dokazi

28. marec 2010 ob 14:38 | 436
Venelinova knjiga Starodavni in današnji Slovenci je prvo obsežno delo o sintetični zgodovini Slovenije in Slovencev. Posebej temeljito obravnava slovensko zgodovino v času pozne antike, kasnejše slovenske zgodovine pa se pravzaprav niti ne dotakne, razen kolikor je to potrebno pri pojasnjevanju in predstavitvi Slovencev nepoučenemu bralcu. Znanstvenik, sodelavec Ruske cesarske akademije, je prvi, ki se je sistematično lotil obravnave našega naroda, dežele in njune zgodovine. Glede na čas, ko je živel, je to storil z osupljivim znanstvenim pristopom. To mu je omogočalo njegovo znanje številnih slovanskih, germanskih in romanskih jezikov, predvsem pa starogrškega in latinskega, v katerih je bila napisana večina primarnih in drugih starodavnih zgodovinskih virov.

Venelin je poznal skoraj vsa pomembna slovenska, tako zgodovinska, kot tudi jezikoslovna dela. Pred to knjigo je napisal in objavil že zgodovino Bolgarov "Starodavni in sodobni Bolgari v političnem, demografskem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov" (1829). Bil je poznavalec ruske zgodovine, preučeval pa je tudi rimsko ter bizantinsko zgodovino in zgodovino Frankov. Vse pridobljeno znanje je sistematično urejal v svojem zasebnem arhivu. Na Slovence je naletel, ko je preučeval zgodovino Bolgarov, to odkritje pa ga je tako navdušilo, da je drugi del (to knjigo) posvetil prav našemu narodu.

Pred Venelinom so zgodovino posameznih slovenskih dežel že obravnavali slovenski avtorji, a nihče med njimi tega ni storil tako obsežno, celovito in na primerljivi znanstveni osnovi. Tako je npr. zgodovino panonskih Slovencev opisoval že Anton Vramec v svojem delu Kronika, iz leta 1578. Zgodovino primorskih Slovencev in Karantancev je obravnaval Martin Baučer v leta 1663 izšli Zgodovini Norika in Furlanije (Martin Baucer, Historia rerum noricarum et forojuliensium). Zgodovino karantanskih Slovencev, živečih v kasnejših deželah Koroški, Štajerski, Krajnski ter Goriško-Gradiščanski in Istri, je v dveh knjigah v nemškem jeziku z naslovom Versuch einer Geschichte von Krain und übrigen südlichen slaven Oesterreich objavil Anton Tomaž Linhart leta 1788 in 1791. Linhartov prevod v slovenščino, ki ga uporabljamo danes, je žal napačen in prirejen, da ne rečemo kar ponarejen, enako velja za Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske. Podobno so številni domači in tuji pisci objavljali posamezne deželne zgodovine npr. zgodovino Krajnske (Valvasor, Schönleben, Hoffs, Diewald), zgodovino Koroške (Frölisch, Mayers, Hansitz, Parcelzus), zgodovino Štajerske (Caesar, Baumeister, Kindermann, Sartori ... ). Vsa ta dela je Jurij Venelin dobro poznal in jih je tudi ustrezno uporabil pri pisanju svoje knjige o Slovencih.

Venelinove ugotovitve in zaključki se bistveno razlikujejo od današnje slovenske uradno uveljavljene zgodovine. Ruski znanstvenik namreč niti malo ne dvomi v to, da Slovenci niso prebivali na sedanjem ozemlju že davno pred Kristusovim rojstvom. Prihod nekih neopredeljenih Slovanov iz njegove ruske domovine v srednjo Evropo in na Balkan v 6. in 7. stoletju je za Venelina navadna pravljica, saj zgodovinski dokazi za to trditev ne obstajajo. Prav nobeden od številnih kronistov tistega obdobja namreč česa takšnega ne omenja, čeravno poročajo o številnih manj pomembnih premikih takratnih ljudstev in dogodkih v 6. in 7. stoletju. Njegov pogled na slovensko zgodovino je zato v mnogočem podoben, celo istoveten novejšim ugotovitvam različnih slovenskih in tujih znanstvenikov (Jožko Šavli, Matej Bor, Lucijan Vuga, Leopold Verbovšek, Marco Alinei, Pavel Tulajev, idr.), kateri utemeljujejo in zagovarjajo teorijo kontinuitete, pogosto imenovano tudi Venetska teorija. Venelinov pogled je pravzaprav širši, saj so Veneti zanj le eno od slovenskih plemen.

Na podlagi preučevanja raznovrstnih virov, katerih seznam objavljamo v slovenski izdaji posebej v Dodatku III, je Venelin postavil teorijo, po kateri smo Slovenci starodavni prebivalci, staroselci na širšem območju današnje Srednje Evrope in Balkana. To ozemlje – starodavno Slovenijo – je Venelin umestil med reko Donavo in obalo Jadranskega morja. Na tem ozemlju so bili naši predniki izpostavljeni številnim vdorom in napadom sovražnih, vojaško organiziranih ljudstev. Ta so si prizadevala podjarmiti staroselce in si prilastiti njihove dobrine. Sčasoma so posamezni deli ozemja, na katerem so prebivali starodavni Slovenci, pripadli agresivnejšim priseljencem oziroma tujcem. Domačini so v lastni deželi postali manjšina in, da bi preživeli, jim ni preostalo drugega, kot se prilagoditi novim razmeram. To so storili s sprejemom tujega jezika in prevzemom drugačne kulture. Na tak način so bili v dolgotrajnem procesu, ob aktivnem sodelovanju mnogih „slovenskih odpadnikov“, oblikovalni številni narodi. Nekateri od teh nam danes niti niso več sosedje: Avstrijci, Madžari, Hrvati, Srbi, Bošnjaki, Bolgari, Makedonci, Črnogorci, Furlani. Tudi zanje, ne le za Slovence, bi bilo poznavanje Venelinove knjige nadvse dobrodošlo.

Če pogledamo Venelinov zemljevid Donavske Slovenije, kakor jo sam imenuje, ki se nanaša na 4. stoletje našega štetja in ga primerjamo z današnjim zemljevidom Republike Slovenije, nas današnje stanje lahko samo pretrese. Razlika v velikosti ozemlja je namreč tako velika, da marsikdo med Slovenci niti ne bo mogel verjeti sicer trdnim zgodovinskim dejstvom, o katerih piše Venelin. Današnja Republika Slovenija se nahaja v sredini nekdanjega slovenskega ozemlja oziroma starodavne Slovenije! Pravzaprav smo Slovenci več svojega nekdanjega ozemlja izgubili na jugu, saj so nas Alpe in drugačnost jezikovne skupine dolga stoletja vendarle bolje “vardevale” pred Nemci, kakor Dinarsko gorstvo, Balkan in Panonska nižina pred južno-slovanskimi jezikovnimi in drugimi agresivnimi asimilacijskimi pritiski, nazadnje prisotnimi pod krinko “bratstva”.

Venelin je v predstavitvi „današnjih Slovencev“ (živečih v prvi polovici 19. stoletja, op.p.) zapisal, da gre za poseben narod. Območje, kjer slovenski narod prebiva, je razdelil na dva dela, mejo med njima pa je zanj reka Donava. Prvemu delu Slovencev, živečih zahodno od reke Donave, je po Venelinu v začetku 19. stoletja pripadalo okrog 800.000 prebivalcev dežel Koroške, Štajerske in Krajnske ter Zahodne Ogrske na Salijskem in Vas-Varskem. Temu je potrebno dodati, da med opisom „današnjih Slovencev“ ni upošteval zahodnih, primorskih oziroma beneških Slovencev, čeprav jih omenja kasneje v samem geografskem in zgodovinskem opisu Slovenije. „Prebivalci Štajerske, Koroške in Ogrske sami sebe imenujejo Slovenci; Krajnce prebivalci Krajnske. Jezik teh in onih tvori eno in isto narečje.“, zapiše. Pojem “narečja” Venelinu predstavlja slovenski jezik v celoti, saj pri tem ne misli na številne narečne skupine in narečja našega jezika.

„Če bi v sedanjem 1834. letu morali imenovati del omenjenih dežel in samo Ilirsko kraljestvo po imenu njihovih prebivalcev, potem bi jih morali imenovati Slovenija, Slowenenland, la Slovenie. To ime je Rusu, Čehu, Poljaku, Serbu in Bolgaru prav tako tuje, kot imena Tatar, Kalmik, Nemec, Grk … Imenujte ruskega kmeta Slovenec, pa boste videli, kaj vam bo rekel.”, piše Venelin in še:”Slovensko narečje (govor, jezik) se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij: Slovenec ni Čeh, ni Serb, ni Poljak in ne Hervat, ne po imenu in ne po narečju; ne po obleki, ne po značaju in ne po zgodovini.“ Venelinova trditev je izjemnega pomena, saj je v popolnem nasprotju s tem, kar današnje slovenske študente učijo tisti uradni “slovenski” zgodovinarji, ki nastanek slovenskega naroda postavljajo šele v leto 1848 ter mu s takšno neutemeljeno, lažno, nespametno in dobesedno sovražno trditvijo sekajo starodavne korenine.

Kot že rečeno, deli Venelin v uvodnem delu pisanja Slovenijo najprej na dve območji – tostran in onstran Donave – ter piše: „Drugo območje Slovenije sestavljajo Slovaki v Severno – Zahodni Ogrski nasploh, a v nekaterih županstvih s kolonijami jih je do 1.000.000. Njihov jezik sestavlja drugo slovensko narečje, ki se nagiba k češkemu in poljskemu. Nemci prve imenujejo Winden (obče ime), druge z njihovim lastnim imenom Slovaki (Slowaken). Po istovetnosti imen Slovence in Slovake prištevamo k enemu plemenu, ki se imenujejo Slovenci. Deli jih reka Donava.“

Današnji Slovaki, katere Venelin po izvoru uvršča med Slovence, so se po njegovih ugotovitvah in zaključkih v času slovensko-rimskih vojn umaknili preko Donave, saj se niso hoteli podrediti Rimskemu Imperiju. Ta del vzhodnih (tudi zgornjih) Slovencev živi zato že 2.000 let nekoliko ločeno zgodovino od zahodnih (spodnjih) Slovencev v današnji Sloveniji. V obdobju po razpadu Rimskega cesarstva je ta ločenost za nekaj časa izginila. Že leta 623 je bilo vzpostavljeno obsežno slovensko kraljestvo s kraljem Samom na čelu. Ponovno povezovanje Slovencev z obeh bregov Donave je svoj drugi višek doživelo v 9. stoletju, v obdobju svetih bratov Cirila in Metoda ter knezov Koclja, Rastislava in Svetopolka. Kmalu zatem se je položaj povsem spremenil, ko so v Panonijo vpadli divji Madžari in s severa se je zabil nemški klin. Zadnjih 1100 let je tako zgodovina Slovencev, ločenih z Donavo, pomembno drugačna, čeprav smo bili tudi v tem obdobju nekajkrat povezani in smo še v začetku 20. stoletja živeli v skupni državi. Kljub vsemu so Slovaki ohranili ime jezika (slovenski jezik), dežele (na Slovenskem) in tudi narodno ime po ženski liniji (Slovenka). Venelin je svoje delo posvetil nam, zahodnim Slovencem, oziroma t.i. Dunajski Sloveniji, Slovakov ali vzhodnih (zgornjih) Slovencev pa njegova študija ne obravnava, saj si zaslužijo posebno obravnavo.

Te Venelinove besede so za marsikoga nekaj nedoumljivega, saj kot vemo, v šolah učijo nekaj povsem drugega. Slovenska akademija znanosti in umetnosti tovrstne teorije še dandanes povsem neznanstveno odklanja. Selitve Slovencev so namreč po Venelinu potekale v obratni smeri, kot nas uči uradna zgodovina, torej z zahoda proti vzhodu. Ta ugledni ruski znanstvenik s svojo teorijo v temeljih ruši konstrukt SAZU in s tem skoraj vse delo kraljevih in komunističnih jugoslovanskih ideologov, prav tako pa tudi njihovih današnjih “slovenskih” učencev.

Pomembno je dejstvo, da je delo Jurija Venelina nastalo nekaj desetletij oziroma skoraj celo stoletje pred konstruktom SAZU, avtor pa je velja za slovanofila. Kljub temu, ali prav zato, jasno loči Slovence od ostalih t.i. Slovanov in mu niti za hip ne pride na misel, da smo Slovenci prišli na današnje ozemlje v neki neizoblikovani slovanski masi. Zato niti ne preseneča, da SAZU – kljub poznavanju knjige Starodavni in sedanji Slovenci – z njo ni hotela seznaniti širše slovenske znanstvene in laične javnosti. Navkljub takšnemu početju uradne znanosti se bodo morali zgodovinarji z Venelinovo knjigo soočiti. To soočenje naj poteka na znanstvenem principu, ne pa po metodi gostilniškega blatenja s pozicije večvrednosti.

Za boljše razumevanje Venelinove teorije je treba knjigo prebrati večkrat, zlasti če jo bere nekdo, ki nima potrebnega zgodovinskega predznanja, niti ne pozna zgodovine Rimskega cesarstva in katoliške cerkve in se prvič srečuje s teorijo kontinuitete. To žal velja za veliko večino sodobnih Slovenk in Slovencev. Upamo si trditi, da je opisano stanje rezultat namernega pranja možganov ter načrtnega in sistemskega zavajanja.

Prav zaradi zgoraj zapisanih trditev, ki sicer marsikomu ne bodo všeč, je pričujoče Venelinovo delo precej dober temelj in hkrati velika priložnost za mlajše in neobremenjene slovenske zgodovinarje, ki se bodo lotili znanstvene obravnave obstoječih primarnih virov, ne pa nekritično povzemali in prepisovali neumnosti svojih (ideološko) zaslepljenih učiteljev.



Venelinov pristop in odnos do zgodovine



Predajmo besedo ponovno Venelinu, ki na zelo zanimiv in nazoren način piše o pojmovanju besed, poimenovanju ljudstev in zgodovinski logiki kot izpeljanki iz obstoječih virov. Slednja je namreč vselej nujno prisotna pri interpretiranju zgodovine. Sam piše: „Kako važna in nujna je na področju mišljenja opredelitev in izpeljava pomena besed, dokazujejo številni zapleti ne samo v zgodovini, temveč tudi v vseh drugih znanostih. Zaman je logika, tembolj zgodovinska logika, ki se ukvarja z opredelitvijo in zakoni silogizmov, saj bodo izpeljave toliko časa lažne, dokler ne bodo odkrite z besedo in jim bo določen njihov resnični pomen. Najbolj logični del logike je opredelitev stalnih pomenov besed. Opredelitev resničnega pomena besed je hkrati določitev razumevanja stvari.

Najbolj razsodno je tisto ljudstvo, ki ima v slovarjih jasno določen pomen za vsako besedo, saj je tak slovar najvišja logika, ki zavrača tisoče nesporazumov in nesoglasij. Na tak način bi bilo potrebno določiti pomen besed tudi v zgodovinski znanosti, še tem bolj, ker imajo zgodovinska imena razne povezave s prostorom, narodopisjem, izvorom, stoletjem in s pisateljem. Ime je lahko:

1. osebno ljudsko, t.j. takšno ime, s kakršnim vse ljudstvo imenuje samo sebe, npr.: Slovenec, Slovenci; 2. osebno lastno, s katerim del ljudstva, z razliko od drugega, imenuje sebe, npr. Krajnci, Županjari, Koromci; 3. osebno krajevno ali lokalno ime je takšno ime, po katerem se del ljudstva imenuje po imenu kraja, npr.: Benečani, Noričani, idr.

Prav tako je pomembna povezava občih imen istega ljudstva, t.j. takšnih imen, s kakršnimi ga imenujejo druga ljudstva v svojem jeziku.”

Venelinove ugotovitve glede tega so resnično zanimive in pomembne, kajti zavedati se moramo, da različni zgodovinarji iz različnih obdobij vsak po svoje in poljubno imenujejo nekatera ljudstva in jih potem poljubno enačijo med seboj. Tak pojav je v zgodovinopisju zlasti pogost v zvezi s Kelti, Veneti, Gali, Vendi, Huni, Vandali, Obri, Goti, Gepidi, Geti, Skiti, Sarmati, itd. Pri tem je posebej zanimivo dejstvo, da niti eno od teh ljudstev danes ne obstaja več, zgodovinarji pa precej poljubno, čeprav v imenu znanosti, ocenjujejo in delijo kam katero izmed naštetih ljudstev sodi in kdo so njegovi potomci. Sloveni ali Slovenci so v grškem zapisu Sklabenoj ali latinskem Sclaveni, oziroma v njunih različicah, v zgodovinskih virih sodobniki vseh prej naštetih ljudstev. Vsa ta pomembna ljudstva, ki so na današnjem slovenskem ozemlju – po Venelinu pa mnogo širšem starodavnem slovenskem ozemlju – ustanavljala razna kraljestva, so izginila, Slovenci pa v skladu s Trubarjevim “stati inu obstati” še zmeraj stojimo in obstajamo, tukaj in zdaj! Vsi, ki naj bi nam gospodovali, so izginili kot milni mehurčki, mi, potomci “njihovih podložnikov” pa smo, kljub dokazani več stoletni nasilni asimilaciji s strani vseh naših sedanjih sosedov, obstali?

Poglejmo še naslednje Venelinovo pisanje, ki ne potrebuje razlage: ”Bedna človeška pozornost! Kdo ima še potrpljenje analizirati, kateremu razredu večzložnega pododdelka pripada kakšno zgodovinsko narodopisno ali zemljepisno ime? Na žalost resnično obstajajo podobne razlike v pomenih nekaterih besed. Potemtakem nihče nima pravice pojasnjevati Livija, Strabona, Plinija, Tacita, Prokopija in drugih, tako starejše kot tudi srednjeveške dobe, kdor ni prej preučil razlike v pomenu besed; v nasprotnem primeru ne bo mogel označiti imenu njegovega mesta v pododdelku, t.j. njegova razumevanja besed bodo nejasna, zaključki neodgovorni, neresnični in kaj lahko se v vsem tem zgubi on sam in drugi.

Če bo menil, da so starodavni ljudje imenovali Slovence Illiri in to celo potrdi (kar po zakonu lahko stori) z nekaj citati, potem jaz nasproti temu navedem drugo trditev, da so starodavni ljudje pod imenom Rheti mislili na Slovence. Za to trditev prav lahko navedem citate. Tretji bo rekel: Veneti so po mišljenju starodavnih ljudi bili Slovenci. V potrditev bo navedel citate ali kraje, kjer so živeli Veneti, a Venedi v srednjem veku. Nazadnje bo nekdo rekel: “Vsa ta ljudstva nikakor niso bili Slovenci, saj so se tja priselili šele v VI. stoletju.“ Za poslednjo trditev ni prav nobenega dokaza. Kaj torej ostane ubogemu, neukemu bralcu?

Takšna protislovna imena, ki hkrati zanikajo sama sebe, in po svojem pomenu pripadajo različnim razredom, v resnici označujejo en in isti pojem. Tisti, ki radi delijo podobna mnenja, bi si morali prej dobro zapisati za ušesa, da je imel vsak starodavni pisatelj svojo posebno zgodovinsko–zemljepisno nomenklaturo. Kdor si upa citirati kateregakoli pisatelja, mora prej natančno preučiti geografijo in njeno nomenklaturo dotičnega letopisca. Koliko citatov sem videl, katerim so pripisovali tak starodavni pomen, kakršnega sploh niso imeli. Šest citatov ni težko nabrati! To vedo mnogi spretneži. Potrebno se je samo ozreti v ponujeni Strabonov ali Prokopijev INDEX lastnih osebnih imen, da bi poiskali zaželeno ime, ne da bi proučili Prokopija, niti njegove geografije. Neredko srečujemo takšne spretneže, ki starodavne pisatelje javno prisilijo, da ugovarjajo sami sebi.

Poglejmo ustrezen primer! Ker je zgodovinsko-zemljepisna nomenklatura nekega pisatelja redko podobna nomenklaturi drugih, potem vsebino vseh skupaj sestavlja takšen labirint ali kaos, iz katerega je še nihče izmed raziskovalcev ni odnesel poceni. Amen, nezanesljivim citatom! V skrajnem primeru do takrat, dokler ne bosta kritično predstavljeni zemljepisje in etnografija slehernega starodavnega pisatelja. Znanstveno delo, ki se ga še nihče ni lotil. Potrebno je razložiti mišljenje in napake starodavnega pisatelja. Nisem dolžan vsega sprejeti dobesedno, kar so zapisali Plinij, Tacit, Strabon ali Prokopij, ali Ammian Marcellin. Tudi starodavne pisatelje mora očistiti zdrava kritika, t.j. določiti vsakomur njegov relativni pomen. In to bi bil resnično ključ do pisatelja. Tedaj bi se raziskovalci po svoje trditve in citate lahko zatekli h ključu, a ne k indeksom.

Splošna skupna kategorija ljudskih imen se v vseh podobnih ključih deli na etnografska imena razredov, ki sem jih bil uredil jaz sam. To je preizkusni kamen, verjetnostna tablica ali kartica, kamor se mora zateči vsakdo zaradi razvrščanja ljudskih imen. Tablica mora zgladiti nasprotujoča si mnenja, saj vsakomur določi njegovo mesto na verjetnostni stopnji. Pokaže, da troje mnenj o Illirih, Venetih in Retih niso tri nasprotujoča si mnenja, temveč trije pomisleki v iskanju pravilnosti. Njihova skupna pomanjkljivost se zaključuje v eni in isti nenavadni privrženosti k nekemu posebnemu etnografskemu imenovanju; v nasprotnem primeru bodo vsa raziskovanja zaman, posredna (des rechershes manquees), ker vedno puščajo za seboj resnične ali domnevne povode za ugovore iz vrst drugih pisateljev in pod drugimi etnografskimi imeni. Da ne bi ostalo nobenega povoda za nove ugovore, je nujno potrebno napraviti sezname vseh pisateljev, ki omenjajo določeno deželo ali narod. Iz tega geografskega seznama pisateljev katerekoli dežele ali naroda se zbere pomembno število imen, izmed katerih je glavno iskano osebno ime ime ljudstva ali plemena. Če pojasnimo s primerom, ki ga že poznamo, potem je to ime Slovenec; vsa ostala imenovanja predstavljajo posebna geografska ali ljudska imena njegove pripadnosti in se lahko nanašajo k vsem ali mnogim razredom naših nomenklaturnih kategorij.

Glavno iskano osebno lastno ime je glavni cilj raziskovanja, glavni predmet zgodovine. Vzemimo nasproti temu kako uradno ime, npr. Panonija in se vprašajmo, kakšen pomen ima lahko besedna zveza Geschichte von Pannonia, Histoire de la Pannonie, Istorija Pannoniji – Zgodovina Panonije. Če pod zgodovino razumemo človekovo delo, ljudi, ki naseljujejo Panonijo (le kaj drugega je mogoče razumeti?), na kak način lahko jaz nehote zaključim misel in ves vrvež življenja, nemire pri nekem plemenu, čigar meje so označili rimski zemljemerci? Ali je Panonija lahko imela svoje življenje, ločeno od celotnega rimskega telesa? Ali ni imela Panonija in vse druge province Imperija enak pulz, s kakršnim je bilo srce Rima? Besedna zveza Zgodovina Panonije ne pove nič drugega, kot pove Zgodovina Saratovske gubernije. Toda, če si zamislimo prebivalce Panonije ločeno od njihovih osvajalcev, kot posebno neitalijansko ljudstvo, ali lahko Panonija pomeni nekaj posebnega, v sebi popolnoma zaključenega? Ali se ni pleme, ki je naseljevalo Panonijo, razprostiralo za njenimi uradnimi mejami? Kdo lahko trdi, da etnografska razmejitev poteka enako kakor politična?

Ker je predmet zgodovine ljudstvo, se zgodovina ne ustavlja (ni se dolžna ustavljati) na mejah uradnih imenovanj in se ne omejuje s političnimi predeli ene pokrajine; sledi čez te linije toliko časa, dokler ne preneha en jezik in se začne drugi.

Na tak način zgodovina kroži in opiše predele (narodopisne, etnografske) vsega plemena; z eno barvo prebarva nekaj različnih pokrajin, v pestrih krivuljah zlije svojo barvo posredi in prek provinc, sestavi celoto in napiše ime ljudstva. Takšna je raziskovalna zgodovina.

Zakaj mora zgodovina to početi? Zato, ker je dolžna oddati poročilo (obračun) o boju ljudstva z ljudstvom (italijanskega z neitalijanskim), v slavo prvega in v spomin na poraze in trpljenje poslednjega. Zgodovino poslednjega sestavlja veriga poniževalnih razmer; uradna razmejitev in celotno uradno dogajanje v posameznih delih pripada zgodovini prvega, vodilnega ljudstva.

Zgodovina je dolžna in mora seznaniti bralca s tistim ljudstvom, s katerim so se borili Rimljani; v nasprotnem primeru, kateri zgodovinar bi mogel oceniti boj in moč Italije? Zgodovina je tudi dolžna opisati celotno etnografijo naroda zato, da bi spoznala, katere sile so nasprotovale ali bi lahko nasprotovale Rimljanom. V vsakem primeru se za svojo neodvisnost niso borili samo prebivalci Panonije, temveč tudi sosednjih provinc. “

Na drugem mestu Venelin piše: ”Bralec lahko ugotovi, da so besedo Carni prevedli ljudje, ki jim ni bilo mar zgodovinske logike, v skrivnostni ljudski jezik, in se glasi: Gepidi, Gepades, die Gepiden, les Gepedes, Gepidy ali Žepedy. Ne bom navedel nobene knjige, vendar vzemite v roke katerokoli, v vsaki boste našli več ali manj modrovanj in razglabljanj o izvoru, prehodu, prehajanju, preseljevanju teh starodavnih prebivalcev njihove dežele Žepedov.

Prvi bodo rekli: Prišli so od Dona. Drugi: Ne od Dona, od Visle. Tretji: Ni res, prišli so iz Skandinavije.

Pod videzom učenosti so napravili ljudje iz sebe fantome, za katerimi se podijo, kot otroci za papirnatimi zmaji. Pri vsem tem ni nič čudnega, če Krajnci, po razlagi takšnih ljudi, vdirajo kot prvotni prebivalci, domačini, v svojo davno domovino, in Pannoniam Savium et Histriam, t.j. svojo deželo. Ljudje ne morejo razumeti, da je treba grška ali plemenska imena prevesti.”

Iz Venelinovih besed je povsem jasno razvidno, da mu gre predvsem za resnico. Na vire o Slovencih je naletel med preučevanjem zgodovine Bolgarov. Nova spoznanja so ga presunila in z veliko gorečnostjo se je posvetil raziskovanju Slovencev. Ob preučevanju mnogoterih raznovrstnih virov je naletel na takšne in drugačne trditve in teorije, ki so se mu zaradi obsežnega znanja zdele povsem nesprejemljive. Hitro je doumel, da na zahodu prevladuje velenemška teorija, ki ima političen predznak in si neutemeljeno lasti zgodovinska ljudstva, katera z Nemci ali Tevtoni, kot jih imenuje, nimajo nič skupnega.

Enako spoznanje ga je doletelo tudi ob pogosti interpretaciji zgodovine Rimskega in Bizantinskega cesarstva. Analiza teh treh temeljnih interpretacij zgodovin ali zgodovinskih šol in njihova primerjava z obstoječimi primarnimi viri, je Venelina pripeljala do sintetičnih zaključkov, v katerih so se mu povsem jasno izoblikovali Slovenci, tisto ljudstvo, ki je bilo vseskozi prisotno v Srednji Evropi in je bilo v svoji zgodovini vključeno tako v Rimsko, Bizantinsko in tudi “Nemško” cesarstvo.



Imeni Slovenija in Slovenci



Poglejmo v zvezi z imenoma Slovenija in Slovenci ponovno najprej citate samega Venelina:

„Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči. Grk je navajen pojasnjevati ime slehernega grškega plemena, da se Heleni imenujejo po nekem Helenu, Pelagi po nekem Pelagu … Drugače kot Grk, mislim jaz. /.../ Beseda slovo pomeni rheton.”

“Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času.”

“Če Grki niso pisali o Slovencih (Sclavinis) pred 6. stoletjem, je bil dovolj velik razlog v tem, ker je Slovenija imela imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni).”

“Zato je bilo ime Slovenci nepotrebno, saj je beseda Rheti, po pojmovanju starodavnih ljudi, označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki niso smeli proučevati geografije Imperija drugače, kot po ustaljeni politični razdelitvi dežel in po uzakonjenih imenovanjih.”

“S padcem Imperija bo lastno ime Rhetorum zanesljivo vzplamenelo, prišlo do izraza.”

“Tako se je tudi zgodilo. Attila je odtrgal od Italije Slovenijo in – rojena 30 ali več let po njem Prokopij in Torpand sta prva omenjala de Sthlavinus, de Sclavinis – Slovence.“

Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Koreni oziroma grške besede, iz katerih izvaja ime Slovenci so: rheton, rhetoria, oratio, orator, rhetorica, rhetus – govor, jezik, govorica, beseda, slovesnost, govornik, govorništvo, izrečen in pravi: ”Slovni, slovesni, SLOVENEC, SLOVENIN, SLOVENJE (množina). Tako Slovenje ali Reti še sedaj naseljujejo Retijo ali Recio, Rezijo, SLOVENIJO.“

Sam tudi takoj postavi logično vprašanje: “Zakaj so Grki prevedli Slovence v Rhetot?”, ter nanj odgovori sledeče:

1. “Zato, ker se črki S in L v grških besedah nikdar ne nahajata skupaj. Tako so povzročali Slovenci težave pri izgovorjavi. Sicer pa so grški pisatelji naslednja stoletja, če začnemo pri Prokopiju, t.j. 550. leta, uporabljali lastno ime ljudstva, a ne prevod, vendar tako, da so med S in L postopoma vstavljali T ali K.” 2. “Pri starodavnih pisateljih je bolj opazen čut za tvorjenje novih besed ali za razlago izvora besed. Tako sta na primer Cicero in Seneka včasih rada pokazala na etimologijo besede.“

Pri tem naj opomnimo, da sta bili med Slovenci najmanj od Adama Bohoriča naprej, torej od 16. stoletja, pa tudi v 18. in 19. stoletju, močno prisotni dve teoriji o izvoru in pomenu oziroma etimologiji imena Sloven, Slovenci. Ena je izhajala iz korena besede “slovo”, “sloviti”, “beseda”, “govoriti”, torej tisti, ki govore razumljivo, oziroma se med seboj razumejo. To etimološko razlago je že leta 1374 napisal kronist Pribin Pulkava. Druga teorija izhaja iz korena besede “slava”, “sloveti”, “slaven”. Je zagotovo kasnejšega izvora kot prva teorija in o njej piše Adam Bohorič v svojem uvodu k slovnici Arcticae horulae succesivae oziroma Proste urice zimske, iz leta 1584:

“Pod imenom Slovenci jaz nemara kakega, v zakotnem kraju skritega, v določnih, inu to le ozkih mejah zaprtega ludstva ne oznamenujem, temuč pod tem imenom vse pokrajine inu ludi razumem inu zaobsegam, katerikoli ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da jih zbog pretežno ujemajočega se besedišča, bodisi nekako svaštvo, bodisi krvno sorodstvo s slovenskim jezikom veže. Vsi pa, ki so dosihmal zgodovino pisali inu v jej preiskovali izvor inu običaje ludstev, vsi v tem soglašajo, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali inu Slovenci isto ludstvo ter enega inu istega izvora. Zakaj če prideneš temu ludstvu katerokoli naštetih imen, našel boš, da isto pomeni. Vsi ti pridevki jim namreč po seliščih pripadajo, ki so jih pogostoma inu velikokrat premenili, samo zadni pridevek Slovenov je to ludstvo dobilo za slavna dela zaslugo, kajti slava pomeni našim ludem isto, kar glorija, inu od tega se Slovenci imenujejo tako rekoč hvalni, častni inu slavni.”

V latinskem originalu piše Bohorič: “Me, de Slavis, vt obscuris hominibus, temere quid dicturum opinabuntur. Quare hoc loco altiusrem ipsam breuissime repetendam duxi, complector autem Slavico nomine, non aliquam, obscuro loco latitantem et certis illisq; perangustis finibus inclusam gentem. Sed appello et complector eo nomine, quotquot regiones et homines, vel Slavice loquuntur vel, ut plurimum verbis conueniunt, siue affinitatem cognationemq; aliquam habere cum Slavica lingua manifeste deprehenduntur. Quotquot autem hactenus historias conscripserunt, et in eis gentium originem et mores rimati sunt, omnes in eo consentiunt Henetos, Venetos seu Venedos, Windos, Wandalos et Slavos, candem et vnius eiusdemque esse originis, gentem Siquidem quodcunq; ili genti, ex iam dictis, dederis nomen, idem significare deprehendes. Nam omnia haec epitheta, a frequenter et saepe mutatis sedibus illis conueniunt, solum postremum, Slavorum Epitheton, a rebus praeclare gestis, genti huic maerito suo obtigit. Nam, Slava nostris hominibus, Gloriam significat, hinc Slavi laudabiles, celebres et clari dicuntur. Sicuidem Etymon vocis nusquam quis rectius divinauerit, quam ex cujusque gentis propria lingua.”

Danes naj bi bili teoriji, kateri sploh ne izključujeta druga druge in ki se pravzaprav obe izjemno ujemata z Venelinovo razlago imena Slovenci – Rheti, zastareli. Tako trditev je postavila “uradna slovenska zgodovinska stroka”, čeprav zanjo nima prav nobenih dokazov. Res je, da so zlasti v 19. in 20. stoletju, torej po tem, ko se je uveljavila politično stimulirana teorija o Slovanih, v svoji panslovanski ali ožji južno-slovanski različici, razni slovanofili poskušali izvajati etimologijo imena Sloven iz topografskega imena. To je bil izum “očeta Slovanov”, Čeha Jozefa Dobrovskega. Njegovemu poskusu so se kasneje pridružili številni “umetniki”, po mnenju katerih pomeni “slovo” neko nedoločljivo reko, otok, hrib, goro, nižino, močvirje, skratka karkoli in nič obenem. Poskusov razlagati etimologijo imena Sloven je še veliko več, vendar nima smisla pisati o njih, saj nimajo potrebne dokazne vrednosti, temveč je verjetno njihov glavni namen umetno ustvarjanje zmede.

Priznani filologi, kot Miklošič, Kretschmer in Jagić, so vsi po vrsti zavrnili vse te poskuse, vendar uradni zgodovinarji filološke stroke pogosto ne priznavajo, kadar ni v skladu z njihovo “zgodovinsko razlago”. Vsekakor trditev, da je etimološka razlaga imena Sloven iz korena “slovo”, “beseda”, “govor” zastarela, z ničemer ni znanstveno potrjena. Kako pa naj bi pravzaprav znanstveno dokazali, da je pomen besed v nekem jeziku, konkretno prav našem, slovenskem jeziku, zastarel? Pravzaprav je bistveno drugo vprašanje. Zakaj sploh trditi, da je teorija zastarela? Odgovor se skriva v nastanku in uporabi politično motiviranega pojma Slovani, o čemer bomo več govorili v nadaljevanju nekoliko kasneje. Dodajmo samo to, da je eden največjih lingvistov in slavistov 20. stoletja, Roman Jakobson (1896-1982), leta 1959 odločno stopil na stran najstarejše teorije etimološke razlage imena Sloven – besede “slovo”, “beseda”, “govoriti”, tisti torej, ki se med seboj razumejo!

Med zgodovinarji je še dandanes zanimiva razprava o prvem pojavu imena Sloveni ali Slovenci v zgodovinskih virih. Že Venelin piše: “Na splošno je znano, da je najstarejše poročilo o Slovencih pričevanje Prokopija in Iornanda (Jordanesa), pisateljev iz srede VI. stoletja.” Tudi današnji uradni zgodovinarji v glavnem trdijo podobno, le da so Venelinove Slovence spremenili v Slovane. Mi bomo o tem nesmislu in znanstveno nesprejemljivem početju več spregovorili v nadaljevanju, za sedaj pa pustimo Slovane in ostanimo pri Slovencih.

Predajmo besedo še naprej Juriju Venelinu, ki piše: “Vsakdo se bo strinjal, da če si kdo zaželi učene razprave, ne samo o Slovencih, temveč tudi o drugih slovanskih plemenih, se bo med številom starodavnih poročevalcev vedno usmeril v avantgardo Prokopija in Iornanda (Jordanesa). Poslednji je med drugim rekel: »Slovenci se razprostirajo od mesta Neviodunum (Vedena na reki Savi) in jezera Mursa (imenovanega po mestu Mursa v južni zadonavski Ogrski) do samega Dnestra, a proti severu celo tja do Visle.« Do Dnestra pomeni do tiste točke na grebenu Karpatov, od koder tečejo proti severu izvirne vode te reke. To je bilo že tisočkrat ponovljeno, a ne glede na vse to, ni bilo iz tega nobenega rezultata v korist vseh slovanskih plemen, ki jim ne pripada, niti v korist Slovencev ne, na katere se izključno nanaša.

Če se ozremo nazaj v davnino, iz srede ali celo z začetka VI. stoletja, vidimo, da v vseh knjigah vlada nekakšen mrak, nepoznavanje tega plemena. Ne razlikujejo aksiomov, da prvi pojav lastnega imena nekega ljudstva v letopisih ni prvi pojav v naravi. Velik del pisateljev se je oprijel misli, da so Slovenci (slučajno) prišli v Panonijo in Retijo (t.j. v svoja starodavna bivališča), verjetno v času preseljevanja (izmišljenega, ki ga ni bilo) okrog leta 500. Posledica takšnega razmišljanja je, da so zablodili v te kraje kot pogani in tudi ostali pogani vse do Cirila in Metoda.”

Današnji slovenski uradni zgodovinarji se glede pisanja Jordanesa običajno sprenevedajo. Jordanes namreč v svoji Getiki še enkrat piše o Slovenih, ko opisuje vojno gotskega kralja Ermaniha (Ermanaric, Ermanaricus, Hermanaric, Erminrich, Aírmanareiks) z njimi. Gre za obdobje med leti 332 in 350, takrat pa so torej Sloveni že prebivali v svojih sedanjih prebivališčih ob Donavi! Ker se to nikakor ne ujema z danes uveljavljeno preselitveno teorijo, to enostavno zamolčijo.

Venelin nas opozarja na še enega pisca, ki omenja Slovence v 4. stoletju. Gre za Kesarija Nazianzena ali Nazianškega (Caesarius Nazianzenus Saint), brata sv. Gregorja Nazianškega. Brata sta živela v 4. stoletju. Kesarij je v Aleksandriji študiral medicino, retoriko, astronomijo, matematiko in filozofijo. Okrog leta 356 je bil v Carigradu, kjer si je kot zdravnik pridobil velik sloves. Postal je najprej osebni zdravnik cesarja Konstancija (337 – 361), nato pa tudi njegovega naslednika cesarja Julijana (361 – 363). Slednji ga je z dvora kmalu odstranil, ker naj se Kesarij ne bi bil hotel odpovedati krščanski veri. Zato se je za nekaj časa vrnil domov v Nazianz, po smrti cesarja Julijana pa je bil ponovno postavljen kot zdravnik na dvoru cesarjev Jovijana (363 – 364) in Valensa (364 – 378). Leta 368 je bil Kesarij imenovan za kvestorja Bitinije, že naslednje leto pa je nenadoma umrl v Nikeji.

Ker gre za pomembno osebo, na katero se sklicuje Venelin v svoji knjigi, smo v uredništvu slovenske izdaje opravili manjšo analizo virov o Kesariju oziroma o Dialogih, katere povzetek sledi: Tako imenovani Kesarijevi Dialogi so izšli v delu Gregorii Nazianzi, Operum I – III, ed. lo. Leonclavius, Basileae 1571 in Gregorii Nazianzi, Opera, ed. lac. Billius, Parisiis 1583. V obeh delih je tiskana tudi zbirka teoloških vprašanj, z naslovom »Caesarii, Quaestiones et Responsiones CXCV« ali splošno imenovana »Dialogi«, izdana na podlagi starega rokopisa. Ta ima v naslovu kot avtorja navedenega Kesarija, brata sv. Gregorja iz Nazianza, slednji pa je bil tudi učitelj sv. Hieronima.

Besedilo, na katerega se sklicuje Venelin, se v latinščini glasi: »Aut quomodo in sectione alia ejusdem tractus Sclaveni et Phisonitae, qui et Danubiani appellantur, alii quidem ubera mulierum libenter comedunt, quod plena lacte fuerint, alii vero etiam a legitimo et irreprehensibili carnium esu abstinent.« (Caesarius Dialogo II.)

V 17. in 18. stoletju je prišlo do različnih tolmačenj, ali je Kesarij sploh pravi avtor Dialogov, ali ne. Tedanji učenjaki so se razdelili na dva pola, od katerih je eden zagovarjal avtorstvo Kesarija (Lambecius, Montfauconius, Cotelerius, Muratorius idr.), drugi pa mu je nasprotoval (Billius, Tillemontius, Bollandius, Kollarius idr.). Učenjaki, ki pripadajo drugemu polu, so avtorstvo Dialogov pripisovali nekemu anonimu in ne Kesariju. Francoska revolucija je povsem spremenila zanimanje izobražene javnosti in vprašanje avtorstva Dialogov je ostalo nedokončano ter je potonilo v pozabo. Prvi, ki je znova opozoril na Kesarijeve Dialoge, je bil okrog leta 1837 prav Jurij Venelin, vendar njegova, v ruščini izdana knjiga leta 1841, ni dosegla večjega odmeva na zahodu Evrope. Kljub temu lahko tudi na tem primeru vidimo, kako razgledan je bil Venelin in koliko pred svojimi učenimi sodobniki. Šele leta 1876 je namreč na Kesarijeve Dialoge (Quaestiones) ponovno opozoril Müllenhoff (K. Mlülenhoff, Donau – Dunav – Dunaj, Archiv f?r slav. Philologie 1 (1876), str. 290 – 298), ki je citiral odlomek o Slovenih kot Podonavcih ter to pisanje ocenil kot najstarejšo omembo imena Slovenov v zgodovinskih virih. Šele s tem je za Kesarijeve Dialoge nastalo novo zanimanje.

Müllenhoff je v skladu z velenemško teorijo in »zgodovinsko« šolo postavil nastanek Dialogov v leto 530 ali kasneje, saj pred tem Sloveni naj ne bi živeli na desni strani reke Donave. To je seveda storil brez kakršnegakoli argumenta. Nekritično so njegovo datiranje sprejeli Niederle, Dietrich, Jireček, Čajkanovič in tudi Slovenca Janez E. Krek ter Franc Kos. Vendarle se je že leta 1897 našel O. Seeck, ki je datiranje nastanka Dialogov postavil v obdobje konca 4. ali začetka 5. stoletja. Temu se je pridružil tudi Ferdo Šišić.

Nas seveda ne zanima toliko, ali je avtor Dialogov dejansko Kesarij, ali pa anonim oz. Pseudo-Kesarij, bistveno bolj nas zanima, kdaj so Dialogi dejansko nastali. V zvezi s tem vprašanjem je leta 1952 izšla znanstvena razprava avtorja dr. Franja Barišića, z naslovom »Kada i gde su napisani Pseudo – Cesarijevi Dijalozi«, v »Zborniku radova« Bizantološkega inštituta pri Srbski akademiji znanosti. Barišić v članku s primerjalno analitično-sintetično metodo dokazuje, da so bili Dialogi vsekakor napisani konec 4. ali najkasneje v začetku 5. stoletja, zagotovo pa pred letom 430. Glede na te ugotovitve je imel torej Jurij Venelin povsem prav in ne glede na avtorja Dialogov lahko ugotovimo, da omenja Slovene – Podonavce že v 4. ali začetku 5. stoletja, ko po danes uradno sprejeti in zastopani »znanstveni« teoriji, Slovenov naj tukaj sploh ne bi bilo.

Posebej zanimivo je tudi, da Venelin v zvezi s pisanjem o Slovencih uporabi izraz fantazmagorija, ki pomeni namerno ustvarjanje napačnega mišljenja ali slike o čem. Glede tega namreč piše: “Žal, fantazmagorija obstaja skoraj v vsaki zgodovinski knjigi novejšega časa. Da ne govorimo o številnih delih, ki se samo mimogrede dotaknejo dežele Slovencev, Gepidov, ipd.“ Ruski zgodovinar je torej že v začetku 19. stoletja opazil in opozoril, da novejše zgodovinske knjige, torej tiste, ki so izhajale za časa njegovega življenja, glede Slovencev namerno ustvarjajo napačno sliko. Kaj bi šele rekel, če bi živel v drugi polovici 19. in v 20. stoletju?

Poglejmo sedaj še pojem Slovenija.

Venelin piše o Sloveniji oziroma Dunajski Sloveniji iz 4. stoletja. Pravzaprav imenuje svoj zemljevid “Karta Slovenije ali dunajskih ozemelj v času prvih štirih stoletij”. Žal do danes nismo uspeli najti pisnega vira iz takratnega obdobja, ki bi slovensko ozemlje v slovenščini imenoval Slovenija. To sicer ne pomeni, da Slovenci svoje dežele dejansko nismo imenovali Slovenija. Če je Venelin leta 1834 imenoval našo deželo Slovenija, La Slovenie ali Slowenenland, je nekaj zagotovo res. Tega si ni enostavno izmislil! Zraven tega piše: „Ime Slovenije je tako posebne vrste, da njen pomen na prvi pogled pade v oči.”

Slovensko laično javnost dandanašnji uradna znanost zavaja z netočnimi trditvami, da je ime Slovenija prvi uporabil pesnik Janez Vesel Koseski v odi cesarju Ferdinandu leta 1844 (ob tem lahko opomnimo, da je Janez Vesel skoraj povsod neutemeljeno prekrščen v srbskega Jovana Vesela, op.p.). Tej nesmiselni in zavajajoči trditvi je nasedel celo ruski profesor Pavel Tulajev, ki je zato zapisal, da je bil Jurij Venelin prvi, ki je uvedel pojem Slovenija, to bi bilo torej leta 1834. A že med leti 1812 in 1816 je Valentin Vodnik napisal pesem Slovenija zveličana. Ime Slovenija je uporabil tako v besedilu, kot tudi v naslovu pesmi, ki ima, kot kaže, več naslovov. Naslovi v slovenščini so: »Slovenia zveličana«, »Ilirija zveličana« in »Ilirija poveličana«, v latinščini pa »Illyria magnificata«. V besedilu pesmi v slovenščini je zapisano »Mat' stara Slovenja«. Očitno sta bila torej Vodniku znana naziva Slovenia in Slovenja, ki ju je oba v svoji pesmi tudi uporabil. In ne le to, »Mat' stara Slovenja« nedvoumno pomeni, da je ime Slovenija že staro! Valentin Vodnik je naziv »Sloveniam«v latinščini uporabil tudi že v svoji pesmi z naslovom »Illyria rediviva«, ki jo je napisal leta 1811 (NUK, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia zveličana, Telegraphe officiel, 31.07.1811, št. 61, 244 – Illyria rediviva, Ilirija oživljena, ena verzija Slovenie zveličane je tudi v Kastelčevi zapuščini – NUK, Ms 472).

Ime Slovenija v nemški obliki Slovenien je zapisal tudi Janez Nepomuk Primic, v knjigi Novi Nemshko – Slovenshki Bukvar ali A. B. C. Otrokon lehko Sastoplen, Gradec 1814, na 122. strani. Primic piše: ”Unter Slovenien (Slovensko, Slovenska zemlja) verstehen wir Krain und die slovenischen (Windischen) Theile von Kärnten und Steyermark”; kar pomeni: “Pod Slovenijo (Slovensko, Slovenska zemlja) podrazumevamo Krajnsko in slovenske (vindske ali vindiške) dele Koroške in Štajerske”. V nadaljevanju pisanja Primic uporabi tudi ime “das Windische Land (das ist Slovenien)”, kar pomeni “Vindska ali Vindiška dežela (to je Slovenija)”.

Očitno je, da je bila v začetku 19. stoletja Slovenija znano ime, ne samo v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku. Primičevo pisanje je izjemno pomembno tudi zato, ker enači Slovenijo s pojmi »Slovensko« oziroma »Slovenska zemlja« ali »na Slovenskem«. Seveda gre za eno in isto, le da je ohranjenih zapisov imenovanja »na Slovenskem« celo več, kot zapisov »Slovenija«.

Na srečo imamo vir v slovenščini, ki je iz 16. stoletja in uporablja ime Slovenija oziroma natančneje Slovenieh, različico v narečju panonskih Slovencev. Ime »Slovenieh« je zapisal Anton Vramec v svoji Kroniki že leta 1578. Jasno je, da si ga tudi on ni kar izmislil, temveč je le zapisal ime, ki je bilo takrat v široki uporabi. In res je v takratnih virih, iz 15. in 16. stoletja, v nemščini pogost zapis “das Windische Land” ali “Windischland” - Slovenija, natančno to, o čemer v letu 1814 piše tudi Janez Nepumuk Primic.

Enako, kot v primeru Nemcev, imamo tudi v primeru Italijanov ohranjene zapise imena Slovenija v italijanski obliki “La Schiavonia”. Tako je npr. beneški senat 2. Malega travna 1788 zaključil sledeče: »La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se«, kar pomeni »Slovenija, kot različen in od Furlanije ločen narod (nacija!), si vlada sama« (glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Na italijanskem koncu je ohranjeno še eno, 160 let starejše poročilo o Sloveniji. Tako 3. Velikega srpana 1628 poroča tajnik fevdov Beneške Slovenije v Benetke: »che tra li fedelissimi e svisceratissimi sudditi di S. S. ta devono annoverarsi gli huomini et habitanti delle Convalli et Contrade della Schiavonia detti Antro et Merso...« (Glej Andrej Gabršček, Goriški Slovenci, Ljubljana 1932, str. 136). Pravzaprav pa obstaja še starejši zapis Slovenije – Schiavonie iz leta 1561. Takrat je namreč izšla Ruscellijeva izdaja Ptolomejeve Geografije, z zemljevidom Slovenije, imenovanim “Tavola nvova di Schiavonia”.

Nadalje obstaja pomemben zapis »Slovenska zemla« v ruskem jeziku, ki je nastal v obdobju med leti od 1437 do 1439. V ruščini se glasi: »Ta u bo reka u rubeža Sloven'skoj zemli s Ugerskoju zemleju«. Gre za besedilo v Dnevniku o popotovanju metropolita Izidorja, o čemer je pisala Zlata Medic Vokač (Izidor, metropolit ruski, Dialogi XII, 1976). Pomembno je zlasti to, da pisec v konkretnem zapisu pozna in loči »Slovensko zemlo« od »Hervatljanov« oziroma Hrvatov.

Za razjasnitev pojmov je pomemben prispevek slovenskega pisca z ogrskega, Franca Temlina, ki je leta 1715 v svojem pismu nemške pietiste prosil za finančno podporo ob izdaji Malega Katechismusa. V latinščini je pojasnil, kje leži in kako se imenuje njegova domovina z naslednjimi besedami: “Kajti velespoštovani gospodje, na moji rodni zemlji, ki je Slovenija (v originalu uporablja latinski izraz Sclavonia, op.p.) in ki leži ob meji spodnje Ogrske proti zahodu, med Štajersko in Ogrsko, in kjer se tudi neki del in okrožje Železne županije ponaša s tem imenom, je skupina ljudi, nemajhna po številu...”. Dežela, o kateri piše Temlin je namreč današnje Prekmurje, pred tem imenovano Slovenska krajina, tudi Slovenska okroglina ali Slovenija (Sclavonia), nikdar pa Slavonija ali Sklavonija.

Slovenski zgodovinar dr. Franc Kos v svojih knjigah z naslovom Gradivo za zgodovino Slovencev navaja razne domače in tuje izraze, kot na primer: Slovenija, Slovenska zemlja, Slovenske strani, Sclavinia, Sclavonia, Sclavia, Slavania, Sclavorum provincia, Sclavorum regio, Sclavorum patria, ipd. Prav tako piše, da so izraz »Sclavinia«, oziroma njegove različice pri latinskih pisateljih, nesporno nastale na podlagi domače besede »Slovenija«. Med prvo in drugo črko v imenu Slovenija so latinski pisatelji vrinili črko »c«, saj zveza »sl« še posebej na začetku besede ne odgovarja latinskemu jeziku. Po Kosu so latinski pisatelji samostalnik »o« v prvem zlogu pogosto spreminjali v »a«, medtem ko so za staroslovenski »e« v drugem zlogu pogosto uporabljali sorodni »i«, pa tudi »a« in »o«. Tako so iz domače Slovenije dobili latinsko Sclavinio, Sclavenio, Sclavonio in celo Sclavio.

Obstajajo latinski zapisi imena Slovenija, ki se nanašajo na današnje ozemlje Republike Slovenije, mnogo več pa je takšnih, ki se nanašajo na širše območje, kot ga je pojmoval Jurij Venelin. Dlje kot se vračamo v preteklost, dalje od meja današnje Slovenije najdemo latinsko zapisana imena Sclavinia, Sclavonia, Sclauonia ali Sclauinia. Omenimo samo nekatere izmed njih.

Za leto 1192 imamo več virov, ki govorijo o vrnitvi angleškega kralja Riharda Levjesrčnega iz križarske vojne v Palestini ter omenjajo, da je prišel do Gorice v Sloveniji – »in partes Sclavonie« (Radulfi abbatis de Coggeshalae Historia Anglicana, MG. SS., XXVII, 348, 349), »in Sclavonia« (Radulfi de Diceto Ymagines historiarum, MG. SS., XXVII, 281) ter »in Sclavoniam« (Ricardi Londoniensis Itinerarium peregrinorum, MG. SS., XXVII, 218).

V 12. stoletju najdemo tudi latinski vir, ki navaja slovensko ozemlje, oziroma Sloveniji prisoja Koroško, Krajnsko, Istro, obe krajini in druge dele Slovenije na Ogrskem, s čemer sta lahko mišljeni Savinjska in Karantanska krajina ter Slovenska krajina. Gre za pismo cesarskega notarja Burgharda iz Kölna (Kelmorajna) z meseca Grudna 1161, ki se glasi: »Pertransiens Karinthiam, Carniolam, Istriam, duas marchias, alias partes Sclaueniae vsque in Vngariam...« (Dr. Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev IV, št. 437).

Ohranjene so tri listine kralja Arnulfa Koroškega (Karantanskega) iz 9. stoletja, obdobja tik pred vpadom Madžarov v Panonijo, ko je obstajalo Karantansko kraljestvo oziroma Slovenija. Tej sta pripadali Karantanija in Panonija. Iz 9. stoletja imamo tudi vire, ki že pred Arnulfovim Karantanskim kraljestvom uporabljajo za ozemlje Karantanije in Panonije ime Slovenija (Sclavinia), npr. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. VII, leta 871 za leto 785 – »V Sloveniji, namreč v predelu Karantanije in Spodnje Panonije”, latinsko »in Sclaviniam, in partes videlicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae«. V istem spisu za leto 799 piše, da sta nadškof Arno in grof Gerold, na željo frankovskega kralja Karla Velikega posvetila škofa Teodorika in ga pripeljala v Slovenijo. Priporočila sta ga tukajšnjim knezom in mu v oskrbo izročila Karantanijo ter sosednje pokrajine na severni strani Drave, vse do njenega izliva v Donavo.

Še starejši zapisi o Sloveniji in Slovenskem se nanašajo na 7. stoletje in obdobje Slovenskega kraljestva v času kralja Sama (»Samonem regem Sclavinorum«, oziroma »Samovem kraljestvu Slovenskem, Fredegarjeva Kronika IV. C. 68). Gre za obdobje med leti 623 in 658. Samovo Slovensko kraljestvo je obsegalo več slovenskih dežel in sicer nekdanji rimski provinci Norik–Karantanijo ter Panonijo in čezdonavske dežele, Lužica, ter kasneje imenovane Moravska, Slovaška in Češka. Iz 9. stoletja imamo tudi zapis »Sclavinia tellus« za leto 630 (Vita s. Amandi).

Najstarejši ohranjeni zapisi, ki omenjajo današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico, se nanašajo na 6. stoletje. Gre za pisanje Langobarda Pavla Diakona, okrog leta 788 (P. Diaconus, Historia Langobardum), ki za leto 595 ozemlje na današnjem Tirolskem poimenuje »provinca Sclaborum«, za leto 738 pa Krajnsko imenuje »Carniolam Sclavorum patriam«, torej Slovenska domovina (očetnjava).

Obstaja zapis imena Slovenija »in capite Sclavanie«, za leto 579, v delu Chronicon Venetum vulgo Altinae (Mg. Ss., XIV, 13, 14). Kronika je bila napisana v 13. stoletju, njeni starejši deli pa naj bi bili napisani med leti 800 in 1008. Izvirni rokopis je žal izgubljen, ohranjeni so le kasnejši prepisi, zato ne moremo trditi, da gre za najstarejši latinski zapis imena Slovenija, ki se nanaša na današnje ozemlje Republike Slovenije. Zaenkrat predstavlja ta letnica le najzgodnejšo omembo imena Slovenija v latinščini za današnje slovensko narodnostno ozemlje. Slovenija je torej obstajala že takrat, ko po trditvah nekaterih zgodovinarjev Slovenci naj niti še ne bi prispeli v te kraje.

Navedena dejstva kažejo, da ima Jurij Venelin kar prav, ko trdi, da smo Slovenci starodavni prebivalci srednje Evrope. Če bi se namreč v naše kraje Slovenci priselili šele proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja, se sosednji narodi na nove prebivalce nikakor ne bi mogli tako hitro navaditi, kaj šele, da bi sprejeli poimenovanje dežele “Slovenija” že za leto 579.

Raziskave Venelina se potrjujejo še z drugimi kazalniki. Obstajajo zapisi imena Slovenija v grškem in latinskem jeziku, ki so še starejši, je pa res, da se ti zapisi ne nanašajo na ozemlje današnje Republike Slovenije, temveč so od nje zemljepisno precej oddaljeni. To je moč razložiti povsem logično, na podlagi definicije imena Slovenija. Nobena slovenska dežela, vojvodina ali kneževina, se namreč ni imenovala Slovenija, kadar je bila sredi drugih slovenskih dežel. Glede na slovensko poselitev za kaj takšnega ni bilo nobene potrebe. Slovenije se tako vselej pojavijo na obrobjih slovenskega ozemlja, oziroma tam, kjer so tuji napadalci zasedli slovensko ozemlje in na njem postopoma prevladali.

Pojem Slovenija je (v različnih jezikovnih izvedbah) zapisan v zgodovinskih virih, ki delno ali v celoti popisujejo ozemlja naslednjih današnjih držav: Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, BiH, Črna gora, Srbija, Makedonija, Grčija, Bolgarija, Romunija, Slovaška in seveda Slovenija. Preko imena Retija lahko dodamo še dele Švice in Nemčije.

Eden najbolj priznanih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja, dr. Bogo Grafenauer, v svoji knjigi Zgodovina slovenskega naroda, 1. zvezek, iz leta 1954, pozna Sclavinio, vendar si je ne upa zapisati v slovenski obliki Slovenija, temveč latinski zapis »posloveni« in ga piše preprosto Sklavinija. Pri tem je zanimivo, da ime Sclavi oziroma Sclaveni pravilno prevaja kot Sloveni, vendar ne naredi naslednjega logičnega koraka in imena Sclavinia dosledno ne prevede v Slovenijo.

Kako pravzaprav imenovati takšno ravnanje in to celo v imenu vzvišene znanosti? Dr. Grafenauer je dobro poznal dela slovenskih zgodovinarjev, svojih predhodnikov dr. Franca Kosa in dr. Josipa Grudna, oba sta namreč pisala o starodavni Sloveniji. Poznan mu je bil izvor latinskega zapisa Sclavinia in dejstvo, da to ime nedvomno predstavlja Slovenijo. Kljub temu v svoji knjigi vztrajno uporablja izraz »Sklavinija«, ki je povsem jasno znova sloveniziran zapis latiniziranega zapisa Slovenija. Naravnost sarkastično, predvsem pa znanstveno nedopustno.

Grafenauer piše o t.i. vlaški Sloveniji, na levem bregu Donave, v 6. stoletju (550–578). Leta 578 so Obri/Abari/Avari vdrli v to t.i. vlaško Slovenijo in »pustošili slovensko ozemlje tudi na tak način, da so pustošili polja (s požiganjem poljskih pridelkov)«. V svoji Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek, Ljubljana 1954, stran 96, se sklicuje na bizantinskega zgodovinopisca Menandra, ki je te dogodke popisoval v drugi polovici 7. stoletja. Opisan je tipični pojav pojma Slovenija, ki je zabeležen po tem, ko na obrobno slovensko ozemlje vdrejo tuji osvajalci.

Takšno neznanstveno ravnanje slovenskega zgodovinarja ima žal daljnosežne posledice. Drugim neslovenskim narodom (Hrvatom, Srbom, Bošnjakom, Bolgarom), ki kasneje zasedejo dele slovenskega ozemlja, namreč dopušča, da sami ravnajo povsem enako kot Grafenauer. O Slovencih in Slovenijah v poznanih zgodovinskih virih se preprosto sprenevedajo. Takšno ravnanje se stopnjuje in v svoji skrajni izpeljanki privede do šovinističnih izpadov in poniževanja celo današnjih Slovencev in Republike Slovenije, češ da smo Slovenci nezgodovinski narod oziroma narod brez državotvornega izročila.

Venelinove raziskave potrjuje tudi nemško zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte, nastalo v začetku 20. stoletja, na podlagi neodvisnih in politično nevtralnih znanstvenih raziskav. Pri nastanku omenjene Svetovne zgodovine je sodelovalo 34 avtorjev, samih doktorjev in profesorjev. Ti med drugim postavijo trditev, da se je v 6. in 7. stoletju za Slovenijo (Sclavinio) pravzaprav štelo celotno ozemlje današnje Hrvaške (Slovenijeh in Dalmacija), Bosne ter celo južneje, vse do Makedonije. Zgodovinsko delo Helmolts Weltgeschichte navaja: »Poroča se, da so Hrvati prišli s severa, po pričevanju cesarja Konstantina Porfirogeneta v letu 626 premagali Obre in postali neodvisni prebivalci na osvojenem ozemlju.” Kasneje še dodajo: “Vendar se moramo spomniti, da je celotno, danes s Hrvati zasedeno in po njih poimenovano ozemlje, pred tem pripadalo Slovencem in se je imenovalo Slovenia. Sčasoma so se tod slovenski rodovi pomešali s hrvaškimi. Danes na prvotne lastnike in na panonsko slovensko kraljestvo spominjata samo še ime Slavonija, kot del hrvaškega kraljestva in slovaški rod na Ogrskem.«

Helmolts Weltgeschichte trdi tudi: »Tisti rodovi, ki so bili naseljeni v starih rimskih provincah Panonija (PANNONIA), Norik (NORICUM), Retija (RAETIA), Vindelicija (VINDELICIA), so se imenovali s skupnim imenom SLOVENI ali SLOVENCI (Slawen oder Slowenen)«. 'Slovenci' ('Slowenen') smo torej po smislu te navedbe nosili ime 'Slovenci' že v starem veku, pod Rimskim cesarstvom in danes edini nosimo ime Slovenci ('die - heute den Namen Slowenen allein führen'). Povsem logično je, da je bilo ime ozemlja, na katerem je živelo ljudstvo Slovenov, lahko samo Slovenija. To nadalje pomeni, da je ime Slovenija dejansko še veliko starejše, kot smo mislili in je obstajalo že pred Rimljani. A ker je bilo ozemlje Slovenov izredno veliko (praktično gre za celotno srednjo Evropo), so se bolj uveljavila imena posameznih provinc npr. Panonija, Norik, Retija, itd. Narodno ime ali osebno ljudsko ime, kakor ju opredeli Jurij Venelin, ni bilo potrebno.

Očitno je, da so neodvisni nemški znanstveniki okrog 70 let po pisanju Venelina prišli do prav enakih zaključkov kot ruski znanstvenik, toda žal je temu dosežku sledila gotovo najmračnejša doba velenemškega šovinizma. V tem obodbju se je močno okrepila politično motivirana pangermanska zgodovinska teorija, ki je zatrla vsak drugačen pogled na zgodovino in naposled tudi privedla do dveh svetovnih vojn ter delitve Evrope na vzhod in zahod. Vsaka drugačna nemška zgodovinska interpretacija je v tem obdobju izgubila pravico do obstoja, na ruski strani pa je enake posledice povzročila ideologija komunizma.

Slovenska zgodovinska šola v 20. stoletju - z izjemo redkih pokončnih posameznikov – v teh okvirih ni več premogla smisla za neodvisno in samostojno preučevanje zgodovine Slovencev, k čemur sta seveda pripomogli tudi obe Jugoslaviji.

Sklenemo lahko torej, da je ime Slovenija resnično starodavno, tako kot je v 19. stoletju trdil ruski znanstvenik Jurij Venelin in v svoji pesmi Slovenija zveličana zapisal slovenski pesnik Valentin Vodnik. V takšni ali drugačni obliki je bilo ime Slovenija nenehno prisotno v Srednji Evropi ter na Balkanu, oziroma v Podonavju. V skladu s svojim pomenom, se je ozemlje, za katerega se je uporabljalo ime Slovenija, skozi zgodovino spreminjalo in je bilo vselej prisotno na obrobju slovenskega naselitvenega prostora – na severu, vzhodu, jugu in zahodu. Večkrat v zgodovini je v določenih časovnih obdobjih naenkrat obstajalo več Slovenij. Te so bile med seboj lahko oddaljene celo več kot 1.000 kilometrov, med njimi pa se je – v številnih slovenskih vojvodinah – razprostiralo dokaj homogeno slovensko ozemlje. Tako lahko npr. v prvi polovici 9. stoletja istočasno zasledimo Slovenijo na severu Avstrije ter več Slovenij, tako v Makedoniji, kot v Dalmaciji.

Na ozemlju današnje Republike Slovenije ima to ime kontinuiteto vsaj od 6. stoletja našega štetja. Pojavilo se je točno takrat, kot je napovedal Venelin – po razpadu Rimskega cesarstva. Različni tuji vladarji in okupatorji so vsi po vrsti skušali izbrisati, uničiti ali prepovedati ime Slovenija. Celo v 20. stoletju se je to zgodilo večkrat, npr. s šestojanuarsko diktaturo srbsko-jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadžordževića, leta 1929 in ob nemški, italijanski, madžarski ter hrvaški okupaciji med leti 1941 in 1945.

Današnja Republika Slovenija je “ostanek ostankov” nekdanje Karantanije (Koroška, Krajnska, Štajerska), Panonije (Prekmurje, Medmurje in Prlekija, oz. del vzhodne Štajerske), Beneško/Venetskega ter Istre. Tudi v zadnjem primeru je Slovenija vzpostavljena po enakem vzorcu, kot v prej naštetih političnih deželah Slovenov, oziroma njihovega ostanka Slovencev.

Na širšem območju srednje Evrope je bilo ime Slovenija prisotno v grški obliki Retija (Rhetia) vse od 1. stoletja pred našim štetjem in je bilo kot tako v uporabi do propada Rimskega cesarstva. Po tem se nadaljuje prisotnost imena Slovenija v latinizirani obliki Sclavonia ali Sclauinia od 6. stoletja dalje. V 15. in 16. stoletju se v obdobju uveljavljanja narodnih jezikov ob latinščini pojavi zapis imena Slovenija tudi v slovenščini, nemščini, italijanščini in madžarščini (Slovenija, Windischland, La Schiavonia, Szlovenorszag). »Čudež je, da smo sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod«, zelo pogosto slišimo govoriti o naši deželi. Popolnoma napačno mišljenje! Preživeli smo, ker smo ostanek nekoč številčnega naroda, ki je prebival v osrčju današnje Evrope, od pradavnine, vsekakor pa davno pred tem, ko so v soseščino prispeli naši današnji sosedje. Če pogledamo, v katerih rimskih provincah vse smo nekoč živeli, bomo z lahkoto ugotovili, da smo kot Slovenci preživeli le tisti, ki smo živeli nekje v sredini tega ozemlja. Potemtakem naše preživetje ni nikakršen čudež, temveč povsem samoumeven in naraven razvoj, upoštevajoč zgodovinske okoliščine, ki nam pogosto niso bile naklonjene. Tega bi se morali močneje zavedati in ceniti ter spoštovati vse tiste naše prednike, ki so ostali zvesti svojemu rodu, kljub hudim raznarodovalnim in šovinističnim pritiskom vseh sosedov.



Plemenska ali krajevna zemljepisna imena Slovencev – Reti, Krajnci, Veneti, Iliri, Noričani, Istri, Panonci in Dalmatinci



Poglejmo sedaj še posamezna plemenska ali krajevna geografska imena Slovencev, ki jih omenja v svojem delu Venelin. To pa so Reti, Krajnci, Veneti, Iliri, Noričani, Istri, Panonci in Dalmatinci.

Pisali smo že o tem, da je Venelin ime Slovenci izvajal iz grškega prevoda Rheti. Glede na to, da Reti pomeni Slovenci, je logično tudi, da Retija (Rhetia) pomeni Slovenija. Za nas je najpomembnejše to, da je ime Retija poznano že pred našim štetjem, v uporabi pa je bilo vse do propada Rimskega Imperija, ko se je v zgodovinskih virih pojavilo latinizirano ime Slovenija.

Venelin ugotavlja, kako Grki in Rimljani zatrjujejo, da so »Rheticae gentes prej sloveli pod drugim imenom, pod katerim so se naselili na delu Italije«. Stefan Bizantinski v svojem Geografskem slovarju piše: "Reti so etruščansko pleme." Tit Livij (Hist. Lib. V. C. 33) v svojem pisanju o Etruščanih o izvoru prebivalcev Retije pravi sledeče: »Gorski prebivalci, pretežno Retijci, so tako podivjali v gorah, da iz svoje slavne davnine niso ničesar obdržali, razen jezika, a še to ne brez popačenosti.« Venelin piše tudi: »Strabon trdi, da so se v njegovem času, sredi 1. stoletja Reti (Rheti) razprostirali proti jugu, do reke Pad, Verone in do jezera Lago di Como, v smeri proti Milanu; drugi dodajajo, da so Rheti prebivali daleč čez reko Pad, proti jugu po Italiji, a tedaj so bili znani pod imenom Etruščani, vendar so jih postopoma iztrebili, podjarmili so jih Latinci.«

Reti so torej – sodeč po poročanju različnih primarnih zgodovinskih virov – sorodstveno tesno povezani z Etruščani, pravzaprav gre verjetno za ostanek Etruščanov v Alpah. Poudarek je na besedi »ostanek«. Poleg tega, da so Reti ostanek, so živeli v Alpah in bili s treh strani obdani s tujimi ljudstvi. Tako so v primeru Retije podani vsi pogoji, potrebni za zgodovinski pojav imena “Slovenija” na tem področju.

Stari zgodovinarji so pogosto enačili Rete s prebivalci Alp nasploh. Pariška izdaja Plinija leta 1516 Rete istoveti z Noričani - "Rhetis junguntur Norici." Venelin piše tudi: „Tako na Druzovem spomeniku, na katerem naštevajo različne občine Slovenije, njim pokorne, namesto gentes Rheticae uporabljajo gentes Alpinae, kjer je med drugim rečeno: Senatus populusque Romanus (posuit) quod ejus ductu auspiciisque gentes Alpinae omnes, quae a mari supero od inferum pertinebant, sub Imperium populi Romani sunt redactae. Gentes Alpinae devictae:”. Temu sledi naštevanje ljudstev v latinščini, kot so jih poimenovali Rimljani. V oči zlasti padeta imeni Carnuni in Isarci. Prvo močno spominja na Carne, Carniole oziroma Krajnce, drugo pa na Izarce, Jezerce, Jezerjane, ali tiste, ki živijo ob jezeru oziroma izari.

Da so Etruščani Sloveni, enako pa velja tudi za njihov “ostanek”, Rete ali Retijce, trdi cela vrsta zgodovinarjev in jezikoslovcev različnih narodnosti, med katerimi so: Jan Kollar (Staroitalija slavjanska, Dunaj 1853), Čertkov, Križko, Ružička, Kondratov, Grinjevič, idr. Tudi vrsta Slovencev trdi enako, začenši z Davorinom Trstenjakom, Davorinom Martinom Žunkovičem (Slaven ein Urvolk Europas, 1910), Antonom Berlotom in Ivanom Rebcem (So bili Etruščani Slovani?, Koper 1984), Valentinom Feichterjem, Matejem Borom, Joškom Šavlijem, Ivanom Tomažičem, Lucijanom Vugo, Mirkom Škibinom, Igorjem H. Pirnovarjem in še marsikom.

„Rimski pisatelji 1. in 2. stoletja so gorska ljudstva (gentes Alpinae) vedno imenovali Rheti“, tako Jurij Venelin razlaga imeni Slovenec in Slovenija na podlagi starih zapisov in pričevanj iz grškega prevoda slovenske besede slovo – rheton. Odgovor na vprašanje, zakaj naj bi ime Retija izhajalo iz grškega in ne iz latinskega jezika, je dejstvo, da so v Rimu najprej prevladovali grščina ter grška zemljepisna poimenovanja, šele kasneje se je kot pisan jezik uveljavila latinščina. Upoštevanja vredna je bila tudi večja grška kolonija v Retijcem bližnjem mestu Como. Venelin še doda: »Prevod imena v grški jezik je bil tembolj naraven, ker so Grki osebno in neposredno poznali Slovence; saj je Slovenija do svojega padca imela veliko pristanišč, ki so jih obiskovali Grki, edini morski monopolisti v tedanjem času«.

Rimljani niso uporabljali latiniziranega imena Slovenija zato, ker so imeli imenovanja uzakonjena v rimski kancliji (pisarni). Tam pa so že določili ime Retija, nastalo na podlagi grškega poimenovanja. Zato je bilo ime Slovenci njim odveč, saj je beseda Reti (Rheti) po pojmovanju starodavnih ljudi označevala prav isto ljudstvo. V času rimskih imperatorjev Grki n

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev