Matrika - tako malo za pokušino

07. oktober 2009 ob 09:22 | 246
Srž



Duše sveta

Velika je norost poeta,
saj v srcu se do dna
z ljubeznijo speča
in z dušami sveta
v večnost se prepleta.
Ta bolečina neizpeta
na veke je prekleta.



Človek, ki verjameš v dobro njega,
v tvojih rokah pozlatijo se črke nemira,
v njih najdeš bogastvo trpljenja duha,
kjer večnost resnice se ti odpira.

Zagnanost


Mamljiva lepota tolmuna
speljala me v svet je neznan,
s svojo silo me je gnala
lepota spoznanja na dan.
Nasmeh se nenadno prelil je
med luč, ki je s soncem prišla,
dih me svetle glasbe opil je
in zla me je slutnja obšla.
A nora globina ljubezni,
ki ji ni videti dna,
prevzela neustavljiva je žeja,
velela je, naj se strezni
telo od trepeta srca.
Kam vodijo sile neznane,
kam vodi me čistost srca;
v pogubo dobrote,
morda med skrivnosti mi znane,
mogoče v prepade duha ?
Na grobu sem ljubljene žene
dobila v odgovor nasvet,
mi daje pomoč iz tegobe,
ta vrača mi sanje zgubljene
in z njimi grem znova spat.


Cvet


Podoben si cvetu -
Dehteč iz prepada,
imam te rada,
kot da si meč,
ki se vame zabada.
Rosa popije ta cvet
in sanjarije,
kako strupen
je vonj poezije !

Prepad

Naj slavo pojem vsem,
ki so srce in misli vase skrili,
neznanka nerešljiva
kot voda je,
ki v mlin se zliva.
Kdo ujame jo ?
Ne ti, ne jaz - oba,
le smrt morda ?
Kaj ?
Tudi ti si nerešljiva ?



Blodnje

Ta splet norosti in bolečine
dan vsem živim in mrtvim je,
ni le moje in tvoje tavanje
po sledi žrtev.
Poslušam glasove iz samote,
v temi mi nekaj nosijo,
njih duše že zdavnaj spijo,
le mrtvi še jokajo.



Zakaj

Ali je vredno živeti
za neke privide iz sanj,
hip, ki pogled ga zaneti,
za večnost, ki traja en dan?
In kaj nam življenje ponuja,
če z jutrom že nič se prebuja?



Lao - Ce


Svetost otroka moraš hraniti
v duši človeka do smrti,
starost otroka moraš gojiti,
saj v otroštvu starost umre.



Lemur - lemur


Lemur-opičnjak Madagaskarja
te spomni na svoj postoj.
Lemur-vseh Vic zablod
te opomni na obstoj
teh duš, ki pesmi svoje
v koraku teme niso našle melodije;
se iščejo v Vicah muk,
ker dolžnosti življenja niso si izpele.





Če pot obračala bi se drugače,
zaspala bi na vmes poteh,
ker prebujena usoda hotela je drugače,
sprostila spone sem v muze lateh.


Pesem verig so pesniki peli,
kača modrosti jim ljubica je bolečin,
čeprav sami in drugi so pesem prekleli
ta klic ostaja kot nedokončan spomin.



Kdor s srečo botruje,
se z zdravjem rokuje,
uspeh sam si kuje,
korenine slabosti on ruje.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev