Policist od notranjega ministrstva dobil odškodnino

09. maj 2011 ob 07:59 | 346
Ministrstvo za notranje zadeve je odštelo 10.219 evrov zaradi mobinga na policijski postaji Bežigrad.
slika 296416

Ljubljana - Te dni je slovenska policija oziroma ministrstvo za notranje zadeve po sodbi višjega delovnega in socialnega sodišča odštelo 10.219 evrov zaradi mobinga na ljubljanski policijski postaji Bežigrad, od tega 645,65 evra za stroške, preostalo pa policistu - žrtvi mobinga.

Potem ko je delovno in socialno sodišče v Ljubljani že 24. marca lani odločilo, da zaposlenemu pripada odškodnina, je temu zdaj pritrdilo še višje delovno in socialno sodišče.

Policist je tožbeni zahtevek v višini 17.000 evrov leta 2008 vložil prek odvetniške družbe Pečanac in Rakun zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki so ga po njegovem mnenju izvajali komandir in njegova pomočnika.

To je eden prvih primerov odškodnine zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu. V tožbi so zapisali, da je policist pri policiji zaposlen od leta 1994.

Na policijski postaji Moste je napredoval v kriminalista in je zaradi dobrih doseženih rezultatov leta 2002 odšel na šolanje. Po pridobljeni diplomi leta 2004 je odšel na policijsko postajo Bežigrad, kjer je bil razporejen na delovno mesto višji policist - kriminalist.

Kmalu so se začele težave, so zapisali v tožbi. Komandir in njegova pomočnika so menda nenehno kritizirali njegovo delo, nanj kričali in ga zmerjali, ga tudi ignorirali in nanj pritiskali ter mu celo grozili, ga opravljali za hrbtom in o njem širili neresnice.

Čeprav je bil usposobljen za delo na terenu, mu je komandir menda naložil zgolj pregledovanje kazenskih ovadb oziroma poročil o kaznivih dejanjih, kar ni spadalo v njegov opis dela. Zaradi vsega se je počutil degradiranega, zapostavljenega in neučinkovitega. Prosil je za premestitev, vendar neuspešno.

Končal je na psihiatriji

Februarja 2005 je zbolel za depresijo in se je med dvomesečnim bolniškim staležem ambulantno zdravil v psihiatrični bolnišnici Begunje.

Po vrnitvi se je šikaniranje celo povečalo, začeli so ga tudi preobremenjevati. Moral je pregledovati ovadbe zoper neznanega storilca, kar je bilo ob dejstvu, da je bila takrat raziskanost kaznivih dejanj na PP menda komaj 14-odstotna, velika večina zadev.

Pritiski so se stopnjevali, v njih je menda sodeloval tudi drugi pomočnik komandirja, ki je takrat prišel na PP Bežigrad. Policist se je decembra 2005 dokončno psihično zlomil. Do septembra 2006 je bil znova na bolniški, ves čas je potreboval psihiatrično obravnavo v bolnišnici Begunje, bil je celo suicidalen. Ko se je vrnil, je bil na PP Bežigrad že nov komandir.

Odnos do njega se je baje povsem spremenil, saj je bil komandir menda z njim zadovoljen. Tudi raziskanost kaznivih dejanj, so zapisali v tožbi, je v tem času porasla s 14 odstotkov na štirideset oziroma celo 46 odstotkov.

Na policiji so zatrjevali, da so mu od začetka prihoda na PP Bežigrad zaupali določeno odgovornost in da je svoje delo opravljal na terenu, komandir pa mu je nato menda dodelil delo na postaji, saj so ga sodelavci opozorili, da policist dela strokovne napake.

Ta je menda nato postal neorganiziran in je zanemarjal delo. Komandir je, ko je zaznal njegove psihične težave, menda sam iskal rešitve in navezal stik s policijsko psihologinjo in policistovimi starši. Njegov oče mu je med drugim povedal, da je imel sin psihične težave že med šolanjem, zato niso mogle nastati zaradi situacije na delovnem mestu, so menili na policiji in zatrjevali, da policist ni bil žrtev mobinga.

Policija polovično odgovorna

Delovno in socialno sodišče, ki je odločalo o primeru, je ugotovilo, da zgodba ni črno-bela. Komandir je policistu namreč dodeljeval delo v okviru zadolžitve delovnega mesta, vendar ga ta ni zmogel opravljati, kar je nanj slabo vplivalo.

Komandir je imel kot vodja pooblastila, da lahko delo organizira, kakor si ga je zamislil. Tudi dejstvo, da se je o policistovih težavah odšel pogovarjat z očetom k njemu domov, ne kaže, da bi bil brezbrižen. Je pa sodišče iz izpovedi prič lahko zaključilo, da je trpinčenje na delovnem mestu povzročil eden od pomočnikov komandirja.

Tako so priče med drugim povedale, da je večkrat kričal nanj, se mu posmehoval za hrbtom in govoril, da je tako ali tako na tabletah.

Sodišče je zaključilo, da je brez dvoma na policista slabo vplivalo neobdelano delovno gradivo, ki se je kar kopičilo v njegovi pisarni, in da je bil očitno razočaran, ker so bila njegova pričakovanja po koncu izobraževanja drugačna, za kar delodajalec ne more biti odgovoren.

Delo mu je bilo namreč zakonito dodeljeno. Bi pa moral biti odnos do njega v vsakem primeru kulturen. Nenehno kričanje je vsekakor nedopusten pritisk na delavca, kaj šele označevanje za ovco ali mevžo, česar je bil menda deležen.

Dovolj bi ga bilo še enkrat opomniti, da se mu delo kopiči, in ga opozoriti na posledice. Sodišče je tako menilo, da so na policiji odgovorni za polovično škodo. Zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in kršitev osebnostih pravic mu je sodišče marca lani prisodilo 8250 evrov. Višji sodniki so v sodbi prvostopenjskega sodišča našli le malo pomanjkljivosti.

Med drugim so menili, da policistu ne pripada odškodnina zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, po drugi strani pa, da je del odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostnih pravic prenizek. Odločili so, da policistu pripada 7250 evrov z zamudnimi obrestmi.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev