bice rata

17. oktober 2012 ob 21:12 | 137
Zadetkov: 50
Ker znameniti Marxov citat ponavljajo, obračajo in upogibajo skoraj vsi današnji pisci sem se mu do sedaj skušal izogibati, toda dejanja Nobelovega komiteja me silijo, da še sam posežem po njegovi parafrazi. Nobelovo nagrado za mir namreč že desetletje obkrožajo čudaškosti in kontroverzije, od nominacije Stalina zanjo, pa do njene podelitve Henryju Kissingerju in kasneje Barracu Obami. Toda letos so odgovorni šli še dlje in najvišjo nagrado za mir podelili Evropski uniji, s čimer so tragično ponovili zgodovinsko farso iz ne tako davne preteklosti.

Leta 1939 so za Nobelovo nagrado za mir nominirali Adolfa Hitlerja. Ker so bili nameni, prepričanja in metode njegovega režima takrat že splošno znane, je bila taka nominacija že takrat očitno farsična in spletna stran Nobelovega komiteja navaja, da je dejansko šlo za gesto posmeha nacističnemu režimu (naš Vladimir Bartol je iz podobnih vzrokov Alamut posvetil Mussoliniju). No, danes se ta farsa ponavlja v obliki smrtno resne tragedije.

Leta 2012 je bila EU z vso resnostjo nominirana ter tudi nagrajena in sicer zato, ker naj bi v Evropi že čez 60 let vzdrževala mir. No, res je, da vojne v srednji Evropi res ni bilo že od 1945, toda ali je to neposredni rezultat dela EU in njenih predhodnic? Opozoriti gre na dve dejstvi:

1) Kmalu po II. vojni so evropske države izgubile večino kolonij, ki so bile do tedaj glavni motiv za konflikte, hkrati pa so se morale soočiti tudi z močjo ameriške in sovjetske vojske in industrije. Kakršna koli kregarija med evropskimi državami, bi torej pomenila takojšenj ekonomski propad ali morebitno rdečo invazijo.

2) Narodi EU niso bili prav nič miroljubni do neevropskih ljudstev. Koreja, Egipt, Vietnam, Falklandski otoki, Balkan, Palestina, Afganistan in Irak, povsod so pomirjeni Evropejci navdušeno streljali in bombandirali, ali pa vse to mirno gledali.

Pravega, častnega in prostovoljnega miru je bilo torej bolj malo, še posebej za tiste, ki niso bili »znotraj«. Toda to, kar dela Nobelovo nagrado za mir resnično tragično, pa je dejstvo, da sedanja evropska politika vodi neposredno v vojno.

EU je že sedaj v »tihi« vojni. »Bori« se zoper priseljence, ki jih zapira v taborišča in jim (pa tudi njihovim otrokom in vnukom) krati mirno integracijo v družbo. Bori se tudi proti revežem, ki jih ustvarja trg,varčevalni ukrepi in vsemogočne direktive, ki lahko kar počez ukinjajo cele panoge. Hkrati s tem, pa se pojavljajo še povsem politične napetosti. EU se čedalje bolj deli na močen pro-evrski center, ki EU dejansko vodi in ki ima od evra tudi največjo koristi, obkroža pa ga širok anti-evrski obroč, ki je deloma skop in nacionalističen (Danska, Finska, UK), deloma oropan denarja (PIIGS), deloma pa aktivnega prebivalstva (nove članice na vzhodu). Tudi med samimi evrokrati in evropskim ljudstvom se kopičijo vedno večje razlike. Nacionalna zavest je v ljudeh še vedno zelo močna in številni se sprašujejo, zakaj bi morali žrtvovati svoj denar in svojo identiteto za ohranitev sistema, ki temelji na abstraktni panevropski ideji, ki so jo v začetku sprejeli samo zato, ker jim je EU obljubila silne materialne koristi (ali pa je sploh niso sprejeli, ker so o vstopu v EU namesto njih odločili kar politiki). Po drugi strani evrokrati zagovarjajo evropsko federacijo: Združene države Evrope. Barrosov govor o federaciji nacionalnih držav še ni dobro potihnil, je že vstal oglasil Guy Verhofstadt (sicer Belgijec) in zahteval, da se ustvari evropska federacija, kot ena sama, skupna država vseh evropskih državljanov. Kako bi to zvenelo v nemščini? Eno (panevropsko) ljudstvo bi postal »ein Volk«, ena (panevropska) država bi lahko bila »ein Reich«, nadaljevanje pa poznamo.

V Evropo prihaja vojna. Vojna za identiteto, za denar, za prihodnost, za svobodo lokalne družbe od vsemogočnega in samozvano vsevednega centra. Vojna zoper tiste, ki imajo vse, zoper tiste, ki nacionaliste tiščijo v postnacionalno družbo, vojna šibkih proti močnim. Vse to je očitno, ker je EU vse te frakcije ustvarila, jih odvzela/podelila denar in moč ter mednje vrgla kosti za glodanje. Nagrado za mir so dobili tisti, ki so pripravili sijajna izhodišča za vojno. Tragedija.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev