Žalostna love story

06. marec 2009 ob 13:22 | 256
Hodil je po parku gor in dol. Še pet minut in tu bo, vedno je bila točna.. Zagledal jo je.. "NE MOREM" mu je odmevalo v glavi "saj jo mogoče še ljubim?" Nasmehnila se mu je. Rahel poljub ji je pritisnil na hladne ustnice. Začudeno ga je pogledala.. Tega pri njem ni bila vajena.. Vedno jo je objel.. Tudi on je čutil, kako je bil lahko tako hladen, ko pa je v njej vse gorelo. Prijel jo je za roko in jo posadil na klop. Začel je.. Najprej mu besede niso šle z jezika, nato pa hitreje.. kar govoril je.. Rekel je, da mora končati, da mu veliko pomeni, toda, da ima rajši fantovsko življenje kot njo. Rekel je, da je pač metulj, ki leta od cveta do cveta, da se je pri njej malo dlje ustavil, toda sedaj ga čaka nova cvetlica. Čutil je, kako ji laže, čutil je da laže sam sebi, da si noče priznati, da jo ljubi.. Kako bi se mu fantje smejali, če bi vedeli, da se je resnično zaljubil v to malo deklico. Ne, ne, ne ljubi je, to je privid.. Končal je. Pogledal jo je toda kar je videl, mu je kot hladna bolečina spreletelo srce. Zrla je nekam v daljavo.. tako čudna, tako hladna je bila.. Nikoli je še ni videl take.. Ni jokala, le zrla je nekam predse, poslovil se je.. Z roko ji je mršil lase, toda z ničemer ni pokazala, da čuti njegovo roko.. Odšel je. Hudo mu je bilo, pomislil je, da bi se vrnil in jo objel in ji rekel da se je lagal, da je ne ljubi.. Toda zmagal je njegov ponos.. Hodil je brez misli..potem pa..

cviljenje zavor..pok pločevine..krik..in njegovo ime..

Obrnil se je in ni vrjel. Tekel je kot nor.. Pritekel je do ceste in videl.. Njo, ki je ležala pred avtom, videl je kri, ki je kapljala in njenih prsi.. Samo nekaj je bilo v njem, potreba, da kriči, in kričal je: "LJUBIM TE! MORAŠ ŽIVETI! NE UMRI! LJUBIM TE!!" njene veke so za vedno prikrile oči.. Glava ji je udarila ob tla. Čutil je le še grozno bolečino.. Prišli so njeni straši. Mati je jokala, a oče je le gledal. Vedel je, da ga vsi obsojajo.. Da je kriv, to je vedel. Kot v sanjah je odšel. Takrat je spoznal, kako močno jo ima rad, toda bilo je prepozno. Zopet je zmagal njegov ponos. In sedaj bo plačeval vse življenje. Hotel je svobodo, hotel je biti sam in.. sedaj je ostal sam, ostala je le še trajajoča bolečina, ki ga ne bo nikdar zapustila. Vedel je tudi to, da mora plačevati in plačeval bo vse življenje in to sam,čisto sam..


Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev