volk pogoltnik basni za najmlajše

28. november 2009 ob 21:33 | 471
Nekoč je živel volk, ki je bil sila požrešen. Bil je velik in postaven. Gledal je izpod čela kakor razbojnik in vse se ga je balo. Bilje tako strašen, da se je zajček kar sesedel od groze, če gaje zagledal. Celo bežati je pozabil in volk gaje zlahka pogoltnil. Zato so mu rekle živali Pogoltnik. Če je rekla medvedka svojemu mladiču, kadar je nagajal: »Čakaj, Pogoltnik te bo!«je mladič zacvilil od strahu in je bil priden.

Ker se ga je vse balo, se mu je od napuha v glavi zavrtelo, postal je ošaben in objesten. In je takole razmišljal: »Čemu bi tekal po gozdovih in lovil? Ukazal bom, da morajo živali same hoditi v mojo kuhinjo!« Izročil je črnim krokarjem svoj razglas in krokarji so krakali po vsem živalskem kraljestvu, kakšen je Pogoltnikov ukaz.

Pogoltnik pa je sedel v svojem brlogu in si je brusil zobe. Čakal je in čakal, toda nobene živali ni hotelo biti. Postajal je jezen, še enkrat je poklical krokarje in jim ukazal razglas ponoviti. Krokarji so krakali po vsem živalskem kraljestvu, kakšen je Pogoltnikov ukaz. Toda tudi to pot se ni odzvala nobena žival.

Pogoltnik je od jeze zatulil, da se je gora stresla in je v tretje izročil krokarjem svoj ukaz. Nič! Gozdovi so bili tihi, kakor da je vse izu¬mrlo. Kaj pa se je zgodilo?

Preplašene živali so slišale ukaz. Zbrale so se v globoki kotanji na posvet. Sila jih je združila. In so bili tamkaj zbrani zajčki, veverice, jazbeci in medvedje, srne in jeleni, polhi in dihurji, miške in krti, vrabci in ščinkavci, žolne in krivokljuni in še mnogo drugih.

»Kdo bo pa govoril?«

In prosil je za besedo polh, najbolj plašna žival. Lepo se je usedel na konec veje, da je imel vse živali pod seboj in je dejal: »Ali se nam bo vendar enkrat pamet odprla?!«

»Kako pa se nam bo?« so brundali medvedje.

»Pogoltnik je sam — nas pa je mnogo!« je dejal polhek.

»Toda je močan kot nihče od nas!« je zavekal zajček.

»Kdo pa je še kaj takšnega slišal, da bi nekdo sam lezel v žrelo roparja?« je zavpil jazbec.

»Mi smo ljudstvo, Pogoltnika ni nihče izvolil!« je dejal jelen. »Zdaj ko je ukazal najhujšo krivico, zdaj se nam je pamet odprla!«

In so šle vse živali k volku. Volk jih je že od daleč slišal hrumeti. Jeza se mu je ohladila. Toliko pečenke naenkrat pa se ni nadejal. Oblastno se je razšopiril na svojem prestolu in si je mislil: »Močan biti je imenitna stvar — gobec odpreš in ljudstvo ti samo skače v grlo!«

Naenkrat so ga živali obkolile. Že je odprl žrelo, da bi popadel najlepšo srno, pa ga je zgrabil medved za vrat, vse druge živali pa so skočile nanj.

»Usmiljenje, usmiljenje!« je vpil Pogoltnik. »Nič več ne bom moril.«

»Prepozno!« je rekel jazbec. »Pamet se nam je odprla!«

Potlej so ga zgrabili in upihnili luč njegovega krvoločnega živ¬ljenja. Jazbeci so kopali deset sežnjev globoko jamo in tja notri so ga vrgli in zagrebli.

Potem pa so pripravili ljudsko rajanje v gozdu in bilo je strašno lepo. Živali so prepevale in plesale. Le na grobu Pogoltnika je čepel črni krokar. Pa tudi ta ni jokal za njim. Vest gaje pekla, ker je služil krvoloku in se ni mogel veseliti z ljudstvom.



Komentarji 1

če želiš komentirati, se
Zidarka
Zidarka7 let nazaj

čudovito lepo

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev