last minute križarjenje

09. november 2010 ob 09:38 | 132
2 del - last minute križarjenje
Po ogledu smo se odpeljali v moj najljubši botanični park na svetu – La Paz waterfall gardens. V parku smo si ogledali kolibrije, ki so švigali mimo naših glav, nekatere vrste papig, metulje, tukane itd. Če ne bi vedela, da je park zgrajen in omejen z mrežo, bi rekla, da sem zagotovo v raju na zemlji. Vse te živali, ki jih redko vidimo oziroma jih imamo doma zaprte v kletkah so tukaj prosto bivale in se družile med seboj. Vse to v velikem vrtu polnem eksotičnih cvetlic…. Odpravili smo se tudi na ogled slapov – nekaj podobnega kot Blejski vintgar.

Popoldne smo se odpravili še po reki Sarapiqui, ki leži globoko v notranjosti Kostarike, kjer smo se z manjšo barko popeljali v osrčje džungle.
Potem pa je sledil dan preizkušnje: Kostarika ponuja tri najbolj običajne oglede džungle: hoja po visečih mostovih visoko med krošnjami, vožnja z nekakšno odprto gondolo ali »canopy« - kjer se po železnih žicah spuščaš od enega do drugega drevesa. Slednjega me je bilo strah, saj nisem ravno ljubitelj adrenalina, pa vendar nam je partner na Kostariki rezerviral prav to, češ da je to izkušnja, ki jo je potrebno poskusiti. Hvala bogu je bila Irena prav tako skeptična okoli tega in sva šli skupaj usodi naproti..:-)
Najprej smo dobili vsak svojega krotkega konjička, s katerim smo po prostranem travniku odjahali proti vznožju vulkana Arenal, ki še vedno bruha lavo, kar je lepo razvidno v jasnih poletnih nočeh. V džungli smo konje razjahali in oblekli so nas v nekakšne plezalne pajace – želela sem si samo še, da vse hitro mine, saj je izgledalo, da poti nazaj ni več. In smo šli. Najprej po stopnicah še višje v gozd. Ustavili smo se na prvi »platformi«, z Irenco sva si še zadnjič izrekli vzpodbudne besede, nato pa smo se en za drugim ob pomoči naših dveh vodičev zapeljali po žici. Glede na to, da sem videla, da so tisti pred mano prispeli srečno in zdaj že čakajo v krošnji naslednjega drevesa, sem si rekla, gremo, pa bo kar bo. Upoštevala sem vsa navodila in se tudi sama zavihtela naproti drevesu, visoko nad tlemi. Srce mi je razbijalo (mislim, da tudi tistim, ki so bolj adrenalinski tipi od mene), prelet čez krošnje je bil hiter in… Evo, še malo, pa bom pristala na platformi, potem pa, tik pred koncem…Se ustavim na tričetrt poti in bingljam na žici.. Dol nočem gledati, je visoko in mi bo srce podivjalo. Saj ne, da se bojim višine, ampak izgleda, da bom potrebovala še nekaj moči, da se z rokami sama povlečem proti platformi. Jeb….! A je to pokvarjeno ali kaj? »Ne«, kričijo tisti ki so to že prestali, nisi se dobro nagnila, potem se prej ustaviš.. Če ne bi visela tako visoko v zraku in že pred tem do konca prestrašena, bi najverjetneje imela več moči v rokah za ta podvig, tako pa… Ja, inštruktor je videl moj prestrašen obraz in tako kot večini drugih priskočil na pomoč No, ni ravni priskočil dobesedno, po žici se je zapeljal do mene in me potegnil na platformo.
križarjenja

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev