Izjava pacienta o streljanju, ki ga ni bilo in ga ne bo

24. avgust 2016 ob 02:13 | 215
Da ne bo pomote:
obžalujem, da je prišlo do dogodka v Izoli, obžalujem izgubljena življenja in izrekam iskreno sožalje svojcem in prijateljem žrtev. Preiskava bo odkrila kaj se je zgodilo, napisano bo poročilo, vsi od predsednika države do predsednika zdravniške zbornice bodo lepo zagoreli od izjav in komentarjev pod sijem reflektorjev.

Malo ljudi bo prebralo mojo ''izjavo'' o streljanju, ki ga ni bilo. Takole gre.

Leta so prinesla bolezni, nagledal sem se čakanja, vrst in trpljenja nemočnih ljudi. Na srečo še lahko samostojno funkcioniram, celo kadar sem iz bolnice poslan na dva nujna pregleda v enem dnevu. Stvar je izgledala takole: iz bolnice Golnik (bil sem na opazovanju zaradi motenj spanja) sem bil poslan na punkcijo v KC – da odkrijejo od kod trombocitopenija, nato pa še na nujen ORL na pregled dihalnih poti. Za 'popotnico' sem dobil prijazno navodilo naj lepo počakam voznika družbe 'Pacient', da me odpelje v Ljubljano na pravo mesto.

Čakam, čakam... pa še malo čakam in eno uro prepozno prihiti prijazen fant... ''Brez skrbi gospod, vse boste opravili...'' Prijetno sva klepetala do Ljubljane, oddal je mojo kuverto na okencu hematološke ambulante na polikliniki... ''Počakajte da vas pokličejo... pa lep dan vam želim...'', in je odbrzel naprej. Saj bo vse v redu, sem pomislil, odprl prijateljico knjigo in čakal.

Čakal sem glas nekje od ordinacije, pa je prišel od sprejemnega okenca. ''Gospod …, vas so pa narobe pripeljali, na punkcijo bi morali v peto nadstropje na kliniko...''
Čez možgane se mi je zabliskalo: ''In ti gospodič, ki žvečiš jutranjo žemljico, si to ugotavljal več kot pol ure, ker si zajtrkoval, namesto da bi pogledal koga in za kaj ti je pripeljal 'Pacient'???''

Požrl sem to 'strelo' in ponižno vprašal: ''Kaj pa zdaj?''
Sledil je odgovor, da bom moral priti drugič, da punkcije itak opravljajo le do devetih, da bi morda to še ujel, pa ni nikogar, ki bi me lahko pospremil do tja...
Politiki bi rekli, da sem se ''izpogajal''... s kuverto v roki sem prisopihal na pravo mesto – se ve, da prepozno. Ljubezniva sestra, ki je pospravljala po ambulanti kjer se izvajajo te punkcije, je poklicala zdravnika na viziti in izjemoma so me obdelali tudi po viziti.

Še so dobri ljudje... hvala vam, nisem bil le številka, točka, statistika... karkoli že, bil sem pacient in človek, ki mu je dan skoraj pokvarila napaka sistema...

Sistem...
Sledila so nova pogajanja, izpogajal sem si solo sprehod po stavbi in celo čez cesto in skozi bolnišnični park do ORL klinike... novo potovanje s kuverto... proti predpisom... upam, da s tem pisanjem ne zrihtam komu disciplinske obravnave????.... Sprejemno okence, sestra, še ena uniforma...
''Gospod …, vas pa ne moremo sprejeti. Imate nujno napotnico ki velja le en dan, pa je od včeraj...''
''Gospa, en dan ima 24 ur, prosim pokličite vašega zdravnika ali pa bolnico, pa se dogovorite kaj je nujna napotnica, nič nisem kriv in rad bi opravil pregled na katerega sem bil poslan...''
''Bomo videli. Počakajte pred vrati ambulante za nujne primere.''

Prijateljica 'knjiga za čakalnico' je ostala v torbici. Nisem mogel brati, ljudje so bentili, ambulanta ni delala, urgentne primere so sprejemali v redni ambulanti, mi, napotnice pod nujno, pa smo čakali, da bomo videli... Spregledali smo malo po 14, uri, ko je ambulanta za nujne primere odprla vrata. Brez besede opravičila, saj ni nihče umrl. Tokrat.

Ko sem opazoval dogajanje sem razmišljal, kakšen dan bi imel, če bi me prvi 'Pacient' pustil na polikliniki kot nemoćnega bolnika, kdaj bi mi našli spremljevalca za sprehod na punkcijo, kdaj za nov sprehod do ORL...

Po pregledu se je ponovilo: ''Počakajte gospod, poklicali smo vam prevoz...''. Prosil sem, naj me ta 'prevoz' počaka, če me ne bo v čakalnici. Čez cesto bi moral, do banke, plačati porabo kartice, težko peglam s 450 evrčki pokojnine... ''Ne smete gospod...''.
In vrata so se zaprla.
Pa zakaj ne smem, sem se vprašal. A da bo stvar v redu, sem ponovno potrkal in ko so se vrata odprla sem dejal, da odpovedujem 'Pacienta' (med tem je spet preteklo ohohooo časa) in se bom v bolnico vrnil sam, da sem pripravljen podpisati, da to počnem na lastno odgovornost in ne dovolim, da bi se iz mojega davkoplačevalskega denarja plačeval 'Pacient' za to, da bi vrnil v bolnico samo mojo kuverto.

Tokrat je sestra vrata zaloputnila.
Brcnil sem v vrata. Bolečina v palcu noge me je pomirila.
Na izhodu sem srečal rdečega Pacientovega pajacka.
''Ne grem z vami, pa srečno pot vam želim, živinopromet!''
Žal mi je. Pajacek ni nič kriv. Sistem je kriv...

Maščevanje ''ogroženih'' zdravstvenih delavcev (ne vem, kdaj so klicali policijo, po tisti brci v vrata, ki jih je sestra zaloputnila sem odšel in tudi prej nisem grozil in nisem trkal s pestmi!!!) mi je zvečer pripeljalo na vrata doma policijo.
Da, tudi policaj in policajka nastopata v moji izjavi o streljanju, ki ga ni bilo.

Policaj mi ni hotel izročiti zapisnika, da bi ga lahko prebral. Povedal sem mu, da ne morem brati, če mi on drži papir pred nosom, še v slabi svetlobi. Nič ni pomagalo. Statistično je opravil z mano, izkoristil je mojo nevednost. Nisem hotel podati izjave, ker nisem imel možnosti prebrati zapisnika – pa je po nekem novem zakonu o prekrških, kljub ugovoru, sodnik za prekrške lahko (in lahkotno!!!), brez ugotavljanja dejanskega stanja, ali vsaj zaslišanja, dokončno odločil.

Rezultat je naslednji:
ker sistemu nisem pokorno plačal izrečene kazni 250€ (125€ pri takojšnjem plačilu s popustom) sem bil ob 450€. Sodni stroški in stroški izvršbe so dodali svoje. Pa sem bil ob regres – če ne bi bilo regresa, bi bil morda celo ob hišo, tako to gre v pravni državi. In prav je tako. Na raznih javnih delavcih pa je, da naredijo to pravno državo tudi pravično in človeško. Tukaj odpovedujemo. Prav vsi. Na koncu smo z živci...

Nikdar ne bom šel s pištolo k zdravniku, obljubim!
Zlatega zdravnika imam v svojem zdravstvenem domu, pa fajn medicinskega ''brata''.
Super!
Ampak če se mi ponovi tak dan, kot je bil tisti letos pomladi, ne morem obljubiti da bom mirno požrl tak odnos do pacienta. Od medicinskega osebja do službe za neurgentne prevoze do policaja na domu – odpovedali so!

Žal se bo ob takem odnosu lahko znova pojavil kakšen pistoljero. Predsednik zdravniške zbornice je v svoji izjavi opisal izolsko tragedijo kot vrh ledene gore. Koliko je podobnih zgodb brez pištole lahko le ugibamo. Zgodb, kjer potegne 'ta kratko' nemočni pacient na invalidskem vozičku v neki čakalnici. Strinjam se z dr. Možino, potrebujemo reformo zdravstva, pa vendar: korektnega odnosa posameznih delavcev, v mojem primeru medicinskega osebja, podizvajalcev (priznam, 'Pacient' mi gre v nos, kaj so edini ponudnik, zaščiteni kot medvedi, pa pri njihovih cenah???) in policistov.

Hmmm, policist mi je še solil pamet, da bi se moral obrniti na varuha pacientovih pravic. Tega varuha ni v čakalnicah in po hodnikih urgence. V pisarni je, po predhodnem naročilu in se ukvarja s pomembnejšimi zadevami... Možakar s pištolo je to dobro vedel in … bilo mu je vseeno...

Meni ni vseeno!
Izjavljam, da nisem nikomur grozil, nikogar nisem ogrožal.
Izjavljam, da nisem mirno prenesel, da so mi zaloputnili vrata pred nosom.
Izjavljam, da sem jezen nase, brca v vrata je bila odveč, ampak lahko bi mi mirno odgovorili. Ne sprejemam tega, da 'ne smem' oditi sam nazaj v bolnico, domov, ali pa kamorkoli hočem. Nisem bil zaprt, bil sem seznanjem z možnim tveganjem...

Samo še en 'ocvirek'. Ob odpustu iz bolnice je zdravnica, ki je nato odšla domov, zjutraj natisnila in podpisala odpustno pismo, ki je moralo čakati na kupu nekaterih drugih, morda res nepodpisanih, dokler nismo čakajoči vsi skupaj dočakali ure, ki se je zdela primerna za odpust, po kosilu...
Scenarij po okusu kakšnega kaplarja iz prve svetovne vojne. Mislil sem, da je s tem opravil že dobri vojak Švejk, pa očitno ni tako.
Človeška neumnost res ne pozna meja.

Spoštovani predsednik....., sodnik za prekrške in vsi akterji moje zgodbe, svečano izjavljam da v mojem primeru streljanja ni bilo in ga ne bo. Če si bom kdaj kupil pištolo in jo skril pred policaji, pa si bom nabavil en sam naboj, da mi, ko pridem na vrsto za čakalno vrsto, ne bo potrebna pomoč slovenskega zdravstva in policije, sodnikov......

Komentarji 6

če želiš komentirati, se
KANIBAL
KANIBAL7 mesecev nazaj

Nekaj mi šteka računalnik...
Da ni SOVA?
Ne bom pisal nove izjave. Če mislijo da sem nevaren, pa naj me opazujejo in ocenjujejo stopnjo nevarnosti. To nič ne boli in Slovenija baje še nima svojega Guantanama.
Baje....

gizmus
gizmus7 mesecev nazaj

oni imajo probleme med seboj, ni panike

gizmus
gizmus7 mesecev nazaj

Mislil, sam da bo prižlo že prej do česa takšnega, sploh v izolski bolnici

snebetje
snebetje7 mesecev nazaj

zdrsnilo pa padel na neko cev....urgenca UKC...kri pa voda ..bp....ste ok...brez slikanja ali altrazvoka....boli pa še zmeraj...veste pri počenih-zlomljenih rebrih tko se ne da nič naredit....vse vejo...tak moj primer mesec nazaj....

gizmus
gizmus7 mesecev nazaj

nekaj ti pač mora natvezit

borigi
borigi7 mesecev nazaj

ja, prav vseeno jim je... človečnost pa se počasi izgublja v modernem grabljenju vseh in po vsem...

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev