Sepp Holzer, čudežni kmet

10. april 2013 ob 08:23 | 430
slika 458215

Razgled s Krameterhofa na nasprotni breg doline, kjer se je gozd zaradi sajenja smrekove monokulture in erozije tal “sesul sam vase”. “Evropska unija bo zdaj spet bogato subvencionirala kmete, da bodo še enkrat ponovili isto napako,” opozarja Holzer.
Foto: Neva Volarič

“Poglejte tam čez, poglejte, kaj se dogaja,” Sepp Holzer s prstom kaže na skoraj golo pobočje na nasprotni strani doline, kjer je nekoč rasel gozd. “Pravijo, da so za propad dreves krivi lubadar, sneg in veter, jaz pa sem že pred 32 leti napovedal katastrofo. Za največje škodljivce sem proglasil gozdarje, ki so na velikih površinah sadili smrekovo monokulturo. Pa so mi rekli, da me bodo zaprli, če ne utihnem.” Razlika res ne bi mogla biti bolj očitna. Na enem bregu skoraj puščava, na drugem, kjer se na 50 hektarih razprostira Holzerjevo posestvo Krameterhof, pa prava podoba raja, s sadnimi in drugimi drevesi, visokim žitom, ribniki, trto, celo oljkami, zelenjavo, bujnim grmičevjem … In to 1500 metrov nad morjem. Čudež ali morda kaj drugega?

slika 458219

Takole pa je samo nekaj sto metrov stran videti Holzerjeva “podoba raja”. Bujno rastlinje uspeva v mešanih kulturah, brez pomoči kemije, celo brez gnojenja in zalivanja. Rastline in živali so samostojne, tla pa zdrava.
Foto: Neva Volarič

Za sodobnega, od narave odtujenega človeka je to, kar uzre na Krameterhofu, čisti čudež. Tudi Sepp Holzer, 67-letnik, ki kar prekipeva od energije, me z okroglim obrazom, obveznim klobukom, sivo brado in zaobljenim trebuščkom prej spominja na dobrodušnega palčka kot pregovorno hladnega Avstrijca.

slika 458222

Sepp Holzer nas sprejme med rododendroni, vrtnicami, topinamburjem, kostanji, brusnicami, meliso, azelejami in drugimi rastlinami, ki se v simbiozi odlično počutijo
Foto: Neva Volarič

Očitno je, da se prav dobro zaveda učinka, ki ga bujno rastlinje v sicer nerodovitni pokrajini naredi na obiskovalca. Začudenje je še večje, saj ima že takoj pri vhodu drugo ob drugi posajene rastline, ki po mnenju strokovnjakov sploh ne bi mogle rasti skupaj. Rododendron in vrtnica, na primer.

slika 458227

Grozdje bo več kot 1000 metrov nad morjem je bogato obrodilo. Sonce segreje kamne, ti pa trto.
Foto: Neva Volarič

“Rododendron tukaj ne bi smel rasti. Veliko premrzlo je. Nikjer drugje v Lugauu ga ne boste našli. Zraven rastejo vrtnice. Tudi to je za strokovnjake nerazumljivo, saj ena rastlina potrebuje kislo, druga pa bazično zemljo. Po strokovnih teorijah bi potrebovali posebno zemljo za rododendron in posebno za vrtnice, tukaj pa rastejo skupaj. In takih primerov boste pri meni videli še veliko. Kako je to mogoče? Ne potrebuješ posebne zemlje za rododendron in posebne za vrtnice. Potrebuješ le dobro zemljo. To, da ljudje kupujejo različno zemljo v trgovini, je neumnost. K sreči so rastline veliko pametnejše od ljudi,” razlaga Holzer.

slika 458220

Na Krameterhofu rastejo tudi oljke, kivi in mandarine
Foto: Neva Volarič

Treba je le opazovati naravo in komunicirati z njo. Vendar kako? “Če bi bil jaz rododendron, kako bi se počutil? Bi imel dovolj svetlobe, toplote, vlage? Na enak način se vživim tudi v češnjo, jablano, iris, brusnice … Tako komuniciram z rastlinami. Če imajo lepe, zdrave liste in plodove, mi sporočajo, da se dobro počutijo in ne potrebujejo moje pomoči. Če ne, jih pač presadim. Treba se je povezovati z naravo, ne pa se bojevati proti njej.”

Kdo ima torej prav? Rododendroni in vrtnice, ki rastejo skupaj, ali strokovnjaki, ki pravijo, da kaj takega ni mogoče? “To so strokovni invalidi. Glave imajo polne podatkov, ne znajo pa opazovati narave,” se smeji čudežni kmet.

slika 458223

Holzer kaže, kako v enem izmed svojih ribnikov lovi ribe. Na konec lesenega vzvoda da mrežo, jo potopi, nato pa vzvod zavrti in ulov strese na traktor. Vsi ribniki so polni rib in rakov.
Foto: Neva Volarič

V naravi ni nič odveč

Rastline so na Krameterhofu posajene tako gosto skupaj, da popolnoma prekrivajo tla. “Zdrava tla, zdrave rastline, zdrave živali, zdravi ljudje,” razglablja zgovorni Holzer. “Deževniki, ki so eni mojih najpomembnejših sodelavcev, ne morejo k veterinarju, ko zbolijo. Tukaj se lahko pozdravijo kar v naravni lekarni. Nekaj rastlin je tudi strupenih, in njihov pomen je neprecenljiv, saj živalim in tudi človeku v majhnih količinah služijo kot zdravilo. Nobena, niti strupena rastlina nima nič proti človeku. Vsaka ima v naravi svoje mesto. Naravno misliti, naravno živeti in se zdraviti v naravni lekarni, ne s kemijo. To je moja filozofija,” pravi.

Kemičnih preparatov ne uporablja, prav tako zemlje posebej ne obdeluje ali gnoji, niti je ne zaliva, saj je prepričan, da bi na ta način samo spral hranila globoko v zemljo in jo naredil odvisno, tako da bi jo moral potem stalno zalivati. “Narava je popolna, napake dela le človek,” je prepričan. “Če ustvarite naravne krogotoke, bo narava delala za vas.” Zanj očitno dela zelo dobro, saj veliko kmetijo, ki je pravzaprav en sam vrt, upravlja le skupaj z ženo Vroni, sinom Josefom in enim delavcem.

slika 458224

Še ena od Holzerjevih izvirnih rešitev, do katerih pogosto pride v sanjah: hlev za svinje in govedo
Foto: Neva Volarič

Sepp Holzer je do svoje metode obdelovanja zemlje v harmoniji z naravo, ki se danes uradno imenuje Holzerjeva permakultura, prišel prek igre. Na gorski kmetiji, ki so jo obdelovali že njegovi predniki, živi od rojstva. Že kot petletni deček je posejal svoje prve rastline in opazoval naravo pri delu. “Skozi izkušnje sem se naučil, kaj kje uspeva in kaj ne, ter opazoval, katera rastlina se ob drugi dobro počuti in katera ne. Spoznal sem tudi, kako zelo pomembni so kamni in skale na tako hladnem področju, kot je naše,” razlaga.

slika 458225

Na visoki gredi se fižol in hmelj vzpenjata po opornikih na zunanji strani in dajeta senco raznovrstni zelenjavi, ki raste v sredini. “S tako gredo nimaš nobenega dela, samo pridelek moraš pobrati,” pravi Holzer.
Foto: Neva Volarič

V srednji kmetijski šoli so ga seveda naučili vseh veščin sodobnega kmetovanja. Celo potrdilo za škropljenje je dobil, tako da je lahko kupoval veliko kemičnih preparatov in škropil tudi pri drugih kmetih v Lungauu. Ker pa je bil pridelek, pridobljen na ta način, v glavnem slab, se je kmalu vrnil k naravnemu načinu kmetovanja.

slika 458226

Žito so s srpi poželi udeleženci Holzerje šole permakulture. V glavnem gre za izobražence, ki iščejo pot nazaj k naravi.
Foto: Neva Volarič

Pri 20 letih je od očeta prevzel kmetijo in se poskusil v vsem mogočem. Gojil je gobe, nutrije, redke ptice, čebele, govedo, celo kače in encijan, odprl okrepčevalnico in penzion ter živalski vrt za divjad. Na svoji koži je občutil, kako pogubna je lahko za kmeta specializacija, saj mu je černobilska nuklearna katastrofa čez noč uničila posel z gobami. Od takrat je imel vedno več asov v rokavu, in posel mu je šel dobro od rok.

Več težav je imel z birokracijo. Ker je inovativen, so ga sosedje vedno imeli za čudaka in ga večkrat prijavili oblastem. Ko je zasadil češnje in druga sadna drevesa, je moral plačati na stotine tisoče šilingov kazni, ker naj bi po mnenju državnih uradnikov uničeval gozd.

Pravnih bitk, ki so trajale leta, je bilo veliko. Njegove glasne kritike intenzivnega načina kmetovanja so gnev oblastnikov le še povečale. Še danes, ko je svetovno znan, ga inšpektorji zelo radi obiskujejo. “V zadnjem letu so bili tukaj osemkrat, tako da jim je že kar nerodno. Pravijo, da je računalnik na Dunaju spet ‘naključno’ izbral moje ime. Tako je zato, ker veliko javno govorim o tem, da bi bili kmetje lahko samostojni in neodvisni, ne pa, da so odvisni od subvencij, sužnji na lastni zemlji.”

slika 458216

Skalnjak z zdravilnimi zelišči na 1500 metrih nad morjem. 200 metrov niže so zelišča visoka tudi po en meter.
Foto: Neva Volarič

Kmetje danes niso več sposobni preživeti brez subvencij, to pa zato, ker gojijo monokulture in se preveč specializirajo, je prepričan Holzer. “Monokulture niso naravne, zemlja postane zakisana, izsušena, rastline niso vitalne in propadejo. Pridelki so osiromašeni in na trgu dosegajo vse nižjo ceno. Kmetje so vse bolj nesrečni, stopnja samomorilnosti med njimi je zelo visoka. Pogosto so čez glavo zadolženi, ker so bili prisiljeni investirati v stroje in velikanske hleve. Tako se zgodi, če delaš proti naravi. Pri meni pa vse raste. S tem načinom kmetovanja bi lahko na svetu živelo trikrat več ljudi, kot jih živi danes. Hrano bi imeli na voljo v vseh letnih časih. Temu jaz pravim užitna krajina.”

slika 458217

Govedo se vse leto prosto pase v ogradah
Foto: Neva Volarič

Užitna krajina

Kako užitna je Holzerjeva krajina, se lahko prepričajo tudi obiskovalci. Ko sem se s skupino iz Slovenije, ki je tisti dan prav tako obiskala Krameterhof, več ur sprehajala po poteh, speljanih med terasami, sem se do sitega najedla borovnic, malin, rdečega, črnega in belega ribeza in odličnih češenj, ki pri Holzerju uspevajo od maja do oktobra.

slika 458218

Takole je videti Holzerjev sadovnjak. Jablane, ki se jih med bujnim rastlinjem komajda opazi, so polne sadežev.
Foto: Neva Volarič

K drevesom je pristavil lestve in nas vabil, da si sami postrežemo v supermarketu narave. Jabolka na začetku avgusta še niso bila zrela, čeprav bo letina bogata. Ker dreves ne obrezuje niti ne odstranjuje vej, ki jih polomi sneg, spodnje veje rastejo kar po tleh, tako polne sadežev so. Gostitelj obiskovalcem dovoli tudi, da domov odnesejo zrna posebne sorte sibirske rži, ki zraste tudi do dva metra in pol visoko. Tudi gojenje žita na taki nadmorski višini je eden od mnogih Holzerjevih čudežev.

Mednje prav gotovo sodi tudi obilen pridelek grozdja, iz katerega stiska odličen sok. Uspevajo mu tudi kiviji, marelice in celo oljke, čeprav je teh bolj za vzorec. Korenine dreves obloži s kamni, ki jih sonce segreje kot peč, in na ta način drevesom zagotovi dovolj toplote za rast.

Zaradi izjemnega zanimanja Holzer na svojem posestvu ne sprejema posamičnih gostov, pač pa le vnaprej najavljene skupine najmanj 50 ljudi. Manjše skupine včasih ostanejo tudi po dva dneva, dve skupini po 25 ljudi pa sta vključeni v dveletno šolo Holzerjeve permakulture. “Še najmanj skupin je iz Avstrije. Lani so bili tu iz Kitajske, Japonske, pa študentje iz Ekvadorja, prihodnji teden pridejo Ukrajinci, najavljene so tudi skupine iz Kazahstana, Španije in Portugalske,” pripoveduje Holzer.

Med sprehodom opazujemo živali, ki se prosto pasejo v ogradah: svinje, govedo, ovce, koze, konje … Pravzaprav jih med bujno vegetacijo skoraj ne vidimo. “Pozdravit” nas pride le ženska predstavnica gorske pasme goveda, ki brani svoj naraščaj.

Permakultura v avstrijski Sibiriji

Na 50 hektarjih strmega pobočja je Holzer uredil 25 kilometrov teras, na katere je postavil t. i. visoke grede ter zasadil drevesa in mešane kulture. 72 ribnikov pokriva skoraj 4 hektare površin. Posestvo Krameterhof se sicer razprostira med 1100 in 1500 metri nad morjem, blizu mesta Ramingstein v Avstriji, v pokrajini Lungau, ki jo imenujejo tudi avstrijska Sibirija. Povprečna letna temperatura je tam vsega 4,5 stopinje Celzija, sneg pogosto zapade tudi sredi poletja, v tleh pa je ogromno kamenja.

“Da v tako ekstremnih razmerah uspeva bujno in raznovrstno rastlinje, je odločilna simbioza med rastlinami, ki jih posejem kot mešane kulture. Tiste z globokimi koreninami vlečejo vlago iz zemlje in s tem pomagajo drugim, te pa imajo spet več drugih koristnih funkcij, na primer dobavo hranil. Izloček ene rastline je za drugo hrana, in krogotok je sklenjen. Rastline in živali so samostojne, tla pa zdrava. Nobenih umetnih gnojil ne potrebujem in nobenih strupov. Te bi morali že davno prepovedati. Hrana je zdravilo le, če je ekološko pridelana. Če ni, pa dobimo vse strupe nazaj na krožnik,” opozarja Holzer.

Živali so vse leto zunaj. Holzer jim je v zemljo vkopal z lesom obložene hleve, kamor se poleti lahko zatečejo pred vročino in pozimi pred mrazom. Ti hlevi so ena od mnogih njegovih izvirnih pogruntavščin. Do rešitev pogosto pride v sanjah. “Če ti kaj pade na um, narêdi,” je njegovo geslo. Živali hrani le zato, da se ne bojijo človeka, sicer imajo hrane v naravi več kot dovolj. Veterinarja ne potrebujejo, saj se znajo pozdraviti v naravni lekarni. “Če se dobro počutijo, je tudi meso, ki ga jemo, zdravo,” je prepričan Holzer.

Ribniki ustvarjajo mikroklimo

Posebno poglavje na Krameterhofu so ribniki. Da je voda bistvenega pomena, veliko bolj kot kakovost zemljišča, je Holzer vedel že pred 30 leti, ko je zakupil sosedove izvire in vodo speljal na svoje posestvo. Na naraven način, brez uporabe plastičnih folij, je uredil več kot 70 ribnikov, ki ustvarjajo edinstveno mikroklimo. Sončni žarki, ki se odbijajo od vodne površine, grejejo pobočja z rastlinami. Rezultat premišljenega urejanja še enega naravnega krogotoka je, da mu rib ni potrebno hraniti. Ribe in rake tudi prodaja, kar je zanj nov vir zaslužka.

Uporni kmet tudi v slovenščini

Holzer je napisal več knjig. Prva, Uporni kmet, je pri založbi Amalietti&Amalietti izšla tudi v slovenščini. Prva izdaja je bila razgrabljena, tako da so že natisnili drugo. Pri isti založbi bo izšla tudi Holzerjeva druga knjiga, o permakulturi.

Avstrijski kmet svojo metodo tudi praktično širi po vsem svetu. Uspešno je zasadil velika posestva v ZDA, Braziliji, Kolumbiji, Ekvadorju, Španiji, na Portugalskem, Tajskem in številnih drugih državah. Njegovim čudežnim rokam sta svoja posestva prepustila tudi svetovno znani draguljar Swarowski in luksemburški knez.

“Za božjo voljo, ne delajte napak, ki jih delajo pri nas. Ne specializirajte se, ne investirajte v velike hleve, ne uporabljajte kemije in ne sadite monokultur, ki opustošijo in izsušijo zemljo,” Holzer svari tudi slovenske kmete.

Na terasah drevesa in druge rastline posadi v t. i. visoke grede, ki ščitijo pridelek pred vetom ter v zemlji zadržujejo toploto in vlago. Voluharjev in krtov ne preganja, saj rahljajo prst. In ker imajo na voljo pestro ponudbo primernih rastlin, ne povzročajo škode.

Vsakemu zemljanu nekaj zemlje

“Vsak prebivalec tega planeta ima pravico do koščka zemlje. To reformo bi morali narediti že davno,” je prepričan Holzer. “Pouk v šolah bi morali popolnoma spremeniti. K vsakemu vrtcu sodi vrt, k vsaki šoli kmetija in k vsaki univerzi veliko posestvo. Na ta način bi se mladi učili živeti z naravo, z današnjo, t. i. napredno izobrazbo pa jih odtrgamo od nje. Če v otroštvu nimaš možnosti opazovati simbioze, krogotokov, življenja v naravi, tega pozneje ne boš mogel niti prepoznati niti razumeti,” je Holzer napisal v pismu, ki je obkrožilo svet.

Cesarju, kar je cesarjevega

Holzer je svoje uporništvo drago plačal. Nekoč nedonosno kmetijo so državni uradniki ponovno ovrednotili kot visoko kakovostno zemljišče in mu kar za desetkrat povečali osnovo za odmero davka. “Zdaj moram državi plačati kar 82 odstotkov od neto dohodka. Pa v to niti ni vštet davek na zemljišče,” pove Holzer in v isti sapi prizna, da mu je lastna država vsaj na ta način priznala uspeh pri obdelovanju zemlje.

Posledice od narave odtujenega življenja so vsak dan hujše, o čemer se je prepričal tudi na svojih številnih potovanjih po svetu: “Potrebna sta zdrava kmečka pamet in kreativen način razmišljanja. Naše otroke in vnuke pa v šolah sistematično poneumljajo, tudi zato, ker so nekateri učitelji pod vplivom politikov in lobistov. Ampak, dragi moji, kjer je volja, je tudi pot. Kmet je duša naroda. Če izumre kmet, umre država. Z današnjim načinom kmetovanja pa se staro znanje izgublja. Potreben je pogum, ne pa, da se obnašamo kot hlapci. Naravi lahko vedno brezpogojno zaupamo. Če si spoštljiv do vseh živih bitij, boš sam od tega največ imel. In kmetovalec bo postal najlepši poklic.”

ALJA TASI


VIR

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
gogi81gogi
gogi81gogi3 leta nazaj

še več takih!!!

dadada123
dadada1233 leta nazaj

Prebrala sem njegovo knjigo, do takšnih idej prideš samo, če res živiš in dihaš z naravo.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev