo totalno sranje,umik ni bil več možen,iz Sarajeva se je umaknila tudi JLA in Mladićeva drhal je užgala po Sarajevu,znašli smo se u pizdi,res u pizdi,dva meseca skrivanja v zaklonišču Holiday INN-a,družbo so nam delali Nigerijski UNPROFOR,raje se ne spomnim kam so nas poslali in znajdi se.Po dveh mesecih smo skoraj z orožjem izsilili,da so nas vzeli na ruski transporter,ki je pristal na Sarajevskem letališču,ko so prvič vzpostavili zračni most za humanitarno pomoč.Na letališču Pleso v Zagrebu so nas izkrcali,potem so nas prišli iskat gospoda iz VI uprave Mors-a.
Pa Celovec,rutinska ugrabitev Grka,ki je Janši popalil miljon dolarjev avansa za neke protiletalske rakete,stvar se je sfižila,deset dni preiskovalnega zapora v Avstriji,preden se je primajal odposlanec direktorja VOMO Lovšina,raje se ne spomnim vseh sranj,kjer mi je šlo za glavo,torej je ta naloga,navezati kontakt z bivšim sodelavcem in ga podlo sprovocirati,balzam in dopustniški hec.
Podpisal sem pripravljene papirje,mnogo kasneje,ko se mi je sodilo na sodišču za podvige pod skupnim imenom “Depala vas”,jih je sodnik Šinkovec označil za lažne dokumente in mi prilepil leto dni zapora.Hvala ti Janša za to leto in vse,kar je sledilo.Krejan je papirje pospravil v mapo,na mapo napisal OPERACIJA MARINEC,Marinec je bilo moje tajno ime za vojaško varnostno službo,in mi končno predstavil ostala prisotna,ki sta do takrat molčala.
Andrej Podbregar,močan možakar,pleša in brki,bivši agent SDV,mi je stisnil roko,da so se mi pobelili členki,res hrust tale Podbregar.On je tu za tvojo varnost,kjerkoli boš,bo on blizu tebe,če boš v težavah,bo posredoval,seveda ne samo on,cela ekipa,ampak kontaktiral boš z njim.Tudi Njavro z svojo skupino je vključen,tako da te nima kaj skrbeti.O pizda,pa ravno zdaj me je začelo skrbeti,če bo Njavro pazil name,se mi ne piše nič dobrega.Njavro je bil sicer srčen in predan fant,vendar nesposoben za kaj takega.On je bil mojster laži,dezinformacij in provokacij,službeni maneken,kaj drugega pa ne.Njega označiti za specialca je bilo smešno,mesar iz Ribnice mu je na vesti prisolil klofuto,vzel službeno pištolo in jo odnesel na Policijo.Jaz bi dal takoj odpoved in odselil bi se na drug konec sveta,Njavru pa ni prišlo do živega,čeprav je bil tarča posmeha,edini specialec,ki nima veze z borilnimi veščinami,še vklepanje mu ni šlo od rok.Ko smo v Ribnici ujeli oficirja KOS-a Suljevića,so se Njavru tako tresle roke,da ga je moral vkleniti Smolnikar,kakšna ironija,zdaj pa je Smolnikar očitno tarča Njavra.Prav zanimalo me je,kaj se bo izcimilo iz tega,je Smolnikar res kaj rovaril proti nam ali je to muha in maščevanje Njavra.Če je kdo na tem svetu obseden z maščevanjem,je to Njavro.
Drugi model se mi ni predstavil,kasneje sem izvedel,da je tudi bivši SDV-jevec,zdaj pa je služil nam,točneje bil je Njavrov mentor.Tam je bil,da me oceni,če sem primeren za to nalogo.Ni mi bilo jasno,zakaj taka uvertura,pa vsa ta ekipa,pa sestanek v prostorih RŠTO,kmalu mi je bilo precej stvari bolj jasnih,operacija proti Smolnikarju je bila že v polnem zamahu,preden so mene vključili.
Ko sva z Njavrom odhajala,sva molčala,ko sva prišla na dvorišče,pa se je razkokodakal,češ kaj se grem,kako se obnašam,kaj si dovolim,če se mi sploh sanja,za kakšno operacijo gre?Pol ure.pa sem iz njega izvlekel vse,kar bi mi moralo ostati skrito.Krtov v MORS-u je več,eden od njih je Tone Painkiher,pa Brane Lukač in njegova operativka Darja,za Smolnikarjem da stoji hudič in pol v obliki samega osovraženega rdečega Kučana.Milan Kučan je bil takrat najbolj osovražena in prezirana oseba med Morisovci,klicali smo ga CLIO,po reklami,ima vse,kar imajo veliki.
Sedel sem v avto in speljal.Po Tivolski sem divjal,kot bi me preganjali duhovi,mimo železniške postaje sem skoraj povozil bosanca,ki se je mastil z burekom,pri športni dvorani Tabor sem ustavil in stopil ven.Ni mi dalo miru,nisem mogel kar domov,ura je bila pozna,kosilo me je čakalo ob 16 uri,zdaj je skoraj polnoč.Ni se mi šlo domov,spet prerekanje,da imam drugo babo,kako naj ji povem,kaj počnem,lagal sem,da sem stražar,da čuvam skladišče,nič nisem smel razlagati,kaj zares počnem v službi.Za njo je bila edina razlaga,varanje,super,poleg vsega sranja,ki se mi obeta,še jebada doma.Nisem vedel,o čem naj tuhtam,o izgovoru doma,ali o tem kar sem doživel zadnje ure.Najbolje,da zjutraj obvestim Krejana,da se ne čutim sposobnega za to nalogo.Ampak,hm,ampak,izziv,ne vem kateri hudič me je obsedel,da nisem odpovedal naloge,kaj me je vleklo v to?Prižgal sem cigaret,zaprl oči in si predstavljal da sem daleč stran,neka tesnoba me je prijemala,občutek,ki ga nisem poznal.
Odklenil sem vrata,prižgal luč,ko se je začelo,prasec,tole ti je zadnjič,da te ni domov,končalo se bo tole!Sranje,obrnil sem se in nazaj ven,nisem imel moči še za to sceno,šel sem do avta,prižgal radio in se zamislil.Saj ne more biti kaj posebno narobe,vse skupaj se bo dogajalo na domačih tleh,ne bom izpostavljen sranju ala Sarajevo,Celovec,Beograd,ali še kaj hujšega,ne bom o tem zdaj,kaj je bilo še hujše!
Nič,zapeljal sem na cesto in via Kočevska Reka,bom pa za spremembo ponoči visel v pisarni,si napisal nadure,ker sem moral razmišljati o Smolnikarju.Bo nasedel,nisem ga dobro poznal,nisva se družila za časa,ko je bil tudi on Morisovec,vem da je gobčen in nagnjen k pretiravanju.Da je kradel gorivo,kar je bila uradna razlaga,zakaj so ga odpustili,tega nisem verjel,klošar pa ni bil,od kje so to privlekli,kraja goriva?Najbrž,da so ga ponižali,zdaj pa se jim hoče maščevati.
Nisem pa vedel,da operacija poteka že nekaj časa,vse sile so bile usmerjene v obračun z ostanki komunističe navlake,kot so se izražali kolegi na Pentagonu.
Podpisal sem pakt s hudičem,ampak tega takrat še nisem vedel.Poti nazaj ni bilo več.

september 13, 2010
DILEMA (part 11)

Nadaljevanje bi bilo “in živel sem srečno do konca svojih dni.Življenje žal ni pravljica,napačna odločitev,pa je šlo vse kamor ne bi smelo.Tisočkrat sem si očital,zakaj nisem……………….,zakaj sem……………….,kurac je jokat za nazaj.Zvezde so me izbrale,že res,ampak zakaj?
Uniformo sem le še redko oblekel,dnevi so postajali vse daljši,dokler več nisem ločil kdaj je dan,kdaj noč.Pri 23 letih sem imel za seboj podvige,ki še danes burijo duhove in zahtevajo odgovore!Odgovore na kaj?General Ivan Hočevar,nekdanji šef RŠTO je prestopil na jugoslovansko stran,kot trofejo so ga čuvali v hotelu Jugoslavija v Beogradu.Hudo,če general,ki ve vse ključne podatke,prestopi na drugo stran!
Vsaka resna država bi poslala likvidatorje na izdajalca te vrste.Slovenija hoče biti resna država,zato je general Hočevar odšel rakom žvižgat.Davno davno v začetku devedesetih sem bil v ekipi,ki je odšla v Beograd.Zgodbo iz tistega časa so povzeli časopisi:general Ivan Hočevar je storil samomor v hotelu Jugoslavija,strel v glavo………..konec.Pa je bilo res tako,sem sanjal,da sem tam,da je bilo vse še bolj zapleteno,ga je obiskala družina iz Slovenije,poleg nas seveda!Ne vem koliko časa velja zaveza k molčečnosti,kakšne so posledice nespoštovanje te zaveze,enkrat na sodišču me je moral takratni direktor VOMO-Dušan Mikuš odvezati molčečnosti,da sem lahko sploh odprl usta.Ampak to je bilo l.96,zdaj pa smo 2010,glede na vse,kar se dogaja v naši lepi Sloveniji,bolje da ne pišem več!Ivan Hočevar ni storil samomora,doletelo ga je zasluženo ali pač ne,zgodovina in čas bosta povedala svoje.
Zaradi zapisov v tem blogu se nekateri počutijo ogrožene,dobil sem sporočila,naj ne pišem več,naj ne omenjam tega in onega,zato sem si vzel čas za razmislek.Pisal bom naprej,kot sem si zamislil,zgodbo bom pripeljal do konca,ne glede na vse.
Afera Depala vas se je začela in končala z menoj,marsikaj je bilo napisanega,kup ponižujočih zapisov sem kasiral s strani ljubljanskega dnevnika in Mladine,takratno Delo je bilo na naši strani,medijsko prepucavanje je šlo čez vse meje,za finale sem kasiral še leto dni zapora,trije ministri in kup državnih uradnikov je izgubilo svoje položaje,javnost pozna dogodke,kot so jih servirali “mediji”,torej imam vso pravico napisati vse kar se je dogajalo.Ker sem imel v tej pizdariji glavno vlogo,sem kar pravi naslov.
Bil je lep novemberski dan,služba je šla h koncu,še diverzantsko taktiko predelamo,pa domov,petek je.Na poti v predavalnico me je prestregel Njavro,takratni pribočnik šefa Krkoviča,živčno je pogledoval okoli in siknil,pejt z mano v pisarno,nekaj na štiri oči se morava pogovorit.
Kaj ga muči,sem stopil za njim.Na Njavra so se pizdarije kar lepile,če ni sesul službeni avto,ga je na cesti zbutal ribniški mesar in mu vzel pištolo-bruka,petljal se je z novinarko Špelo Predan,pa ga je skrbelo,da tega ne izve JJ,ki je tudi grel posteljo dotične vlačuge v Zalogu,no ja,kdo pa takrat ni končal v njeni postelji,vabila je vse,kar je nosilo uniformo,žal so v njeni postelji končali tudi marsikateri v modri uniformi,to pa je že bil konflikt interesov.Prava Mata Hari tale Špelca,no ja,Njavro je že vedel,zakaj tam vedri.
Zapri vrata,sedi.Potem sva sedela v tišini in se gledala,to je bila Njavrova fora,tišina,dokler ti ne dopizdi,pa sam začneš,kaj je,a sem tukaj zaradi bla bla,pa je naš Njavrek skontal,kje te čevelj žuli,čeprav je v tistih časih žuljil predvsem njega.
Smolnikar!
Kaj Smolnikar,sem začudeno vprašal?Kaj je z njim,pred pol leta je dobil odpoved,baje zaradi kraje goriva,kar je bilo za lase privlečeno,ne vem zakaj je dobil odpoved,me tudi ne briga pravzaprav.
Poiskal ga boš,naključno seveda,potem dobiš ostala navodila,mudi se mi zdaj,razmisli kako bi se mu približal,je končno izdavil Njavro in to je bil konec pogovora.
Kaj je zdaj to z Smolnikarjem,l.91 je prišel k nam iz Policije,delal leto in pol,pa dobil odpoved.Dokler je bil pri nas,je bil celo poveljnik protiteroristov,zdaj pa je baje spet v Policiji.Nič mi ni bilo jasno,zakaj bi ga jaz poiskal,saj še frenda nisva bila.
Še prehitro sem ugotovil,kam pes taco moli!

avgust 26, 2010
VONJ USPEHA (part 10 )

Spustil sem list na tla,ga spet pobral,nisem verjel svojim očem.Svet se mi je zavrtel pred očmi,izgubljal sem tla pod nogami,usta sem imel nenadoma suha,ven,samo ven sem želel.Stekel sem po stopnicah,na dvorišče,dvorišče je bilo premajhno,ven,kam ven,saj sem zunaj,je kričalo v meni.Odrinil sem policaja na vratih iz zdivjal na ulico.Gregorčičeva je samevala,nekaj policajev je v polni bojni opremi stražilo ulico in poslopja,nikjer žive duše,meni pa se je življenje odvijalo v barvah,prehitro,zakaj,ulica je bila pretesna,naprej v park med drevesa,nasproti šole Majde Vrhovnik,sedel sem na ogromno skalo,ki je kot prikazen zijala sredi parka,naprej pa hram kulture,Cankarjev dom,nič kaj kulturnega se ni zdaj tam dogajalo,razen da sta se Rotovnik in kulturni minister skupaj tresla za lasten obstoj,živalski nagon po preživetju,vojna iz ljudi ponavadi povleče najslabše,nekaterim takrat so maske padle,nikoli kasneje me niso prepričali v nasprotno,niso jim pomagali nazivi in ministrske titule,postal sem moteč,jebeno moteč,vedel pa preveč,kurac preveč,
kaj preveč,glavo mi bo razneslo,sem čutil takrat,tole zadnje so že posledice prihodnosti,ki sledi,katastrofa,kje sem.
Kurčev CD sem opazoval besno,ko sem sedel na skali sredi parka in prihajal k sebi,potem se je začelo še enkrat,zvilo me je v želodcu,skočil sem gor,naredil par korakov do prvega drevesa in pričel bruhati,groza,želodec mi bo razneslo.Minilo je kar nekaj časa,da sem se umiril,se vrnil na skalo in s tresočo roko prižgal cigaret.Ne vem koliko časa je minilo,da sem prišel k sebi,dolgo,najbrž predolgo,potem sem sprejel,sprejel,takšno je življenje in čas v katerem živimo,jeba,jeba,zakaj!
Potem nikoli več nisem doživel takšen čustven pretres,kaj pretres,šok.
Jože,poveljnik in moj zaupnik je storil samomor.S pištolo si je razsul možgane,meni nič tebi nič je končal svoje življenje.Poznal sem ga teden dni,kot bi izgubil brata,pretiravam,nimam brata,da bi lahko kaj takega rekel,ampak smrt je bila zame do tistega trenutka daleč,neresnična,tuja,potem nič več.
Posledično sem prevzel vse poveljniške dolžnosti pokojnega kolega (pokojni Jože Vavtar 91 o.p. avtorja),še ena nenadejana stopnica,čeprav na tako krut način.
Zdaj pa bom na kratko povzel nadaljevanje zgodbe,ki je nujno potrebno za razumevanje dogodkov,ki so sledili,pisala se je neverjetna zgodba.Konec vojne sem dočakal kot poveljnik izvidniškega voda,suhoparna informacija,sodelovali smo v nekaterih znanih podvigih,po deset dnevni vojni sem z svojim vodom predvsem pazil na naše vodstvo,zraven pa je že intenzivno potekalo urjenje na zaprtem območju Kočevske Reke.Do konca Oktobra smo imeli zaprte jugoslovanske oficirje na tem območju,na Kočah nad Kočevsko Reko,zadnji dan umika JLA iz Kopra pa smo jih prepeljali v Koper na trajekt,ki je odvažal jugoslovanske sile.Zadnjih deset dni umika smo bili stacionirani v Kopru,da smo nadzirali umik osovražene ponižane jugosoldateske,polno je bilo provokacij in izzivanj,na koncu so osramočeno zapustili Slovenijo za vedno.Dobro imam v spominu tisto nadrkavanje v luki,na koncu bi skoraj počilo,najbrž gre zahvala edino mag.Šušteršiču,ki je na strani Slovenske Policije vodil celotno operacijo v luki.Bili so to zlati zgledni časi sodelovanja Policije in vojske.V času,ko se je JLA umikala,je Slovenija preko luke Koper uvažala orožje zase in kot se je kasneje izkazalo,za krvavo balkansko bojišče.Nekoč sem ravno končal s pregledovanjem jugo vojakov in njihove opreme pred vkrcanjem-veljal je strog dogovor,koliko kdo sme nesti s seboj,dogovori so bili sklenjeni na pogajanjih med našimi,ki jih je vodil Miran Bogataj in JLA z admiralom Brovetom in generalom Rašeto,jaz pa sem z svojimi fanti varoval ta pogajanja,da ne bi komu padlo na pamet in bi ugrabil našo delegacijo,kot se je zgodilo pred spopadom z polkovnikom Miloševičem v Mariboru.
Potem pa naravnost sto metrov naprej,kje je pristala ladja z Liberijsko zastavo.Pretovorili smo kontejnerje na vlačilce in smer Kočevska Reka.V vsaki kabini je sedel en specialec in pazil na tovor in voznika.Napeto je bilo takrat,ko smo srečevali konvoje jugo soldateske,ki se je pomikala proti Kopru.
Potem je napočil svečan trenutek,zadnji vojak JLA je zapustil Slovenijo.Bili smo zmagovalci,polni sami sebe,glavni frajerji,povsod željeni.Septembra 91 so mi ponudili prvo pogodbo za redno zaposlitev,ponujeno sem sprejel z obema rokama,jaz in večina mojih takratnih soborcev.Postali smo uradno nekdo,Specialna brigada Moris,zaposlen sem bil kot poveljnik podvodnih diverzantov,tako je pisalo v odločbi,čeprav sem počel bolj malo tega,kar bi pripisalu podvodnemu diverzantu.Preselili so nas v Kočevsko Reko,točneje nad Kočevsko Reko v bazo Škrilj.To je elitni vojaški poligon z vsem potrebnim za urjenje in stacioniranje takšne enote,kot smo bili.Sicer ne od začetka,vendar se je zelo hitro pokazalo,da je Specialna brigada Moris prva na vrsti za posodobitve,novo orožje,novo opremo,Zidarjev SCT je v nekaj letih naredil na območju pravi paradiž za urjenje specialnih enot,še celo svojo cesto so nam zgradili,da se nismo vozili mimo Policajev,ki so bili stacionirani 12 km prej v Gotenici.Takrat se je že krhalo na relaciji Janša- Bavčar,kar se je poznalo tudi na odnosih med operativci na obeh straneh.Bili so to časi,ko so bili samo naši in njihovi.
Trgovina z orožjem je cvetela.Kontejnerji orožja so prihajali,odhajali,menjali lastnike,mi pa smo ščitili to trgovanje.Pri vseh transportih do meje smo spremljali tovornjake,vse transporte iz luke Koper smo ščitili do končnega cilja,seveda smo omenjene dejavnosti počeli izbranci, OHI smo se takrat imenovali,skupina znotraj Moris-a.(OHI odred za hitre intervencije).Dnevi so tekli v urjenju,pa na teren oz. varovanje konvojev in kontejnerjev,pa nazaj na urjenje.Nekaj mesecev nihče iz OHI-ja ni šel domov,živeli smo v bazi Škrilj,tam smo živeli špartansko,non stop treningi,predavanja,učenje,pa en kup inštruktorjev za razne vojaške smeri do inštruktorjev za različne borilne veščine,imeli smo inštruktorja za motokros,ja 25 kros motorjev so nam kupili,vse kar si lahko zamisliš,je dobil Moris,iz nas so hoteli ustvariti popolne bojevnike najsodobneje opremljene.Bili so to zlati časi.Na balkanu pa se je zapletalo.Bolj se je Hrvaška zapletla v vojno,bolj smo bili dejavni v obmejnem pasu,potem je zagorela še Bosna,našli so nam nove zadolžitve.Trume bosanskih vojakov so prihajali na naše zaprto območje,kjer smo jih urili,na koncu smo jih še opremili z orožjem in ostalo opremo,mesec dni je trajal kurz za “bosanske specialce”,kasneje sem izvedel,da je Slovenija to Bosancem mastno zaračunala,garancija za plačilo pa je bil helikopter bosanske vlade,ki so ga parkirali na Mariborskem letališču, Bell 412.Mariborsko letališče,če se spomnim te farse,najprej skupaj tihotapimo sto ton orožja,potem se nekdo spre zaradi provizij,dobimo ukaz,da zavzamemo letališče,odkrijemo orožje,obvestimo medije in nekoga obtožimo,da je to njegovo maslo.Podlo,kajne,ampak zgodilo se je,potem pa najebe neki Silvo Komar,ki je bil slučajno po obveščevalni funkciji pristojen,kurac pristojen,država pokvarjena.Letališča so bila slaba točka nove oblasti,tudi na Brniško letališče smo tovorili kontejnerje,za ilustracijo,nekega novembrskega dne je bilo na žagi v Kočevski reki 121 ladijskih kontejnerjev orožja,streliva,min,granat,eksploziva,protiletalskih izstrelkov,proti oklepnih projektilov tipa armbrust,zolja,osa,fagot,ne bom našteval,ker vam to najbrž nič ne pomeni,skratka,Slovenija je takrat na veliko kršila embargo,mi pa smo varnostno servisirali to dejavnost z vsem kar prinaša nelegalna trgovina z orožjem.Celovec,kraj neserečnega imena za Slovenske specialce tako vojaških kot Policijskih.Na Celovškem letališču smo po ukazu ministra in direktorja VOMO ugrabili grškega trgovca z orožjem,ki je nategnil naše “trgovce” beri “posvečene politike”, za miljon ameriških dolrjev.Podvig je znan iz mediev,zato ne bom o njem,se je pa sfižilo,grdo,končalo je se v preiskovalnem zaporu v Celovcu,kjer smo najebali,ampak po devetih dneh molka je Slovenska diplomacija zmogla toliko jajc,beri keša,da nas je izvlekla iz dreka.Te sreče nekaj kasneje niso imeli Policijski specialci,ki so jih zasačili pri podvigu v Celovcu,fantje tam niso bili zasebno,najebali so pa grdo,po sedem let zapora,nekaj jih ni več med živimi,divji časi ko je nova Slovenska država še tipala neznane terene,sploh kjer je bolj primerna tajna diplomacija kot podvigi,v katere so nas pošiljali.Trgovina z orožjem je bila nekaj časa naša primarna dejavnost,če odštejem nenehno urjenje.Skoraj bi pozabil,varovanje ministra za obrambo je bila tudi naša dejavnost,zadolžitev nekaj izbrancev.V dobrih dveh letih smo postali odlično usposobljeni,posedovali smo najboljšo opremo,pooblastila ki smo jih imeli so presegala policijska,čeprav jih ne bi smela.Vse je izgledalo idealno,perspektivno,v tem času sem napredoval do prvega častniškega čina,minister me je povišal z izrednim ukazom,postal sem častnik,podporočnik.
Svet je bil prelep,na začetku pričakovane blesteče vojaške kariere v elitni enoti,častnik v 1,specialni brigadi Ministrstva za obrambo,zvezde so me izbrale,sem bil prepričan.
Življenje je hotelo drugače.

avgust 23, 2010
NE DAM SE (part 9 )

Pofukan telefon,pa kje je spet ta kmet “kočevski”!Sfukalo se mi bo,če se mi danes ne zrola do konca,potem pa tudi ne vem,kje sploh sem,pizda pizda,torej bomo šli res do konca.Meni je sicer prav,samo da se konča tale igra pod krinko.Šest mesecev,šest jebenih mesecev sem ozvočen,spremljan,vpleten v državno sranje na kvadrat.Se lahko umaknem,tokrat ne.Kje je Njavro,živce izgubljam,ko čakam nadaljna navodila.Prokleta akcija,koliko jih je že bilo,spet so me premagali spomini,kje se je vse začelo,z begom,pa vse kar sem vam do zdaj povedal,jeba,od navdušenega domoljuba,ki ni imel izbire,sem v treh letih postal nekdo v tej zmešnjavi.Koliko orožja smo pretovorili na balkansko bojišče,koliko borcev smo usposobili in poslali “dol”,pa operacije ki zadevajo nacionalno varnost,žig molčečnosti še vedno leži nad temi podvigi,v teh letih so me usposabljali in trenirali najboljši inštruktorji,ki jih je lahko MORS angažiral in plačal.Komandos z 17-letnim stažem v tujski legiji me je naučil vseh mogočih veščin za preživetje v najrazličnejših situacijah,skoraj stroj za ubijanje je naredil iz mene,pa ne samo iz mene,ko so se začele operacije pod krinko doma in v tujini,sem zopet imel odlične inštruktorje,od bivših udbašev,do agenta CIE in MOSAD-a v okviru usposabljanja in izmenjave “military to military,ne pretiravam,če rečem,da sem v treh letih prehodil pot,ki bi jo v normalnih razmerah in v utečenem sistemu “oddelal” v petnajstih letih.
Zvonec,končno,živčno sem pograbil slušalko in zatulil,prooosim?!
Dare tu,prihajam do tebe,nič po žici!
Klasika,nič po žici,kaj pa je v zadnje pol leta bilo po žici,nenehna sestankovanja in načrtovanja,skrivanja,sledenja,non stop ozvočen in oborožen vsaj z dvema pištolama,uničen sem bil do konca,tale nedelja bi morala mirno miniti tukaj na dežurstvu na vojaškem objektu,imenovanem Grmez,čisto blizu Ljubljane,pri Škofljici.Zdaj pa tole,minister Janša hoče,da se še nocoj sestanem z mojo zvezo na oni strani,s pretvezo,da imam zanj hudo vroče papirje o trgovini z orožjem,ki obremenjujejo ministra Janšo,pa ves vrh Mors-a.Če se le da,naj zraven dobim še Draga Kosa,namestnika direktorja kriminalistične službe Mitje Klavore.Kos je bil do vratu vpleten v to sranje,zdaj jih bo pa dobil po pički,kot Smolnikar,pa še kdo.
Glej ga divjaka,proti vhodu v objekt na Grmezu je divjal po makadamu črn audi 80,z Njavrom za volanom.Prinorel je kot vedno,kot da gori za njim.Odprl sem mu vrata in stopil za njim.
Boš cigaret,bom daj,sva hitro opravila uvodne besede,potem pa na prvo žogo.
Si ozvočen,si pripravljen,me je potiho vprašal.Sem Dare,če kdaj,sem ta trenutek naspidiran samo za akcijo,sem se zasmejal,čeprav me je neprijetno stiskalo v želodcu.
Janša je že v kabinetu na Pentagonu,po UKV vezi bo poslušal dogajanje,ne smeš zajebat,moramo aretirat,oba,ali vsaj Smolnikarja,druge ni,je nadaljeval Njavro.Za mojo glavo gre,pa tvojo tudi,kolikor vem,sem ga dražil,čeprav ni bil primeren trenutek.
Poslušaj dobro,ponavljal ne bom,je postal uraden.Čez točno uro štartaš od tu,javiš Smolnikarju,da te počaka na lokaciji,to je vse.Če bo zraven Kos,še toliko bolje.Na vsak način mora vzeti papirje,potem boš dal znak in izstopil iz njegovega avta,ostalo bomo opravili mi.
Kdo mi Dare,kdo vse sodeluje,ni mi tole všeč,veš da je vse na meji verjetnega,lahko me počijo,še preden se kaj zgodi,kdo me krije tokrat.
Tam je že ekipa za aretacijo,pa rezervna ekipa,pa 30 morisovcev v prvi blokadi,30 v drugi blokadi,Simon in Andrej iz VOMA sta tam z vodom vojaške policije iz 5.PŠTO,pa z obeh strani imaš snajper,me je tolažil in opogumljal hkrati Njavro.Tone je tudi v bližini(mislil je Krkoviča),Janez (minister Janša) pa čaka v kabinetu,vsi so danes tu zaradi tebe,moraš to končati danes,moraš,potem smo zmagali,konec,je skoraj pritiskal name Njavro.
Popolnoma jasno mi je bilo,da ni umika,da bom storil še zadnji korak v tej polletni operaciji Marinec,pizda,še operacija se imenuje z mojim tajnim imenom v vojaškim obveščevalni službi.Dala sva si roke,se objela in se še enkrat pogledala,saj bo,saj veš da boš speljal,vse stavimo nate,Janez računa nate,me je bodril in palil hkrati Njavro,potem se je odpeljal svojim zadolžitvam naproti.Ta večer je tudi njegov večer,njegov triumf,če primemo Smolnikarja in začnemo z načrtovanimi postopki in aktivnostmi.
Še pol ure,sem gledal na uro,ne morem več sedeti pri miru,kot pred vsako drugo akcijo,nikoli se to ne bo spremenilo,ta pritisk,ki ga čutim,ko stvar krene,se pritisk sprosti in stvari stečejo same od sebe.
Še enkrat sem preveril delovanje mikrofončkov,ki sem jih imel zalepljene po telesu,preveril sem obe pištoli,to za pasom in malo Cobro na gležnju.Za pasom sem imel še najnovejši elektroparalizator,ki bi dinozavra podrl in uspaval.
Stopil sem ven na svež zrak,dan se je prevešal v mrak,prižgal sem cigareto in globogo zajel sapo.
Dva dni nazaj sem bil na fantovščini v Eldoradu v centru Ljubljane,končalo se je z streljanjem,nekaj črnogorcev smo dobro sesuli,neka notranja preiskava se obeta,še to sranje.Če danes speljemo kot se pričakuje od nas,ne bo nihče spraševal,kaj je bilo v petek zvečer v Eldoradu.
Kam gre vse tole,kje se bo vse skupaj končalo,slab občutek me je preveval zaradi dogodkov zadnjih dni.
Ugasnil sem cigaret in odšel nazaj noter.Poklical sem domov punco.Oprosti mala,ne bo me domov,služba,saj veš,ne pričakuj me,ko bo tole za mano,bom več doma,bova več skupaj,obljubim.
Kako bridko sem se zmotil!
Odložil sem telefon,še pet minut,še pet minut,pa se bo začelo.Pritisk je naraščal.
Halo Milan,jaz sem,čez 20 minut bom na lokaciji,bodi točen,pa frenda iz MNZ povabi na zmenek,sem povedal naučen stavek.Drži,sem slišal odgovor,potem je škrtnilo.
Sedel sem v avto,obrnil ključ in speljal.Začelo se je,pokrenil sem akcijo,ki je postala “mati vseh afer “!
Počasi sem zavil na ljubljansko obvoznico na Rudniku in zavil smer Maribor,do Domžal imam slabih petnajst minut,spomini so me spet odnesli na začetek moje kariere,kje se je vse začelo,minule akcije so iz mene naredile izkušenega operativca,pri rosnih 24-ih letih.Misli so se vrnile v poletje 91!
Vstani poveljnik,me je nekdo predramil.Nisem se še navadil,da sem poveljnik,da me zdaj drugače oslavljajo,res je čudno in nepredvidljivo to življenje.Gremo,gremo,smo že zbrani zunaj.Posvetilo se mi je,Prule,akcija,posvetilo in hkrati stisnilo.Kot bi mignil sem bil na nogah,obul sem škornje,spal sem itak v uniformi,smrdel bi kot svinja,če ne bi pred spanjem našel tuš v zgornjem WC-ju.Zapenjal sem opasač,zapenjal pištolo,pripel sem dve ročni bombi na oprtača,na glavo sem poveznil zeleno beretko,ponosno sem pogladil zlat čin na žepu in zdivjal na dvorišče.Stlačili smo se v dva terenca in kombi C25,major Mikuš mi je dal še zadnje napotke,ko zavzamete objekt,pridemo mi,prevzamemo material in ujetnike in pustimo ekipo,da zavaruje objekt.
Samo kimal sem,vse mi je bilo jasno,komaj sem čakal,da se premaknemo.Počasi smo speljali v noč,po Gregorčičevi na desno na Igriško ulico,peljali smo se res počasi in brez luči.Pri študentskem servisu na Igriški je na tleh ležal pijan možakar in nakaj prepeval sam zase.Pizda,da bomo mi imeli razlog,da prepevamo,da ne bo sranje.Postalo me je strah,kot bi me grabila panika,pobili nas bojo,jz bom pa kriv,evo ti kurac,zdaj pa imaš poveljnik,v smrt si jih odpeljal.Take so mi rojile po glavi,moral sem odpreti okno,da sem prišel do zraka,sicer nikomur ni bilo jasno,da me je strah,ampak tega ne bi priznal za nič na svetu.Še malo,pa smo bili na koncu Rimske ulice,pa Slovenska,križišče z Aškerčevo,tu je včeraj ponoči en zajebanec streljal na policaje iz drveče stoenke,šele pri Smeltu so ga ustavili in ubili,ja vojna je imela prve žrtve na obeh straneh.
Ljubljanica,desno,desno zavij,pa na easy vozi res na easy,sem brzdal voznika.Dvesto metrov pred objektom na Prulah sem ustavil mojo odpravo,naprej smo šli ob Ljubljanici peš.
Tri skupine sem določil,eno sem poslal na desni bok,drugo na levi med bloke,sam pa sem vodil skupino,ki sem jo pripeljal ravno nasproti objekta.Povzpeli smo se na streho delavskih barak,ki stojijo točno nasproti objekta,cilja napada.Trideset metrov smo bili oddaljeni od cilja napada,po vezi sem dobil potrditev,da so vsi na.Napetost je naraščala,da bi jo lahko slišal v zraku.Začelo se je daniti,Kutnarjevih fantov pa nikjer.
Živce bom izgubil,sem jamral svojemu namestniku,kje so,kaj jih sploh rabim,za podporo,kurac pa taka podpora,včeraj je bil tip nažgan v Carmen baru,nič se nisem zmenil z njim,pred odhodom mi je major Mikuš zagotovil,da so na poti z drugega izhodišča,da ima Kutnar svoje zadolžitve,naj se na kraju samem uskladiva.
Kje je zdaj ta kmet,da se uskladiva,pička mu materina,sem besnel pri sebi.Potem se je zgodilo nekaj neverjetnega.Po ulici je pridrvela modra opel vectra,mimo objekta z nezmanjšano hitrostjo,potem pa zaviranje in avto je ugasnil,dvajset metrov od železnih vrat ograje,od glavnega vhoda v objekt takorekoč.
Iz avta so skočili trije do zob oboroženi teritorialci prav tako z zelenimi beretkami.Meni nič tebi nič so se zapodili na glavna vrata.Kaj takega še v filmu nisem videl,to so torej Kutnarjevi idioti,res so idioti,ali heroji,težko bi se odločil.Pa tudi nisem imel več kaj razmišljati,potrebno je bilo ukrepati,takoj.Ogenj,sem ukazal in skočil s strehe na cesto.Toča krogel se je usula proti oknom objekta,ognjeno kritje je zadostovalo,da JLA-jevci niso udarili nazaj.Stekel sem do ograje in jo preskočil takoj za tremi junaki,ki so že pogumno vlamljali vrata objekta.Razstrelel sem ključavnico,medtem so z vseh strani vdrli naši specialci in Kutnarjevi kavboji,prva trojka pa je že vpadla v objekt in začelo se je najnevarnejše,obračun z stanovalci objekta.
Na stopnicah v prvem nadstropju smo si izmenjali nekaj strelov,eden njihovih je bil ranjen v roko,potem pa so se predali.Počasi so eden za drugim zapuščali objekt,pobrali smo jim vezalke in pasove,da o orožju ne govorim.
Obvestil sem majorja Mikuša,da je objekt zavzet,žrtev ni,eden je ranjen na nasprotni strani,eden od mojih si je zvil gleženj,to pa je tudi vse.Zajeli smo osem vojakov,dva podoficirja,štiri oficirje,od katerih je bil eden izrednega pomena,da ga ujamemo živega.Pohvale so mi godile,dal sem še zadnje ukaze o prevozu ujetnikov in zaplenjenega materiala,potem me je pobral major Mikuš in odpeljal v štab na Gregorčičevo ulico.Med potjo mi je razložil,da je eden od ujetih sam šef njihovih obveščevalcev,skratka izredno uspešno izpeljana akcija,kljub klovnovskemu nastopu kolegov iz Kutnarjeve čete.
V štabu sem se naužil v trenutni slavi,še nekaj vladnih voznikov mi je prišlo čestitat,ker smo si takrat delili objekt in dvorišče.Do mene je prišel moj poveljnik Jože,me objel in povabil na pivo.Sedela sva pod Lipco in premlevala zadnje dogodke,stvari so se odvijale hitreje kot je kdorkoli pričakoval,JLA je bila blokirana povsod,začela naj bi se pogajanja.Kakšna pogajana,sesujmo jih zdaj,ko so totalno šokirani in nepripravljeni,če se bomo pogajali in sklenili premirje,se bodo bolje pripravili na nas in nas zmleli,verjemi,kaj govorim,sem se delal pametnega pred Jožetom.Ni bil pravi,samo molčal je.Čeprav ga nisem poznal dolgo,sem vedel,da nekaj ni uredu.Ko sva naročila pizzo,naju je našel sel,češ da moram takoj v CD.Pa ja ne spet,pridem,samo hrano dobim in pojem.
Takoj,a ti veš kaj je takoj,se je skoraj zadrl sel iz CD-ja.Prav,prav,že grem,Jože,pojej še moje,ali pa naj ti zavijejo,pa mi prinesi v CD,sem ga prosil.Jezno sem odšel proti osovraženemu Cankarjevemu domu,nič se mi ni hodilo tja,spet sedenje in gledanje tistih rev,pa še en model,sicer uradni varnostnik premiera Peterleta mi je zatežil,naj ne drkam njegovega varovanca.Super,da sem po štirih dneh skakanja po kleti CD-ja prvič uspel videti modela,ki naj bi pazil na to bradato mevžo,čeprav sem kasneje ugotovil,da ga model le vozi,ker pa Lojze ne upa nikamor,ga model naliva po okoliških lokalih.Pred vhodom v CD sem trčil v Jožefa Školjča,ki mi je neprijazno zabrusil,puške ne prinesejo demokracije.Pa kaj bi ti pizda tužne oči rad od mene,sem popizdil na njega.Lepo,komaj pridem,pa me že ta zavaljen Titov mladinec jebe v glavo.Nisem takrat vedel,kam naj ga dam,tega Školjča,vedel sem da je politik,kaj več pa ne,mi je bil pa odvraten,res odvraten.
Ajde nosi se pizda ti materina v Beograd,pa tam tupi o demokraciji,kje si mene našel,sem mu zabrusil in zdivjal v klet.Tole drkanje Školča ni ostalo neopaženo,na stran me je poklical minister za informiranje Jelko Kacin in mi povedal nekaj krepkih.Ni se mi dalo več jezikati,pa sem obmolknil in si mislil svoje.
Sedel sem na stol pred dvorano za tiskovne konference in čakal,da minister Kacin konča svoj show time za novinarje,da ga pospremim,kamor bo pač hotel,potem pa me čaka počitek.
Tiskovka je šla h koncu,ko je do mene prišel po hodniku lepo oblečen tip,ki sem ga prvič videl.Iztegnil je roko proti meni,to je zate,mi je dejal,mi potisnil kuveto v roke in se počasi oddaljil.Presenečeno sem gledal za njim,strgal sem kuverto in ven potegnil prepognjen list.
Prebral sem napisane besede in se sededel na stol!


Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev