MIKSTONE special BLOG

25. december 2010 ob 14:49 | 3862
STVARI POSTAJAJO VROČE (part 8)
slika
slika


Gledal sem po dvorišču palače na Gregorčičevi,same mrke face,večino sem videl prvič,kasneje se je iz te skupine oblikovala udarna skupina v Specialni brigadi Moris.
Bilo nas je kakih dvajset,sicer strašno oboroženi,ampak dvajset na kasarno,ne me jebat,saj nismo kamikaze,ali pač,bog ve,kam gremo?Predstavljal sem si kasarno Ljube Šercerja v centru Ljubljane,danes jo seveda ni več,na njenem mestu stoji elitna soseska Bežigrajski dvor.Kako bi napadel takšno kasarno,ki ima 1500 vojakov,z mojo malo skupinico specialcev?Nemogoče se mi je zdelo,razen če se vnaprej predajo,sem razmišljal.
Oprosti,na katero kasarno gremo,nas dvajset junakov,sem rinil v poveljnika Jožeta?
Nad Nadgorico,točneje nad kemično tovarno Belinka je v gozdu manjša kasarna,lokacija je izrednega pomena,ker je tam letalski radar,ki pokriva celo peto armadno območje,mi je odgovoril Jože potrpežljivo.Občudoval sem njegovo mirnost,večni optimizem in njegovo poznavanje nasprotne strani.Sam sem pred dnevi spizdil iz te preklete armade,pa nisem kaj dosti vedel o njej,razen kar je bilo nujno za moje preživetje tam doli.
Pot nas je vodila skozi Črnuče,pa naprej proti Šentjakobu,pred odcepom za Belinko smo zavili s ceste in se usmerili proti gozdu.V kombiju mrtva tišina,nikomur ni bilo do pogovora ali otresanja šal,vsak je bil zatopljen v svoje skrbi.Z desne strani sem zagledal bazen pred Belinko,kot mulo sem se večkrat hodil tja kopat,saj sem otroštvo preživel v bližnjih kurčevih Črnučah,ta mali kraj v predmestju Ljubljane je eno navadno kačje gnezdo opravljivcev in da ne rečem kaj,ni zdaj to važno,nikakor pa si nisem želel umreti v teh gozdovih na pragu kačjega gnezda,ki mi je tako uspešno grenil otroštvo in rano mladost.
Zavili smo v gozd!A se bomo kar do kapije pripeljali kot big bossi,sem najedal zbranim v kombiju,pa me je Jože opomnil,da naj zadržim zase moje neumestne pripombe.Zavili smo z makedama v čudno gozdno jasico,tam je bilo že nekaj teritorialcev.
Zunaj so nas razdelili v strelce,vsak je dobil dodatno municijo,potem je sledila razlaga načrta.Napad je vodil Jožef Slana,model ki je še prejšnji večer služboval v tej kasarni,zadnjih deset let je bilo tukaj njegovo delovno mesto,potem pa je včeraj odšel domov,namesto k ženi je odšel do prvih teritorialcev in izdal dovčerajšnje tovariše.
Jože,pizda,tale Jožef nas bo zvlekel v past,a mu zaupate al kaj,v nekaj urah vas je prepričal,da je naš,zdaj pa za njim korakamo v gotovo past.Če se kaj izjalovi,ga poči.Kako prosim,počim naj ga.Razumem!
Ja Jožef Slana,danes si vodilni kurac na upravi za zračno plovbo,pred devetnajstimi leti pa si hodil pred mano,napačen gib,pa danes letala ne bi letela pod tvojim kvazi nadzorom.
Malo sem zašel!Začelo se je daniti,ko smo se počasi prebijali po gozdu proti kasarni.Napetost je bila na višku,niti vedel nisem,kje točno leži ta objekt,kako izgleda,samo hodil sem korak za korakom,čim manj šumov,slišalo se je samo razbijanje mojega srca in glasno dihanje.
Še 100 metrov do ograje,nas je opomnil Slana.Stiskal sem avtomatsko puško,pot je tekel v potokih z mene,ko je naenkrat počilo!
Zastali smo in polegli po tleh.Kaj je to,so nas opazili?
Naš je sprožil,po nesreči,sranje,zdaj smo se izdali.
Debelemu Ivanu je padel okvir iz SAR 80,ko ga je nabil nazaj,je sprožil naboj v cevi.
Nekaj minut smo nepremično ležali na tleh,glavo sem tiščal v praprot,enega sem še utrgal in ga zatlačil za trak beretke,da sem bil bolj neopazen v tej goščavi.Borovnice na tleh so me premamile,da sem jih začel trgati in živčno žvečiti.
Do mene se je splazil Jože.Poslušaj,pogajali se bomo,Slana bo šel z belo zastavo po glavni makadamski cesti proti njim,mi je začel razlagati.Alo,spizdil bo k svojim in nas bodo potolkli kot zajce,nikamor naj ne hodi sam.Jože se je posvetoval po radijski postaji z nadrejenimi,kaj naprej.Na koncu je Slana dobil belo zastavo,spremljal pa ga je tudi prebežnik iz JLA Ljubo Štampar,dečko in pol,diverzant jugoslovanske šole,eden najbolj sposobnih vojakov,kar jih je imala in jih upam še ima Slovenska vojska.
Zavzel sem položaj kakšnih 50 metrov od glavne kapije,zalegel sem ob makadamski cesti in nameril proti vhodu.Moja naloga je bila “sneti” Slano,če bi se še enkrat premislil,kam spada.Štampar ga je spremljal do glavne kapije,tam sta se ustavila,nasproti jima je prišel oficir in nekaj do zob oboroženih vojakov.
Pogajanja nisem slišal,sem pa dobre pol ure nepremično spremljal vsak gib,ki bi nakazoval izdajo.Pripravljen sem bil kot nikoli v življenju,v meni se je dogajala preobrazba,ki sem se ji samo čudil.
V tistih časih bi brez razmišljanja storil,kar bi mi bilo ukazano,patriotska navezanost na Slovenijo,našo domovino je bila na višku.Slovenci so takrat prvič resno stopili skupaj,zato pa imamo samostojno državo.Takrat in nikoli več,preveč sranja je bilo v naslednjih 19-ih letih,Slovenci ne bodo nikoli več složni,kot smo bili takrat leta 91.
Pogajanja niso obrodila sadov,Slana in Štampar sta se vrnila,priprave za napad so stekle.
Plazil sem se koz martinček,pod cesto skozi grmovje,praprot,gozdni jarek,pa spet grmovje in praprot.Še približno 15 metrov do ograje.Za seboj sem slišal lomljenje vej,prosim čim tišje,sem opozarjal ostala dva,ki so nas poslali v to filmsko akcijo.
Razdelili so nas v trojke in vsaka trojka je imela svojo nalogo.Vrag je odnesel šalo,že zdavnaj,da ne bo tokrat odnesel mene ali katerega od kolegov,sem razmišljal pri sebi.Še nekaj metrov,kje je zdaj ta pizda stražarska,kam se je skril.Čisto do ograje smo se splazili vsi trije,stražarja od nikoder.Kje so pičke,mi jih napadamo,njih nikjer.
Takrat sem po radijski zvezi dobil obvestilo,da so vkopani,naj bomo na moč previdni.Sranje in še enkrat sranje,strah me je bilo za umret,sovražnika od nikoder,kje se skrivajo,nas vidijo,nas bodo potolkli kot glinene golobe,res me je bilo strah za popizdit,pa kaj naj zdaj,dvignem roke in začnem klicati mamo.Naj gre vse u kurac,če mi je usojeno tu crknit,naj bo,ampak v stilu,ne kot pička.
Vzel sem nož in ga sestavil v klešče,precvikal sem bodečo žico,ki je obdajala ograjo,pomignil obema spremljevalcema,da me krijeta in kot bi mignil,sem preplezal ograjo in zalegel na tla.Zdaj sem jaz kril kolega in kot bi trenil,smo bili vsi trije na sovražnem teritoriju.Radijska postaja je nekaj škrtala,stišaj to sranje,da nas ne pobijejo zaradi tega sranja.Kaj zdaj,kje so ostali,ne bomo valjda sami trije zavzeli kasarno.Splazili smo se nekaj metrov naprej,do stražarske ute,nikogar tam,kje so pizda jim materina,kje???
Naenkrat se je iza vogala pokazal vojak JLA.Hodil je proti nam trem,mi pa za uto na smrt zbegani,kaj zdaj.Prvi naj ne bi začeli streljati,ampak kaj pa naj.Spogledali smo se,kaj zdaj,stražar pa vse bližje.Z nožem ga daj,vrat mu prereži prascu,me je bodril kolega za mano.Nikogar v življenju še nisem ubil,tole je sicer vojna in likvidirati sovražnika ni ravno ubijanje.Da ga ustrelim,bi šlo,da ga zakoljem,to pa ne.
Pospravil sem nož,avtomat sem dal sotrpinu,se prekrižal,čeprav nisem veren,časa ni bilo več,stražar je bil le še dva metra od ute.Napetost je naraščala,žila v sencah mi je hotela skočiti iz glave.
Stopil je iza ute,jaz in Bruno pa na njega.Kot v filmu,pozabil sem na vse okrog sebe,podrl sem ga na tla kot so me davno nazaj učili pri borilnih veščinah.Stražar je padel kot pokošen,ležal sem na njemu im mu tiščal usta skupaj,da ni tuluil kot zverina.Bruno in Mare sta ga zvezala in mu zatlačila robec v usta.Kdaj kasneje bi ga gotovo likvidirali,ampak tole je bil naš prvi resen poseg,kjer bi lahko izgubili glavo.
Zvlekel sem ga po tleh do ograje,kjer je bil vzdolž skopan jarek,porinil sem ga v jarek in se skotalil za njim.
Kaj zdaj,kaj zdaj,kje so ostali?Povečal sem glasnost na radijski postaji in slišal,umik,umik!Ne me jebat zdaj,kakšen umik,mi pa z zvezenim stražarjem v jarku na napačni strani.Zaradi preglasne postaje,ki sem jo stišal,sem preslišal kaj dogaja in preslišal prvi ukaz za umik.JLA ni bila pripravljena na predajo tega za njih pomembnega objekta in kmalu sta bila nad nami dva mig-a,ki sta krožila nad hribom.Umik,predaje ne bo,napadli jih zaenkrat ne bomo,ker grozijo z reketiranjem kasarne,če jo zavzamemo.Te informacije sem izvedel,ko smo se umaknili,v tistem trenutku pa nisem vedel,kaj se dogaja,kot prvi trije smo se prebili v notranjost preko ograje,stražarja smo onesposobili,zdaj pa umik.
Kaj pa zdaj s tem modelom,ga pustimo,ga počimo,kaj naj z njim,pa sevedaq živi se moramo izvleči nazaj čez ograjo.Stražar je nekaj mucal in se trudil nekaj reči,čeprav je imel u ustih robec.Nastavil sem mu pištolo na vrat,mu pokatal s kazalcem,da naj bo tiho,potem sem mu snel robec.
Ja bi s vama dečki,ja sam Hrvat iz Sesveta kot Zagreba.Govoril je kot dež,spogledali smo se in odločili,da gre z nami.Živo sem imel v spominu sebe pred tedni v Makedoniji,nisem imel srca,da ga pustimo tam,čeprav bi ga bil nekaj minut prej pripravljen pokončati.Prvi je preplezal ograjo Mare,potem Hrvat,pa Bruno in na koncu še jaz.Odplazili smo se stran od ograje,nisem bil prepričan,če je za zaupati temu Hrvatu,zato sem preventivno meril v njega,dokler nismo prišli na izhodiščno točko.Kaj pa imate,so planili,ko so zagledali vojaka JLA.
Jože in še nekdo sta ga odpeljala do terenca,mu nataknila lisice in vsi skupaj smo slabe volje odrinili proti Ljubljani.Nič od pričakovanega napada in ognjenega krsta.
V Ljubljani na Gregorčičevi pa vse po starem.Kup ljudi in policajev na dvorišču,pa še enkrat toliko ljudi v civilu s pištolami,kasneje sem izvedel,da so to modeli iz urada za varovanje,Kučanov kader.Fantje so bili res pravi modeli,dosti kasneje pa smo po zaslugi politike postali smrtnii sovražniki,MORS against MNZ,kar je pripeljalo do dogodkov v Depali vasi,a o tem dosti kasneje.Ker sem imel v tej kurčevi aferi Depala vas glavno vlogo,ker sem bil v BMW-ju z Smolnikarjem,preden je bil aretiran,sem najbrž edini,ki lahko verodostojno opiše takratno dogajanje,ne pa neki Vladimir Vodušek in podobni lovilci hitre slave.Spet me je zaneslo v prihodnost,tudi tja pridemo,zdaj pa sem še vedno na dvorišču Gregorčičeve,piše se leto 91.
Hrvata so odpeljali v zbirni center za prebegle vojake,od koder je bil poslen domov.Ostala sva frenda po pismih,dokler ni kot hrvaški gardist izgubil življenje l.95 v operaciji “Nevihta”
Preobleči se in pikiraj v CD,tam te rabijo.Pizda,spet CD in politika,ni mi dišalo sedeti v kleti in paziti na naše vodstvo.Če bodo že prišli sovražniki do vrat CD-ja,jih tudi jaz ne rešim,če se to zgodi,bo itak prej vsega konec,zakaj torej viseti v CD-ju?Da se gospodje počutijo varne,kaj pa drugega.
V CD pa sama žalost,spet pijane prestrašene face,sedel sem za obloženo mizo,same dobrot,kdo pa v vojnem času kuha vse te imenitne a la kart jedi.Ni minilo veliko časa,ko se je od nekje vzel premier Peterle in njegova četniška brada.Zakaj nisi pred vrati,me je napadel?Zato,ker me je poveljnik določil,zakaj neki.Ven,ven pojdi,tam ti je mesto.Pizda farška,kje pa je tebi mesto,pejt Ognjišče urejat,kdo je tebe izvolil kreten,poglej se kmet zarukani.
To je bilo dovolj,da sem bil zamenjan,v Cankarjev dom me niso več pošiljali,Kacin me je potrepljal po ramenu in dejal;ne smeš vsega na glas povedati,tudi če imaš prav.
Jože me je napizdil pred vsemi,kakšen je to odnos do predsednika izvršnega sveta in tra la la,da je ugodil zbrani eliti.Ko sva odhajala po stopnicah in nama je nasproti prilomastil Bavčar z dvema policajema,se je zasmejal in dejal:a moja brada te tudi moti,haha,in odšel dalje po stopnicah.

*PIZDARIJA OB LJUBLJANICI*

Po tem konfliktu v CD sem odšel v Carmen bar na pivo,dost mi je bilo vsega.Sedel sem na vrtu,pil pivo in mežikal v toplo sonce.Kmalu sem naročil drugo pivo in si vzel pauzo,utrujen sem bil od tempa zadnjih dni,vse kar se je dogajalo,se mi je zdelo za trenutek neresnično.Kje so moji načrti,faks,šport,žur,kdaj boš žural,če ne v študentskih letih.Pizda kaj se sploh grem,sem razmišljal,dvajset let imam,namesto da bi bil zdaj na morju,se preganjam po Ljubljani kot v zgodnjem otroštvu.Takrat smo se igrali partizane in nemce,tokrat pa nisem več otrok,orožje je pravo,namesto nemcev pa imam za nasprotnike dovčerajšnje brate.Brate ja,kurac pa taka rodbina.Živo se spominjam kako,ma kurac,ne bom o tem,vojna je,drugi časi so v igri.
Naročil bi še tretje pivo,pa me je zmotil Jože.Greva v izvidnico big mouth!Ali v bodoče drži gobec,ko vidiš kakšnega politika,ali pa greš cv Kočevsko reko stražit skladišče,si me razumel??Potem je padel v smeh,jebeš Peterleta,navaden smrad je,če ne bi SKD pobasal večino v DEMOS-u.bi Peterle ovce pasel,me je podučil Jože o razmerah v naši politiki.Jebe se meni za SKD kaj sploh to pomeni,aja Slovenski krščanski demokrati,fuck off,bagra farška,briga me kdo kam spada,jaz nisem za nikogar,ampak tale Peterle je pa res smrad,takoj podpišem.Ko sva takole obirala politike,sva prišla do avta in se odpeljala na Prule,v izvidnico,kot je rekel Jože.
Na Prulah ob Ljubljanici,na koncu,kjer se zavije do slavnega kafiča Mosquito (že dolgo ne obstaja več),stoji trinadstropna zgradba,notri pa so stacionirani obveščevalci in vojaška policija.Najkasneje jutri jih bomo stresli,brez umika,kot je bilo nad Belinko,če se ne predajo,jih bomo sesuli,me je pripravljal Jože.Zakaj pa ravno mene vlačiš okoli,a da ne bo v CD sranje,me raje s seboj trajbaš,sem ga vprašal.Prav,ti povem prvi.Si pripravljen?
Povišan si z ukazom majorja Borisa Mikuša,zdaj si poveljnik oddelka za krizne intervencije,jutri boš ti z svojhim oddelkom napadel tole bajto,podporo boš imel v dveh oddelkih Kutnerjevih borcev.Kar sem slišal,mi ni dišalo,povišanje že,tisto drugo mi ni dišalo.Akcija kul,tega se nisem nikoli branil,ampak podpora Kutnarjevih borcev,to mi pa ni bilo po godu.Kutnar je bil poveljnik voda vojaške policije v TO,lahko bi rekel konkurenčna enota napram naši,še dolgo po osamosvojitvi se je kresalo med Morisovci in Kutnerjevimi fanti.
In kakšen je načrt,kdo je v mojem oddelku,me je zanimalo,ko sva si s ceste ogledala objekt in se peljala nazaj po Slovenski do Drame,pa levo proti CD-ju.
Poglej,poznaš večino fantov naše čete,izberi si svojih deset fantov,to bo tvoj oddelek.Super,sem si mislil,v glavi sem že sestavljal ekipo,pred katero bi Van Damme in Scwarzeneger skupaj pobegnila.
Na dvorišču Gregorčičeve smo se zbrali,Jože je postrojil udarno enoto 30 razvojne skupine TO in pred vsemi dejal.Kolega je od zdaj moj namestnik,z današnjim dnem je povišan v vodnika,tistih deset,ki jih bo izbral,bo njegov oddelek.Če bi rekel,da takrat nisem zrastel za nekaj centimetrov,bi lagal,laskalo mi je da sem bil povišan,s tem je bila tudi začrtana moja vojaška kariera.
Čeprav sem vedel,kdo bo “moj”,sem si vzel nekaj minut za sončenje v slavi,sprehajal sem se gor in dol,premerjal fante od nog do glave,dokler me ni skoraj premagal smeh.Kaj se pa grem,saj sem kot pav,sem si mislil in se zresnil.Določil sem deset fantov in jih odpeljal na stran.Isti dan sem dobil dva terenca za svoj oddelek,dobili smo boljšo oborožitev,kot ostali teritorialci,sam sem dobil zlat čin vodnika,ki sem si ga nadvse počasi pripel na uniformo,pa izpolnila se mi je želja od prvega dne,dobil sem poleg še škorpijona.Ko sem se dodobra navadil na nove razmere,sem moral v CD!Koji kurac spet hočejo od mene,saj zdaj sem poveljnik,kaj bom tam,sem si mislil in že začel delati načrte,kako bom nasikal politikom,da me nikoli več ne vlačijo po kleteh kjer se oni skrivajo,kaj pa drugega,skrivajo se kot pičke,zakaj ne vodijo te vojne iz svojih kabinetov,kaj se stiskajo v kleti s temi sendviči,res so pičke.Za Kacina tega ne bi mogel reči,ker se edini ni skrival v CD-ju ampak je pogumno urejal stvari iz svojega ministrstva na Levstikovi 12.Ko pa je večkrat dnevno hodil od tam na tiskovke v CD,je imel s seboj vedno za pasom pištolo,ja takrat se mi je zdel model,dosti kasneje sem spoznal,da je Jelko Kacin pička na kvadrat,kot človek mislim,briga me za politiko,kot človek pa je Jelko poden.
V CD pa presenečenje.Povabljen sem bil v operativno sobo,kjer sta bila oba ministra,Janša in Bavčar,pa kup drugih meni nepoznanih ljudi,ki so se sklanjali nad delovno mizo.Do mene je stopil Tone Krkovič in me na moje začudenje predstavil vsej zbrani klienteli v sobi.
Predstavil mi je še nekaj ljudi,mzapomnil sem si Andreja Lovšina,ki je bil takrat šef naše obveščevalne službe.Dobil sem napotke za jutrišnji napad na Prulah,uro in pol sem poslušal napotke in rezervne načrte,za konec so pustili podatek,da se v stavbi nahaja eden šefov jugoslovanskega KOS-a.Poln podatkov in vtisov sem zapustil operativno sobo,malo sem se zadržal v kleti,ni mi dalo miru,da se obregnem ob Peterleta,ampak saj je bil premier takrat,pa ni ravno mene čakal na hodniku,čeprav ne vem,kaj je takrat pametnega počel,nič,jaz vam povem,nič,bil sem zraven,po osamosvojitvi so se vsi trkali po prsih,verjemite,Peterle,Školč,Oman,Zlobec,Plut,Kmecl,pa še kdo,se ni imel kaj trkat,kvečjemu si ga lahko zdrkajo na osamosvojitev,to so tudi počeli,drkali v wc-jih pod zemljo,pa me demantiraj Lojze in ostale pičke,nekaj stvari je ostalo dokumentiranih,zgodovino vedno pišejo zmagovalci,lahko pa bi se vse grdo končalo.Spomnim se,kako je Peterle prebledel in se tresel,ko je prišlo obvestilo,da so hrvati pustili kolono tankov v Slovenijo,niso posredovali,čeprav je bil dogovor drugačen.Po nas je ,po nas je,je cvilil,nekateri tega nismo pozabili,držo našega predsednika vlade takrat.
Zvečer sem zbral fante za zadnji posvet pred jutranjo akcijo,že ponoči bomo zasedli položaje,ob prtvem svitu pa po njih.Razdelil sem naloge,razporedil svoje fante po planu,ki sem ga dobil v CD,nisem pa vedel,kje bodo Kutnarjevi fantje.
Poiskal sem tega Kutnarja,v CD so me usmerili v Carmen bar.Bilo je že pozno,čez nekaj ur naj bi odšli,ko sem uspel najti tega modela,ki ne vem zakaj ni bil nikjer priljubljen.Predstavil sem se mu,pa mi je zoprno zajodlal,kaj delaš paniko,naroči si pivo in miruj.Fuck off,ti in pivo,obrnil sem se in odšel do svojih,kaj bom s tem pijancem,ko ga jebe,tisto bajto bomo sami sesuli,pa če je to zadnje,kar naredim,sem se odločil pri sebi.
Na Gregorčičevi sem fante poslal spat,medtem ko sta bila dva že na Prulah,kjer sta nadzorovala objekt in dogajanje.
Lahko noč fantje,čez tri ure bo šlo jebenon zares.
Lahko noč šefe,sem slišal,prvič,da me je kdo tako ogovoril,šefe,ha,ni slabo.
Le kaj mi prinaša jutrišnji dan,zmagoslavje in slavo ali poraz in fijasko.Dolgo ni prišel spanec,stokrat sem premlel vsako malenkost,potem me je končno premagal spanec.

avgust 12, 2010
VRAG JE ODNESEL ŠALO (part 7)

Pobral sem svojo opremo in počasi stopal za kolegi proti terencu.Kaj bomo pravzaprav počeli,mislim,kaj moramo narediti?V glavi mi je odzvanjalo;poloviti par oficirjev KOS-a!Hm,KOS,toliko sem že vedel iz JLA,da so to največji zajebanci,obveščevalci ali nekaj takega,skratka neprijeten nasprotnik.
Preden gremo,da smo si nekaj na jasnem,je začel Jože,naš poveljnik.Zbijemo vrata,fuknemo šok bombo,z maskami uletimo v stanovanje,tarčo podremo in vklenemo,nato umik s tarčo do vozila.Vse kocine so mi šle pokonci,ko sem to poslušal,to je torej to,zdaj bo šlo zares!
Če naletimo na ognjen odgovor,vrnemo ogenj,je Jože nadaljeval med vožnjo.Proti Šentvidu smo se odpeljali v treh terencih,potem ko je Jože razdelil naloge,kdo bo sesul vrata,kdo vrže šok bombo,kdo podre tarčo in kdo ga vklene,podporna skupina medtem zavaruje vhod,dostop in drži v šahu ostale osebke,ki bodo eventuelno v stanovanju.Moja naloga je bila podporne narave,kar mi je ustrezalo,saj lisic nisem hotel vklepati,spomin na lisice,ki so me žgale v Makedoniji,še nisem pozabil,pa tud vklepanje ni mačji kašelj,pri policijski taktiki je cela znanost iz vklepanja.
Drveli smo skozi noč po Celovški,drveli je malo cinično,na vsakem križišču barikade,kamioni,avtobusi,pa kup teritorialcev,policajev(takrat še miličniki,pa mi ta izraz ne leži).Stiskal sem pištolo v roki,si brisal potno dlan v hlače,kdaj bo,kam gremo,napetost je naraščala.Da ne bo kakšna pizdarija,ne mudi se mi umreti,pizda,komaj sem začel živeti,zdaj pa tole.S Celovške smo zavili proti naselju Zvezda,kako prikladno in parkirali pri garažah ob cesti v popolni temi.Pogledal sem uro,bila je 2.30 zjutraj ali ponoči,kakor za koga.
Zbrali smo se ob prvem avtu in prejemali še zadnja navodila.Ko prasca privlečete ven,ti takoj zapelji proti njim,ga naložite in via baza,vse jasno.
Ko smo si nadeli črne maskirne maske,smo bili strašni,saj meni se je tako zdelo,maskirne uniforme,črne maske z izrezom za oči,pa pištole,šokerji,solzivec,ne vem kaj vse je kdo vlačil s seboj,ne bi bil v koži tistega,kateremu prihajamo v goste.
Tole je Hafnerjeva,tretji vhod,čim tišje,gremo gremo!V tihi noči,ko pošteni ljudje spijo,naj bi spali,smo kot prikazni vstopili vstanovanjski blok in se povzpeli v drugo nadstropje.Stal sem pred vrati in sam pri sebi molil,da se tole srečno izteče.Živčnost je naraščala,Jože je pokimal in dvignil prst.V tistem hipu je Bruno s silo telesa sesul vrata,trije smo takoj vdrli v prvo sobo in šokiranega modela v pižami smo vrgli po tleh.Preden se je uspel dobro zavedati,kaj se je zgodilo,že je bil vklenjen,na glavo smo mu nabili vrečo in ga zvlekli po stopnicah.V stanovanju je bil očitno sam,saj se nihče ni pojavil iz preostalih dveh vrat,pa drugo kot on nas ni zanimalo.Od vsega trušča,ki je nastal,so se odprla vrata enega od stanovanj.Ven je uletela stara čefurka z viklerji na glavi,ko je zagledala vklenjenega soseda v pižami,pa vrečo na glavi,v primežu maskiranih oboroženih modelov,je spustila živalski krik in se sesedla na tla.
Kot bi mignil,smo bili zunaj,KOS-ovca smo stlačili v terenca in gas proti centru.Prva prava akcija,čeprav se ni streljalo,je bila za mano.Zdaj sem res pravi specialec,sem bil ponosen sam nase.Do jutra smo izvedli še tri aretacije,naslednjo noč še dve,pa kasneje je na vrsto prišla Ribnica,kjer smo ujeli samega Šefketa Suljevića,enega vodilnih KOS-ovcev v tistem času.Moja skupina se je izkazala,pohvalit nas je prišel Krkovič osebno,pa seveda naš takrat ljubljeni minister Janša.
Minister Janša je v Cankarjevem domu nosil uniformo,na rami pa našitek “enka”!Kaj to pomeni,sem moril Jožeta,jaz tudi hočem enko na uniformi,kot otrok,haha!Enka je simbol naše prve generacije Teritorialcev,ki so začeli služiti kot prvi naborniki.Pojma nisem imel o tem,pa da je na Igu učni center,to mi je bilo novo.
V Cankarjevem domu pa so bili trenutki,ko je vse skupaj spominjalo na tragikomedijo.
Bilo je ravno po napadu Niških specialcev na barikade v Trzinu.Ko se je vnel spopad,so mojo skupino urgentno poslali tja,da pomagamo Policijski enoti,ki se je udarila z “Nišlijami”.Fantje so se dobro odrezali,ko smo mi prišli,smo lahko le še pomagali pri aretaciji in zaključku boja.To so bili časi,ko sem imel Policaje rad,bili smo na isti strani,prvič in zadnjič,kot je pokazala zgodovina.Nekaj ujetih oficirjev JLA smo pripeljali na Gregorčičevo,da so jih tam zaslišali,potem pa so jih odpeljali v ujetništvo v Kočevsko Reko,točneje v Koče nad Kočevsko Reko,kjer so ostali vse dokler jih nismo odpeljali na trajekt v Koper,ko se je JLA umikala tri mesece kasneje.
Tega dne,ko smo se vrnili iz Trzina,sem odšel v našo bazo,se umil in stuširal,potem pa sem skočil v Carmen bar na Igriški,kjer smo utegnili popiti kakšno kavo.Sedel sem na vrtu,ko je prišel Jože ves zaskrbljen.Božo se je sprl z nekom v CD-ju,pojdi ga zamenjat.Sranje,še kave nisem spil.Pozabi na kavo,zamenjaj ga takoj.Jezen sem odhitel skozi park do CD-ja,mimo naših stražarjev sem zdivjal v klet,tam pa scena,ki je nisem pričakoval.Bruno je vpil na nekega starega bradatega tipa,kot Bedanec se mi je zdel,goste dolge zlobne obrvi,zloben pogled,kdo je ta kreten,sem dregnil Brunota.Ciril Zlobec,nek član predsedstva,grem jaz,tega izdajalca ne bom gledal,in je oddivjal po stopnicah.Malce kasneje mi je drug kolega pojasnil,da so imeli politiki burno debato o nečem,potem pa je nekdo Zlobca obtožil,da je De Micelisu izdal državno skrivnost,kdaj imamo osamosvojitev,Zlobec je to zgobcal naprej nepozvanim,zato imamo zdaj neko sranje v zvezi z Italijani…..,nič mi ni bilo jasno,razumel sem le,da je Bruno vse skupaj vzel malo po svoje in začel zmerjati Cirila Zlobca z izdajalcem.Zato sem zdaj jaz tu namesto njega.
V tem me je starejši tip,visok in plešast napol nadrl,kje so sendviči in kava.Pička ti materina,a ti izgledam jebeni natakar.Kako pa govoriš z mano,se je začel usajati v meni nerazumljivi pofukani kmečki kaj vem kakšni govorici.Bolj se je usajal,bolj mi je šlo na smeh,videl sem,da ima akreditacijo okoli vratu,samo nisem uspel prebrati,kdo je.Ivan Oman,še en član predsedstva,pizda koliko pa jih je,že prej sem imel čast spoznati Pluta,pa Kmecla,samo sumljivci,nikomur ni za zaupati,če nas JLA spraši,bodo itak cvilili,da so bili prisiljeni,da jih je Janša prisilil,kreteni.Kučan se mi je takrat zdel še najbolj umirjen in trezen,vse ostale je lomil strah ali pa neka nepojasnjena evforija.Več ali manj so se skrivali v zaklonišču CD-ja,alkohol je tekel v potokih,za hrbtom so pomalem vsi obsojali Bavčarja in Janšo,da vodita zasebno vojno zaradi starih zamer proti JLA,marsikaj se je takrat dogajalo in govorilo,meni je bilo v bistvu vseeno za te pajace.Ni se mi sedelo v CD-ju,da pazim na naše politike,pa nisem imel izbire.Hodil sem gor in dol,večkrat sem spremljal koga do tiskovnega središča,pa nazaj,skratka dva dni sem se ubadal z muhami in težavami naših liderjev,gledal sem,kako Peterle joče,poslušal sem,kako je Bavčar nadiral vse okoli sebe,nihče ni pisnil,takrat je bil Bavčar res avtoriteta.
Naslednji dan sem od kolegov,ki so bili v akciji izvedel,da je neki Zmago Jelinčić z privat bando napadel tank,seveda so ga zgrešeli,tako da so jim glavo rešili TO-jevci,ki so uspeli reketirati tank.Zmago Jelinčić se je seveda slikal na uničenem tanku,kot da je njegova trofeja,potem pa ga je Policija dobila,kako krade orožje iz tanka in Policijskega terenca,vklenili so ga in odpeljali v zapor,tam je gospod Jelinčić dočakal konec vojne.
Imel sem občutek,da nič nevarnega ne počnem,noben izziv ni stražiti tele naše mandeljce posrane,če bi narod videl to prestrašeno sračje gnezdo v CD,bi se marsikdo vprašal,kdo nas je to zvlekel v lepši jutri.
Bližal se je večer,poslušal sem Kacina,ki se je pripravljal na tiskovno konferenco,opazoval sem ga in ugibal,koliko ga ima že pod kapo,pa kako tako nalit obvladuje vse te novinarje,dobro se je odrezal takrat,na tiskovkah je blestel,ko so kamere ugasnile,pa se je prelevil v pijančka,žalostno,očitno je vsak po svoje premaguje strah pred dogodki,ki so se bliskovito odvijali.
Iz dolgočasnega opazovanja Kacina me je zmotil Jože.
Kje si specialec moj,akcijo bi rad praviš,spopad z JLA,maščevanje za tvojo Makedonijo,me je dražil.V meni je še vedno vrelo od dogodkov v Bitoli,kjer so me spravili pred vojaško sodišče,pa sem tako hrabro ušel.
Zjutraj bomo napadli kasarno,zraven si,gremo,me je razveselil Jože.Kaj lepšega,nasmehnil sem se Kacinu,Peterletu sem pomežiknil,saj bo stari,pa sem jih takoj slišal,ne seri,to je predsednik,kolikokrat ti naj še povem,malo spoštovanja pokaži,sicer boš na križišču stražil plinsko jeklenko.
Ko sem stopil na dvorišče in zagledal ekipo,ki se je pripravljala za napad na kasarno,sem se zdrznil.Pizda,vrag je odnesel šalo,tole bo šlo pa zares,tokrat bo pokalo,brez dvoma.

VOJNA (part 6)

Fuck fuck fuck sem zasikal sam pri sebi in odprl oči.Ni šans,da se naspim al kaj,sem si mislil in togoten vstal iz ležalnika.V sobi so poleg mene poskakali z ležalnikov tudi ostali primerki,ki so to noč delili prostor z menoj.Živčnost je bila na višku,vsak je hitel z oblačenjem in pakiranjem svojih jajc,jaz pa sem kar sedel in buljil predse.Do mene se je vrnil uniformiranec,ki me je tako prijazno z brco zbudil in nataknjeno vprašal?
Kaj tebi ne štima,kaj sediš v gatah?
Kaj pa naj,letim ven v uniformi ali v civilki,naj vzamem pištolo,avtomat ali nož,sem skušal biti duhovit,včeraj sem se dvakrat preoblačil,ravno sem postal specialec,pa sem moral v civilko in v vlogo varnostnika,pa spet uniforma,koji kurac vem kaj naj!
Sploh pa sem bil zaspan,da mi je vse zvonilo od utrujenosti,naj počakajo malo,karkoli pač je,sem si mislil,komaj spizdim jugosom in debilni turturi,ko so se vsako jutro drli na mene;ustaj vojsko!,že mi domači primerek oficirja brca v ležalnik,kurac je to,ne maram vojske in njenih podanikov.
Na smrt utrujen sem se zbasal v uniformo,ko sem ovesil vso opremo in orožje nase,sem bil že precej buden,v teku sem zdirjal po stopnicah v pritličje in na dvorišče naše vladne palače.Na dvorišču vrvež,ni se še zdanilo,okoli mene so hiteli policisti,teritorialci,pa modeli v civilnih oblekah,oboroženi z lahkim orožjem,kričanje se je razlegalo tega jutra po Gregorčičevi ulici.
Ti za mano,mi je pomignil model,ki me je zbudil,teci,teci!
Nejevoljno sem stekel za njim,mimo osnovne šole Majde Vrhovnik sem mu sledil do stranskega vhoda v Cankarjevega doma,tam pa STOJ!
Živčen možak v stari jugoslovanski uniformi je nameril vame kalašnikovko in kričal,nazaj,nazaj!!!
Kam nazaj pijandura stara,kdo pa je tebi dal puško,kaj pa je zdaj to,nabasan kot čep,pa s puško.Nisem imel časa,da bi se zapletel v prepir ali kaj več,sledil sem svojemu spremljevalcu po stopnicah v prvo klet.Nikoli nisem bil prej v Cankarjevem domu,briga me kultura,poznal sem vse diskoteke in podobna zbirališča,hram kulture pa mi je bil takrat tuj.
Vstopila sva v razsvetljen ogromen prostor,nekje pod zemljo sredi Ljubljane smo,sem razmišljal.
Jaz sem Jože,to naj ti zadostuje,se mi je predstavil nabildan fant,zdaj sem tvoj poveljnik,saj si bil v vojski,razumeš kaj pomeni poveljnik,mi je v smehu dejal in pokazal na ljudi v prostoru.Od zdaj pa do drugačnega ukaza si zadolžen,da se tem ljudem nič ne zgodi!
Kako prosim,kaj pa naj bi se komu zgodilo,sem ustrelil,
kdo pa komu kaj hoče,mi je rojilo po glavi.
Kmalu se je začel prostor polniti,zato sem se premaknil proti stopnicam in sedel.
Ven so šli,ven so šli,je vpil bradat tip in se tresel kot šiba na vodi.
Kdo,kaj,o čem govori???
JLA je s tanki krenila iz Vrhniške vojašnice,barikade so uničili,katastrofa,konec je z nami,je bradonja hlipal naprej.
Kaj nam je bilo tega treba,se je držal za glavo,jaz pa sem opazil,da vlada v prostoru popolna zmeda.Jože me je poiskal in me poslal na zgornja vrata,samo z prepustnico gredo lahko mimo tebe,pa ne ustavljaj politikov,da ne bo kakšen zaplet.
Prav prav,kdo pa je ta z brado,ki dela tako paniko?
Pičkica,saj vidiš,Plut,član predsedstva republike,sicer pa zeleno trobilo!
Nič mi ni bilo jasno,pa me tudi ni več zanimalo,bližala se mi je gruča ljudi,obkrožena z oboroženimi varnostniki.Gledal sem to predstavo,ko sem prepoznal predsednika Slovenske vlade,gospoda Peterleta.Ko so se izgubili po stopnicah,nisem smel spustiti nikogar več notri.V naslednji uri se je v Cankarjevem domu zbral ves političen vrh,vključno z obema ministroma,Bavčarjem in Janšo.Stal sem pred vrati,v rokah sem stiskal SAR 80 in poslušal kričanje na ves glas.Policijski minister Bavčar je nadiral predsednika vlade kot malega šolarčka,za kaj točno je šlo,se danes ne spominjam,dobro pa se mi je vtisnil v spomin stavek,ki ga je nekdo od prisotnih namenil predsedniku Peterletu!Ne serji ga,tole ti ni Ognjišče!
Ognjišče?Ognjišče? Naš predsednik vlade je bil prej urednik farškega lista Ognjišče,mi je pojasnil Jože.
Super,pizdarija pred vrati,naš predsednik pa navaden ministrant.Pizda,kako da nisem slišal zanj,slišal sem za Demos,pa Pučnika,no,tale ministrant mi pa ni znan,pri osemnajstih letih me pa politika pač ni zanimala.
In kdo je ta,ki tako napizdeva ubogega Peterleta,sem vprašal?
Kaj nikogar ne poznaš,me je začudeno pogledal Jože,ta je pa zunanji minister,Rupel al nekaj takega,proti Peterletu je zgledal kot hrust,s tisto rumeno kravato,drugače sem si predstavljal ministre.
Zdanilo se je,ko je bila potrjena strašna vest.Jugoslovanska armada je okupatorska vojska,Slovenija bo svojo nekaj ur trajajočo samostojnost branila z orožjem.
Srce mi je razbijalo,ko se mi je po stopnicah bližal nihče drug kot obrambni minister Janez Janša.Ne morem verjet,to je on,afera JBTZ mi je bila zelo dobro znana,Janša je bil takrat popularen,borec proti JLA,Nova revija,57 številka,vse sem pomešal v glavi od razburjenja,ko se je ustavil poleg mene in mi ponudil roko.Nekaj trenutkov nisem vedel,kaj dogaja,obrambni minister se rokuje z mano,škoda da nihče ni slikal,joj bi bil glavni,mi je rojilo po glavi.
Dan se je bližal poldnevu,Cankarjev dom je v nekaj urah postal vojaški štab,zastražen z vseh strani.Notri so se zbrali vsi politiki in drugi,ki so bili očitno delegirani,da izpeljejo projekt osamosvojitev.
A si videl kmeta,Peterle ima sandale in bele štumfe,mi je v smehu razlagal Jože,ko je prišel po mene in me pospremil na Gregorčičevo v naš štab.
Ni mi bilo najbolj jasno,kdo je tale Peterle?Kaj pa Kučan,a ni on predsednik,sem se zanimal?
On je predsednik predsedstva,Peterle pa izvršnega sveta,mi je razložil Jože.
Pizda,prej je rekel vlade,zdaj izvršnega sveta,vrag si ga vedi,kaj je v resnici,nič mi ni deloval predsedniško s tisto dolgo brado,pepelniki na nosu in res,sandale in bele štumfe,grozno.
Pusti te glumce,zdaj gremo po orožje za drugi vod,vse boš izvedel na poti,ajde,podvizaj se,me je preganjal Jože.Kot bi trenil,sva bila spet na dvorišču,tam sem spoznal nekaj fantov,ki so pripadali isti enoti kot jaz.
Stlačili smo se v dva terenca in gas!Skozi center,pa mimo Prešernovega spomenika do Mačkove,povsod barikade,vojska v smb uniformah…… ,zakaj pa so tile v JLA uniformah,me je zanimalo?
Zato,ker druge nimajo,niso vsi te sreče kot ti,sem ujel pojasnilo.
Ovinek ali dva,pa smo bili tam,Povšetova ulica.V nizki rumeni stavbi je bilo v kleti skrito orožje,pa ne kar eno orožje,specialno orožje za posebne enote.
Zraven pa zapor,mi je razložil Bruno,kako prikladno,zapor al kaj?Prvič sem videl Ljubljanski zapor,podrtija stara,sem si mislil,in prižgal cigaret.Še ta nadloga,v Bitoli sem začel kaditi,sramota,jaz športnik,ki sem imel toliko čez kadilce,sem začel kaditi kot turek,jebi ga.Bruno,Mare in Božo,trije specialci,ki sem jih spoznal to dopoldne,so bili zaenkrat moj oddelek,pa seveda že omenjeni Jože.
Naložili smo dva zaboja v terenca in nazaj na Gregorčičevo.Tam nisem niti stopil iz avta,so me že poslali na Levstikovo 12 po ministra za informiranje.Nič me ni vleklo nazaj h Kacinu,raje bi čuval Janšo,Kacin me pač ni očaral.Nazadnje sem le prišel mimo vseh ovir do Ministrstva za informiranje,stekel sem po stopnicah in se na vratih zaletel v Kacina.Model si je pripasal Baretto 92SF,res hudo pištolico,le kaj bo z njo,saj je minister,sem si mislil,ko sem ga opazoval,kako živčno hodi pred menoj.Ja,hodila sva,ministrstvo za informiranje in parlament loči slabih sto metrov,za teh sto metrov sem moral tja in nazaj z njim,najbrž da se ni izgubil.
Pozno popoldan prvega dne sem v Cankarjevem domu spoznal ves blišč in vso bedo naših politikov.Od jokanja,do modelovanja,kesanja in še kaj,do popolne evforije in trmaste odločnosti,vsega je bilo na pretek tega prvega dne oboroženega konflikta.Na vhodu CD sem srečal Jožefa Školjča,bled kot stena je prepričeval nekoga,da je osamosvojitev velika napaka in da je on proti.Zakaj ga ne počimo,če je proti osamosvojitvi,sem drkal Jožeta,pa mi je zabrusil,kaj se sekiraš za tega Beograjskega vazala,pa ni edini,da ne boš mislil,me je podučil Jože,ki je bil očitno precej dobro na tekočem z našo politiko.Če nam uspe,bo morje zmagovalcev,če popušimo,bosta najebala Bavčar in Janša,tako to gre v življenju,ni odnehal moj poveljnik Jože.
Do večera sem potem sede spal na hodniku Cankarjevega doma,napol v snu sem podoživljal zadnje dogodke in končno me je želodec spomnil,da bi bilo dobro zaužiti kaj hrane.Na mizi je bilo polno sendvičev,pijače da ne omenjam,tako da sem se hitro okrepčal in odšel ven na zrak.Odpočij si,pojdi spat za uro ali dve,me je poveljnik zmotil.Ura je bila krepko čez 21,ko sem oblečen v uniformi legel in strmel v točko na stropu.Od utrujenosti se mi je bledlo,packa na stropu je postajala vse večja,pa spet manjša,spreminjala je oblike,občutek sem imel,da se bo strop zlil name.
Ne vem koliko časa sem spal,Jože me je tokrat precej bolj prijazno zbudil in mi rekel.
Nekaj nujnega imamo,pohiti.
Nujnega?A ni vse nujno,ko je vojna?
Vojna?
Streslo me je ob besedi vojna!Kakšna vojna neki,kdo pa je v vojni,se je drl Bruno,da nikomur nič ni bilo jasno.Odšli smo proti CD,tam smo naveličano prižgali cigarete in puhali v zrak.Jože je medtem odšel po navodila v sam vrhovni štab.
Bruno je bil bokser,mladinski prvak,sicer pa odličen atlet in strelec.
Kako si ti prišel sem,ga je zanimalo?
Odgovora ni dočakal,ker se je vrnil Jože in nas nervozno opazoval.
Fantje,gremo,nas je zbodel in odvihral naprej,mi pa za njim.Zbral nas je okoli sebe in potiho dejal.Dobili smo posebno nalogo,nekaj oficirjev KOS-a bomo polovili in jih zaprli,podrobnosti pa na poti,gremo,gremo,noč bo dolga.


julij 20, 2010
NOCOJ SO DOVOLJENE SANJE (part 5)

Gledal sem okoli sebe,utujenost me je premagovala,kdaj sem pa nazadnje spal,sem pomislil?Kdo so ti fantje,je glodalo v meni,kje sploh sem v resnici?Slovenska vojska,ne me jebat,od kje so se vzeli.Ampak tole ni navadna vojska,to so neki hudi specialci,kaj sploh počnem tukaj?Strah se mi je zalezel v kosti,tole bo pomota,kaj počnem tukaj,za vraga.Nekaj minut mi nihče ni posvečal pozornosti,razmišljal sem že,da bi se kar izgubil,tole mi pač v sanjah ni dišalo,kje sploh sem,pa zakaj.Kaj so že govorili med potjo,zvečer slovesnost,pokriti državni vrh,ha pokriti,s čim le,koga,kakšna terminologija je to,pokriti?
Malo kasneje skrivnosti in vprašanj ni bilo več.
Stopi z menoj,mi je prijazno dejal starejši možak v maskirni uniformi in coltom za pasom.Buljil sem v njegovo pištolo,kaj takega še nisem videl,razen TT-ejk v JLA,drugih pištol nisem poznal,pa zanimalo me orožje ni nikoli,zdaj pa sem vržen v sceno,ki mi ne prija,ampak izbire tokrat ni,zato kar pogumno naprej,sem se bodril.
Vstopila sva v hišo ob cesti,štab,mi je razložil med hojo po stopnicah.
Zaprl sem vrata,soba do stropa natrpana z vojaško opremo,kar sem videl,je presegalo moje poznavanje vojske in orožja.Sedi,poslušaj in pokimaj na koncu!
Kako prosi,kaj naj,pokimam?Prav,sem si mislil,le kaj ima za povedat kar ne vem?
Zvečer bo Slovenija razglasila samostojnost.Prišel si v 30.razvojno skupino TO(MORiS),zadolženi smo za varovanje državnega vrha,ki je nastanjen v Cankarjevem domu,ker si pravkar prebegnil iz JLA,ker si služil vojsko v posebnih enotah,ker je tvoja evidenca čista,ker si športnik,borilne veščine …………….. nisem več sledil,kar je govoril,v meni je vrelo!!!Tole so specialci,vabijo te medse,zvečer boš s puško stražil predsednika in kaj vem še koga,pa maskirno uniformo bom dobil,the best,kaj boljšega in privlačnejšega ponuditi 19-letnemu mulcu,vrtelo se mi je od domišljije,ki mi je udarila v glavo,……………………. samo njegove ukaze poslušaš,si razumel?
Kot bi me polil z vodo sem se predramil,kaj,kako,seveda sem razumel,kurac kaj razumem,kar razumem je,da se začenja največja pustolovščina mojega življenja,to sem čakal,yes!
Na srečo se mi še sanjalo ni v kaj se podajam in kaj mi bo prineslo življenje,sicer bi tisti trenutek pobegnil v Ljubljano in se zaprl v prvi samostan.Za kaj takega je prepozno,zato nazaj k zgodbi.
V naslednji uri sem dobil opremo in uniformo,da sem bil sam sebi všeč,skoraj no!!!Uniforma kot iz ameriških filmov,zelena beretka,hudo,sem si predstavljal,da moraš nekaj let scati kri in znoj,da postaneš nekaj tako imenitnega,kot je zelena beretka,jaz sem jo dobil na lepe oči takorekoč,vojna je bila pred vrati in domovina potrebuje specialce za vsako ceno,tudi če so le manekeni očitno,sem si mislil.Kaj pa znam,da me je doletela ta čast?Upam,da bom samo poziral,da se ne bo kaj zapletlo,ni mi ravno do kakšnega boja,bog ne daj streljanja,še na srelišču mi je šlo pokanje na kurac,pa ob vsakem poku sem se zdrznil,kako naj bom specialec,če trzam na vsako petardo,kaj pa oni vejo,kakšna vojna,nič ne bo.Da bi JLA zares zapustila kasarne in začela z kakšno represijo,se mi ni zdelo mogoče,tri dni nazaj sem nosil njihovo uniformo,bom pa ja vedel,s kom imamo opravka.
Orožje ki sem ga prijel v roko mi ni delovalo kot pravo.Plastičen primerek ameriške jurišne puške M 16 se mi je zdel najbližje temu,kar sem držal v rokah,ampak brez ročke,čudo plastično,pa to dela?
SAR 80 Singapurske proizvodnje,baje so v smetarskih kamionih prišli v Slovenijo,sem slišal komentar in na hitro me je moj mecen spoznal z delovanjem te lepe a kot se je kasneje izkazalo zelo neuporabne puške.
Opremljen kot Rambo sem zapustil štab in se priključil skupini fantov v enakih uniformah.Kdo so oni,so zaresni specialci ali so to pravkar postali,kot jaz.
Fantje so bili v večini res pravi asi,moji bodoči sodelavci,zaradi njih in stvari ki smo jih doživeli skupaj,bi se tu demantiral,ko sem prej zapisal,da bi pobegnil v Ljubljano.Vsaka zgodba ima lepe in grde strani,moji sodelavci so gotovo najsvetlejša plat te zgodbe,še posebej oba iz moje skupine,ki sta dala svoji mladi življenji za tole kar imamo danes.Ko danes vidim,za kaj sta odšla ,Slovenija,res si mačeha svojim sinovom!
Prehitevam spet,se bom brzdal,sodelavci smo postali kasneje.
Z neverjetno hitrostjo je v center Kočevske Reke prinorel terenec,rdeč Nissan Patrol,iz njega je skočil model v malo drugačni uniformi,oborožen do zob in se nemudoma izgubil v štab.Kdo je zdaj to,pa kaj tukaj čakamo,postajal sem neučakan,da mi ne bo kaj ušlo,da ne bom kaj zamudil.
Iz štaba je priletel model od prej,pa z njim tip,ki je mene rekrutiral,šla sta proti nam,ki smo zvesto čakali,kakšno usodo so nam namenili.Stotnik po činu,kot so mi razložili,čini so se razlikovali od tistih,ki sem jih poznal iz JLA,je pokazal name in še dva fanta.Te tri vzemi,pravi bodo,je pojasnil stotnik obiskovalcu,vsi trije so mojstri karateja.Aha,tu torej tiči zajec,na karate se palijo,zbrali so skupino karateistov,judoistov in ne vem vse kakšnih borcev,dali so nam orožje in smo specialci,prav,pa naj bo.
Na ukaz sem se moral preobleči v civilno obleko,uniformo in ostalo kramo pa sem stlačil v torbo,ostala dva enako,potem pa v Nissana in via Ljubljana.Na poti do Ljubljane sem izvedel,da nas vozi tip iz državne varnosti,karkoli že to je,dobro je vedeti,sem si mislil,mi trije pa smo bili izbrani,da bomo oboroženi v civilnih oblekah spremljali naše voditelje,ko se bo začelo zares.Koga si rekel,kakšne voditelje,a jih je več,sem hotel biti duhovit,pa nikomur ni bilo do šale,zato sem raje utihnil.Do večera sem potem spoznaval Cankarjev dom,pa vladne prostore na Gregorčičevi,kamor so nas namestili v ogromno sobo,notri pa ležalniki,kup orožja,radijske postaje,poln hladilnik,kar se mi je takoj dopadlo in še kaj bi se našlo .
Zvečer preden se je začela državna proslava,so me poslali čez cesto na Vrtačo,kjer je domovalo Ministrstvo za informiranje,tam so mi predstavili ministra Kacina,takrat ministra za informiranje.Nekaj let kasneje me je kot minister za obrambo skoraj obesil za jajca zaradi afere Depala vas,ampak do takrat se bo zgodilo marsikaj.
Kamor gre minister,tja greš ti,njegova senca,pa taka jajca sem poslušal od še enega udbovca,ki se je udinjal novim gospodarjem,moram priznati,da smo prezirali prebežnike iz UDBE-državne varnosti,izdali so dovčerajšnjega gospodarja,torej bodo enkrat zajebali nas,nisem se dosti zmotil,je pokazala prihodnost.
Hodil sem po bajti imenovani Ministrstvo za informiranje,živčno sem čakal ministra Kacina,peto ali šesto šilce žganega je zvrnil,preden sva odšla na kraj dogodka,trg Republike,pred parlament pravzaprav.Prerival sem se z nadležnim folkom,odrival sem novinarje,pozabil sem,da je minister za informiranje,zato so vsi rinili vanj,model pa pijan.Samo da mi ne odleti po tleh,oddahnil sem se,ko se je končno usedel v prvo vrsto.Prej sem se dolgočasil na slavnostni seji skupščine ali državnega zbora,kakor so si takrat že rekli,spal sem na balkonu,premagalo me je vse tole,pobeg,beg,pa vsa ta pot,pa kar naenkrat specialec,čez nekaj ur že pazim ministra,prehitro gre,ne dohajam.
Proslava je bila nabita s čustvi,himna,govori,dolgo sem premleval besede našega predsednika,Nocoj so dovoljene sanje,kot v transu sem sledil ministru na vsakem koraku in lovil na ušesa informacije,ki so prihajale do njega.Takrat je bil Kacin najbolj obveščen človek v državi.Začelo se mi je svitati,da se noč ne bo dobro končala.Minister se je končno zavlekel nazaj v Cankarjev dom,jaz pa na nekaj urno zasluženo spanje.
Ulegel sem se na prvi ležalnik,ki je bil prost,po večini njih so že spali kaj vem vse kdo,od policajev,varnostnikov,TO-jevcev,sama elita,ki je čuvala naše liderje.Zaprem oči,zmankalo me je v hipu.
Zbudila me je brca v ležalnik,vstani,začelo se je,imaš dve minuti,da si zunaj.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev