ZGODBE O ’NEUMNEM’ PAVLU

04. marec 2010 ob 20:37 | 421
ZGODBE O ’NEUMNEM’ PAVLU

Kmet je imel v literaturi svoje posebno mesto. Še posebno priljubljena osebnost je bil v kratkih smešnih zgodbicah in pripovedkah, kot so te iz petnajstega in šestnajstega stoletja.

Na eni strani je kmet prekanjena oseba, pravi zvitorepec in zviti kljukec, ki pod videzom svete preproščine stresa svojo objestno prešernost na vsakega, še najraje pa na meščana. Glavni zastopnik te smeri je Lažnjivi Kljukec. Po drugi strani pa je to lahko resnično neumni neotesanec, na katerega pripadniki višjega stanu tako radi gledajo z omalovažovanjem in ga, če le morejo, postavijo za glavno osebo v raznih šalah in zbadljivkah. Klasični predstavniki te umetnosti so malomeščani.

Tu zbrane zbadljivke niso rezultat oz. last napisane literature, ampak pripadajo ljudstvu in so šele od njega prodrle v pisano besedo. Med ljudi se bodo zopet vrnile in živele med njimi naprej, ko bo interes za pisano besedo pojenjal. Srečamo jih tako pri vseh ljudstvih in rodovih, neredko z enako ali vsaj podobno vsebino. Najlepše in najboljše med njimi pogosto prestopijo meje enega ljudstva in se razširijo daleč po svetu.

Tudi v Kočevju je bilo kar precej ljudskih zbadljivk. Najbolj poznane so zgodbe o neumnem Pavlu. Pripovedujejo o junaških dejanjih neumnega kmeta, ki vedno napravi tako, kot mu je naročeno ali povedano, pa vedno ob nepravi priložnosti. Od še ohranjenih ljudskih povesti jih nekaj podajamo v naslednjem poglavju.

Pavel je bil tako ubogljiv, kakor je bil neumen, oziroma je bil skoraj tako neumen, kot je bil ubogljiv. Nekoč ga je poslala mati k teti, da bi tam nekaj opravil. V zahvalo za pomoč mu je teta podarila lonec, do roba poln medu. Pa si je lonec, ki je bil kar težak, postavil na glavo in šel počasi proti domu. Pri tem se je polilo precej medu, tako da mu je tekel dol po obleki in kapljal na cesto. Politi med je pritegnil roj čebel in os, ki so ga ves čas zasledovale in se lepile nanj. Skušal se je rešiti z begom in celo z rokama se jih je skuša otresti, vendar brez uspeha. Celo narobe, bolj kot je mahal in otepal okoli sebe, več medu je polil in bolj sitne so bile čebele ter ose. Pred domačo hišo je začel kričati, kot bi ga iz kože dajali. Njegova mati je pritekla, ga porinila v sobo in zaprla vrata za seboj. Tako je bil končno rešen brenčeče nadloge. Ko je videla mati njegovo obleko vso namazano z medom, ga je ozmerjala s trapom, ki ne ve, kako se mora prinesti domov lonec medu. Rekla mu je, da se lonec medu vedno nosi v rokah in če opaziš, da je kanila kapljica na obleko ali na tla, jo lepo z jezikom poližeš. Pavel si je te besede dobro zapomnil.

Ob naslednjem obisku pri teti je dobil Pavel za nagrado kuro. Spomnil se je, kaj mu je naročala mati o prenašanju stvari, pa je kokoš stisnil pod roko in jo trdno držal, da ne bi pobegnila. Ker pa jo je tako hudo stiskal, se je kura večkrat podelala. Ob taki priliki je Pavel pokleknil in kakce vestno polizal. Ko je prišel domov, se je materi pohvalil, kako je napravil natanko tako, kot mu je svetovala. Ona ga je seveda jezno in s studom ozmerjala, češ da je trap, ki še tega ne ve, da moraš kuro privezati za vrvico, jo vleči za sabo in pri tem klicati: ’Pi, pi pi!” Pavel si je ta poduk zapisal za ušesa, da ga bo uporabil pri prvi pravi priložnosti. Ta se mu je ponudila, ko je šel spet enkrat k teti in dobil od nje v dar šivanko. Hitro je privezal šivanko za vrv, jo vlekel za sabo in klical: “Pi, pi!” Doma je hotel ves vesel izročiti šivanko materi, pa je ta brez sledu izginila, se izmuznila iz vrvi in izgubila. Mati ga po stari navadi spet karala in oštevala: “Ti bimbo neumni, vse si napravil narobe! Šivanko moraš vendar vtakniti v suknjič, da ti ne pade ven!”

“Že prav, že prav, zdaj pa vem kako!” si je mislil Pavel. Takoj naslednjega dne je dobil od tete res dragoceno darilo, popotno palico njenega pokojnega moža, s srebrnim ročajem v obliki konjske glave in z železom okovano ostjo na koncu. Nebodilen si je palico zatlačil za jopič, pa skozi srajco in hlače, tako da mu je konica kukala spodaj pri raztrgani hlačnici ven. Tako je šel nato ves košat in napihnjen proti domu. Ko ga je mati ugledala takšnega, ga je pograbila za ušesa in mu jih navila, da je glasno zakričal od bolečine.

“Zapomni si že enkrat, ti bedak!” mu je rekla očitajoče. “Če ti kdo podari tako palico, jo moraš lepo držati v rokah, jo vrteti in mahati z njo kakor fin, uglajen gospod. Ni treba, da vsakdo takoj ve, da si le Neumni Pavel!”

Ko je šla mati neko nedeljo v cerkev k maši, je moral Pavel doma čuvati kokoši. Da bi se zavaroval pred neljubimi presenečenji, je navezal kokoši na vrv. Le to je nato zavezal še okoli drevesnega debla. Zdaj je bil prepričan, da mu nobena od kokoši, ki so mu bile zaupane v varstvo, ne pobegne. Nato se je ulegel pod jablano in trdno zaspal.

Nedolgo zatem je kure opazil jastreb. Švignil je proti tlom kakor puščica in pograbil najbližjo kokoš. Ko pa se je s svojo žrtvijo dvignil, je potegnil za seboj celo jato. Ker je Pavel nespretno privezal vrv k drevesu, se je ta odtrgala in tako je jastreb odnesel vse kure naenkrat. Čez čas, ko se je Pavel zbudil, je našel le košček vrvi na drevesu, kokoši pa so izginile. Takrat se je hudo ustrašil in kar tesno mu je bilo pri srcu ob misli na to, kaj bo rekla in kako huda bo mati. Zato si je hitro izmislil, kako bo škodo popravil. Sam bo izvalil toliko piščančkov, kot je bilo kokoši. Takoj je prinesel veliko košaro, položil vanjo ducat jajc in se usedel na njih. Toda, joj! Vsa jajca je potlačil in zmečkal! Njegove nove hlače so bile čez in čez prepojene ter popackane z beljakom in rumenjakom.

Ves zbegan je stal Pavel tam in tuhtal, kako bi popravil to novo škodo. In si je zopet izmislil briljantno rešitev. Hitro je stekel v klet in potegnil zamašek iz soda, da je začelo teči iz njega vino v debelem curku. Nato je podstavil zadnjo plat pod curek, da bi si izpral zapackane hlače. A že se je medtem nabrala na tleh velika luža od razlitega vina, ki je dala Pavlu zopet misliti. Jej, kaj bo pa mati rekla na to? Da bi mater preslepil in ji prikril svoje zlodelo, je šel in prinesel velik žakelj moke. Vso moko je nato stresel na tla, da bi popila lužo vina. Bog ve, kaj bi še ušpičil neumni Pavel, če se ne bi prav tedaj vrnila domov njegova mati. Ko je videla, kakšno razdejanje je napravil, ga je strašno zmerjala.

“Ti neumni Pavel,” je vpila nanj, “namesto da bi postal pametnejši, si z vsakim dnem bolj butast!”

Pavel je prišel v leta, ko se je treba oženiti. Ampak le kako naj to napravi? Mati mu je svetovala, na 'vrže oko’ na prvo deklico, ki mu bo všeč. Neumni Pavel, ki je vse vzel dobesedno, je šel k mesarju in iztaknil oči iz ovčjih glav. Potem je ob nedeljah metal ta očesa zdaj na eno zdaj na drugo dekle. Končno se je eno od očes zataknilo v raztrgani obleki revne pastirice. “Ta pač mora postati moja žena!” si je mislil Pavel in prijel dekle za roko, da bi jo vzel s seboj. Prestrašena deklica, kateri je govoril nekaj o veliki ljubezni, ga je lepo prosila, naj jo pusti iti svojim potom. Toda trdobučni Pavel se ni dal omehčati in jo je odvlekel s seboj domov. Da mu ne bi ušla, jo je še privezal na krepko in debelo vrv. Ko je zvečer ležala privezana v postelji poleg njega, ga je prosila, če gre lahko ven po tistem opravku. Nato jo je Pavel spustil po vrvi iz sobe. Dekle pa hitro v hlev, kjer se je rešila vrvi in jo navezala kozi okoli rogov. Potem je vrv spet povlekla, kot bi hotela nazaj gor v izbo.

Pavel je vlekel, koza pa, ki se je upirala z vsemi štirimi, je glasno in tožeče meketala. Na to je rekel Pavel prijazno: “Ampak ljuba deklica, nikar ne toži in ne jokaj! Takoj te bom potegnil spet gor v toplo posteljico.” In je res zvlekel kozo k sebi v posteljo. Ko pa je tipal v temi za njo, je zadel ob njene rogove. Začuden je zaklical materi: “Hej mati, kako trde kite ima moja žena!” Nekaj zatem je začela koza glasno prežvekovati in mljaskati z gobcem. Pavel je bil prepričan, da dekle je nekakšno slaščico, od katere noče njemu nič dati. Ujezil se je, dvignil pest in z vso močjo udaril kozo po glavi. Pri tem je zadel na rog in si ranil roko. “Ojoj, mati, kako trdo glavo ima moja žena,” je glasno potožil od bolečine. “Celo noč nekaj je, mene reveža pa pusti stradati!”

No, pa se je naredilo jutro in žalostni stradač je končno ugotovil, da ima namesto mičnega dekleta v postelji kozo.

Nekoč je obvestil Pavel vse kmete v okolici, naj mu prinesejo mleko, ker da jih bo dobro poplačal. Kmetje so nekaj časa oklevali, potem pa so mu le prinesli mleko, ki ga Pavel vsega zlival v veliko kad. Takrat pa, ko je prišel dan plačila, ni hotel Pavel nič slišati o ničemer. Kmetje so bili jezni in so mu grozili, da ga bodo pretepli kot osla. A Pavel jim je lepo povedal, da denarja tudi potem, ko ga bodo prebutali, ne bo imel. Če pa že hočejo mleko nazaj, si ga lahko mirno vzamejo iz kadi. Kaj so hoteli kmetje. Naredili so dolge, čemerne obraze in brez plačila odšli. To jim je bila dobra šola, naj prihodnjič ne sklepajo posla z bedakom.

Neumni Pavel je nekoč, ko je šla mati k maši, sklenil okopati mlajšega bratca. Ker pa je bila voda skoraj vrela, je reveža tako oparil, da je umrl. Ko so ga pokopavali, je mati rekla: “In večna luč naj mu sveti!” Pavel si je ta izrek dobro zapomnil.

Nekaj dni zatem je šla skozi vas vesela poročna povorka. Pavel se je nebodilen zdrenjal bliže k povorki in rekel poročnemu paru: “In večna luč naj vam sveti!” Ko so poročni gostje in svati to slišali, so poprijeli za palice in mu jih naložili po betici, da je obležal na tleh ves pobit in omotičen. “Kaj pa si spet ušpičil neumnega?“ ga je vprašala mati, ko se je stokajoč in vzdihujoč komaj privlekel domov. Pavel ji je odvrnil: “Le na poroki sem dejal, kar sem slišal od vas zadnjič: 'In večna luč naj vam sveti’. Pa so mi nato skoraj glavo razbili!” Mati se je prijela za glavo in ga poučila, da se ob taki priliki vendar reče: “Želim vam veliko sreče!” Pavel je potem še dolgo ponavljal te besede, da jih ne bi nikoli pozabil.

Drugi dan je spet naletel na povorko, le da je bila tokrat to pogrebna procesija. Spet se je zrinil skozi množico in veselo rekel žalujočim: “Mnogo sreče, mnogo sreče vam želim!” Seveda je bil spet hudo tepen in domov je prišel ves obunkan in raztrgan. “Mati,” je rekel razočarano, “meni se pa zdi, da je ves ta naš svet nor. Z ničemer niso ljudje zadovoljni in kar rečem, jim ni prav!”

Neki kmet je peljal na semenj kravo. Spotoma je prenočil v vaški krčmi, kravo pa je dal v hlev. Takrat je prišel v hlev Neumni Pavel in - ne da bi ga kdo videl - od zadaj zlezel noter v kravo. Kravo so potem naslednjega dne prodali. Ko pa jo je kmetica zvečer molzla, je rekel Pavel v kravi: “Kako teče moje mleko ven!” Kmetica se je prestrašila, planila pokonci in prevrnila golido. Nato je stekla po gospodarja, ki je kravo kupil. V njegovi navzočnosti je nadaljevala z molžo, ko se je zopet oglasil Pavel v kravi: “Kako teče moje mleko ven!” Kmet je bil prepričan, da je po sredi urok ali čarovnija. V hudi jezi je vzel palico in začel udrihati po nič krivi živali, da so ji kar rebra pokala. Padali so udarci zadaj in glas v kravi je rekel: “Ne tam, jaz sem bolj spredaj!” Potem so deževali udarci na kravo od spredaj in tedaj je rekel Pavel: “Ne, ne, zdaj sem pa zadaj!” Kmetu je nazadnje prekipelo, vzel je sekiro in kravo pokončal. Takrat je zlezel Pavel iz krave ven in jo popihal.

Neko nedeljo, ko so klicali zvonovi vaščane v cerkev, je rekla mati Pavlu: “Grem k maši, ti pa skuhaj zelje. In ne pozabi dati slanine zraven zelja!” Pavel je pokimal in obljubil, da bo napravil vse tako, kot mu je naročila.

Ko se je mati kasneje vrnila iz cerkve, je najprej vprašala po južini. “Torej, Pavlek moj, si pripravil zelje s špehom?”

“Seveda,” ji je odvrnil sin, “le slanine je bilo nekoliko premalo v shrambi.”

Mati je zaslutila, da je spet napravil neumnost in je hitela na zelnik. Tam je od obupa sklenila roki nad glavo, saj je videla zraven vsake zeljnate glave narezan kos slanine.

Zopet so zazvonili cerkveni zvonovi in mati je šla v nedeljo k maši. Sin pa se je moral seveda lotiti kuhe. “Pavel, daj k mesu tudi peteršilja, bo juha bolj dišala!” je naročala sinu pred odhodom.

In kaj je napravil neumni Pavel? Ker so imeli pri hiši psa po imenu Petersilko, je takrat, ko je juha dobro zavrela, pograbil ubogo žival, ji zavil vrat in jo dal v lonec.

Zopet so v nedeljo zvonili zvonovi, mati se je odpravljala v cerkev in naročala Pavlu: “Pavel, delaj le to, kar vidiš delati druge ljudi na nedeljo!” In je odšla.

Naneslo pa je, da je začela med tednom njihovemu sosedu puščati streha. Pa so prišli krovci, da poškodovano streho odstranijo. Ko je Pavel videl, kako odkrivajo pri sosedu streho, je brž poiskal dovolj dolgo lestev in sekiro, ter začel sekati po strehi, da so letele trske naokrog. Ko se je mati vrnila domov, je bila hiša odprta in vse lesene late do zadnje so ležale na dvorišču.

Neko nedeljo se mati ni počutila najbolje, pa je napotila Pavla, naj gre tudi on enkrat v cerkev. Saj je tako ali tako že dovolj star in bi moral tja redno hoditi. Toda Pavel, ki ni bil še nikoli v cerkvi, ne vedel, kam mora iti. Zato je vprašal mater, kje cerkev stoji. “Kjer vidiš nekaj velikega, belega, in kjer zvoni zvon, tam pojdi noter!” mu je ne preveč posrečeno svetovala mati.

Pavel je šel. Ni še prišel daleč, ko je čisto blizu nekje zaslišal zvonenje zvončka. Šel je za tem glasom in zagledal prelepega konja, belca, ki se je pasel na livadi. “Aha, veliko je, belo in zvoni. To bo vsekakor cerkev!” si je mislil Pavel. Hitro se je približal konju od zadaj in hotel 'v cerkev’. Konju pa ni bilo niti malo do tega, da bi bil cerkev. Na vso moč je začel brcati z zadnjima nogama, da je treščil Neumnega Pavla po čeljusti in mu izbil zob.

Glasno jadikujoč in škrbast se je vrnil nazaj k svoji materi.

Enkrat je nesel Pavel skledo močnika za pastirja. Med potjo se je utrudil in sedel počivat. Toda nerodnež se je vsedel naravnost na mravljišče! Takoj so ga z vseh strani napadle velike, rdeče mravlje in ga pošteno opikale ter ogrizle. Za kazen je nato Pavel celo mravljišče premazal z močnikom. “Ha, maščevanje je sladko!” je dejal nato, ko jo je s prazno skledo in ves popikan ubiral proč.

Nekoč je nesel Pavel iz mlina žakelj moke. Da bi breme laže prenašal, je zlezel na drevo in se pripravil, da si odseka primerno vejo. Pri tem se je, pametna glava, spravil na konec veje in jo začel sekati pri deblu, tako da bi z vejo vred zgrmel na tla. V tem je slučajno prišel po poti mimo nek vaščan in videl Pavla v nevarnem položaju. “Pavel, trap, saj sečeš vejo, na kateri sediš! Tako boš zagotovo padel dol!”

“Tako?” se je čudil Pavel. “Če veš vnaprej, da bom padel, potem boš tudi vedel, kdaj bom umrl!”

“Če padeš dol, si boš zlomil vrat in boš res umrl!“ mu je napovedal moški in šel svojim potom. Pavel pa se ni dal motiti in je sekal naprej. Resk - veja se je odlomila in Pavel je obležal na tleh. “Tako je to,” si je mislil in ni vstal, “zdaj sem pa mrtev.”

Čez čas so prišle po poti lačne svinje in se vrgle na moko v žaklju. Ker pa je bil Pavel prepričan, da je mrtev, jim ni mogel ubraniti požrtije, le žalostno je šepetal sam pri sebi: “Ja, če ne bi bil tako mrtev, bi še sam pomagal.”

Nekoč je moral Pavel odnesti na semenj volovsko kožo na prodaj. Mati mu je naročila, naj jo dobro proda. Proda naj jo le tistemu, ki ne bo veliko govoril. Pavel se je hotel tokrat res izkazati, zato je vsakemu kupcu - in bilo jih je kar nekaj - zabrusil: “Tebi kože že ne prodam, preveč govoriš!”

Prišel je večer, Pavel pa še vedno ni našel pravega kupca. Tedaj se je napotil proti domu s kožo na hrbtu. Pot ga je vodila mimo neke kapele, kjer se je ustavil in počival. Sprva je samo radovedno pokukal noter, nato pa se je začel pogovarjati s kipom svetnika. Ker pa na vsa svoja vprašanja ni dobil nobenega odgovora, je vrgel Pavel kožo v kapelo, rekoč: “Ti si pravi mož za kupčijo! Nič ne govoriš, zato tebi prodam kožo. Čez osem dni pridem po denar!”

Natanko čez osem dni se je Pavel res pojavil pred kapelo in zahteval od kipa svoj denar. Toda svetnik je tudi zdaj molčal kot grob, zato je Pavel podaljšal rok za vrnitev dolga še za osem dni. Čez osem dni pa spet nič. Pavla je pograbila jeza. Stopil je bliže in oplazil kip svetnika z gorjačo, da je padel po tleh in se razsul na koščke. A glej! Kip je bil od znotraj votel in poln srebrnega denarja, ki se je žvenketajoč raztresel po tleh. Pavel je denar pobral in si z njim natlači žepe, rekoč: “O, saj sem vedel, da boš plačal, če bom zadosti grob!”

Neki dan je mati poslala Pavla na travnik, da bi koscem odnesel poln lonec cmokov. Na poti je moral Pavle mimo mlake, v kateri je bilo polno žab, ki so glasno kvakale. Pavel je pomislil, da to kričijo lačni otroci in je začel metati cmok za cmokom v vodo. Ker je pljuskanje splašilo žabe, je kvakanje kmalu utihnilo. Pavel pa je šel veselo domov, povedat materi, kako je nasitil lačne otroke.

Kosci pa tistega dne niso videli ne Pavla, ne cmokov.

Pavlova mati je šla neko nedeljo v cerkev. Predno je zapustila hišo, je hitela naročati Pavlu: “Grem k maši, ti pa le glej, da hiše ne zažgeš! Drugače bomo po tujih vratih trkali!”

Pavel ji je obljubil, da bo hišo zvesto čuval. Komaj pa je mati odšla, že se mu je nekaj zmedlo v glavi in bolj kot je premišljeval o materinih besedah, bolj je postajal zaskrbljen. Nazadnje se je odločil, snel vhodna vrata in zažgal hišo. Ko se je mati nato vrnila, je našla samo še pogorišče in pepel. Seveda je začela jokati in javkati ter na vse pretege zmerjati sina, ker je bil neposlušen in napravil tako, da bo morala trkati na tuja vrata. Pa Pavel ni mogel prav dojeti zakaj ga kara in se žalosti.

“Mati, tukaj imamo naša vrata,” ji je rekel. “Ta bomo vzeli s seboj in nam ne bo treba trkati na tuja.”

Tako sta zapustila domačijo oziroma pogorišče in se napotila po svetu. Hodila sta in hodila, dokler nista prišla v nek globok, teman gozd. Ko je nastopila noč, sta splezala na neko drevo, da bi prenočila med vejami. Da bi jima bilo udobneje, sta potegneta gor tudi vrata. Komaj pa sta se dobro ulegla, so prišli pod isto drevo razbojniki in si začeli tam pripravljati svoj tabor. S sabo so imeli dve polni vreči denarja, ki so ju naslonili na drevo. Nato so zaklali mladega voliča in napravili velik ogenj, da si ga spečejo na ražnju. Meso je bilo ravno dobro pečeno, ko so se nagnila vrata na drevesu in padla s strahotnim truščem ravno na sredo ognja, da so letele iskre in ogorki na vse strani. Razbojniki so se tako prestrašili, da so se v grozi razbežali na vse strani in pustili vreči z denarjem in meso pod drevesom.

Pavle in mati sta zlezeta z drevesa, se najedla mesa in napijela, nato pa vzela vsak svojo vrečo z denarjem in šla naprej. Proti jutru sta priblodila do nekega križišča, kjer se je mati ustavila. Ker je uvidela, da si s Pavlom ne more prav nič pomagati na tem svetu, mu je rekla:

“Pavel, tukaj se lučujeta najini poti! Ti izberi svojo, jaz pa svojo!”

Pavel se je odločil, da bo šel na desno. Poslovila sta se in odšla vsak svojim potom.

Pavel pa še ni bil dolgo na poti, ko ga je sreča nek kmet, ki je prevaža velike buče na svojem vozu. Pavel, ki ni še nikoli videl takih buč, je začuden vprašal kmeta, kaj je to za ena stvar.

“Ja,” je rekel prebrisani kmet, “to so pa zelo posebna velikonočna jajca, iz katerih se izvali velikonočni zajec, če sedem let na njih sediš.”

“Oho, to bo nekaj zame!” si je mislil Pavel in se začel takoj pogajati za eno bučo. Kmalu je bila kupčija sklenjena in Pavel je izročil vrečo denarja za eno bučo.

Vesel, da je sklenil tako izvrstno kupčijo, je valil bučo na vrh nekega hriba. Tam se je hotel usesti nanjo in čakati, da se bo izvalil zajček. Toda buča je bila spolzka in gladka, izmuznila se je izpod njega in se odkotalila po bregu navzdol. Nazadnje je pristala v nekem grmovju, kjer se je razletela na kose. Pavel, ki je bučo lovil, je točno videl, kako je iz tega grmovja skočil zajček in zbežal, kar so ga nesle pete. Trdno prepričan, da je to njegov velikonočni zajec, je tekel za njim in neprestano kričal: “Zajček, na, na! Zajček moj, ne beži, jaz sem vendar tvoja mati!”

Na žalost se zajec za njegove besede in vpitje ni prav nič zmenil. Cvrl jo je naprej in naprej in Pavel ga ni nikoli ujel.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev