Recepti

13. maj 2014 ob 20:18 | 153
Porumenela knjiga, malce zapackani listi, zamaščeni pravzaprav, zraven pa še zvezek, z zaobljeno pisavo napisani recepti moje babice. Preverjeni, slastni, preizkušeni že ne vem kolikokrat. Prihajajo iz roda v rod. Podajamo si jih, v bistvu imajo že tako visoko ceno, da jih ni mogoče oceniti.
Vendar niso samo recepti tisto, kar podedujemo od naših prednikov, naših babic, mam, pa tudi očetov, dedkov …..
Lojzek je odraščal v družini kjer je bilo veliko nasilja. Oče je velikokrat spustil svojo težko roko nad kogar koli, ki se mu je nastavil. Udarci so padali, bolečine so bile hude, tako zunanje kot notranje. Lojzek je odrasel in sam postal oče. Koliko je možnosti, da bo postal sam tudi tak kot je njegov oče. Da bo vzdignil desnico nad kogarkoli, ki se mu bo postavil po robu.
Francka je opazovala svojo mamo kako je dajala potuho svojemu sinu. V sebi je tuhtala in se spraševala zakaj se mati obnaša do brata čisto drugače kot do nje. Odgovorov ni nikoli dobila. Sama se je odločila, da bo otroke vzgajala drugače. Svojo skrb za hčerko je raztegnila. Šla je iz ene skrajnosti, ki jo je delala njena mama v čisto drugo skrajnost, ki je ni poznala. Le vedela je, da mora delati drugače kot njena mati.
Koliko različnih zgodb, koliko slastnih receptov smo podedovali, koliko solza, koliko miselnih vzorcev smo pobrali po svojih staršev. Ko se zaveš, da tavaš ujet v svojih mislih, ko ne veš kaj je prav in kako bi bilo bolje narediti, pa ne znaš. Saj so te tako učili tvoji starši konec koncev. Koliko je ljudi, ki mislijo, da delajo najbolje. Da so uporabili najboljši recept, pa v bistvu vzgojijo skoraj pošast, misleč da je tako najbolje kot so delali njihovi starši, ali kontra kot so delali ljudje, ki so jih vzgojili.
Vam je ostal v ustih grenak priokus medtem, ko ste listali po stari kuharici, ki ste jo podedovali? Niso le slastni recepti tisto kar podedujemo po naših starših, roditeljih, vzgojiteljih, tistih ki nas spravijo pokonci. Velikokrat so v naših srcih zapisani še recepti, ki so bolj pomembni kot čokoladne slaščice, pa se jih sploh ne zavedamo. Jim ne posvečamo pozornosti, pa bi jih morali. Način življenja, način razmišljanja, obnašanja in še bi lahko naštevala. Tisto kar nas spremlja skozi vse življenje in ki je včasih tako težko spremeniti, pa čeprav vemo, da ne delamo prav.

Komentarji 23

če želiš komentirati, se
princessss
princessss3 leta nazaj

se podpišem....tudi jaz sem se odločila, da bom svoje otroke vzgajala popolnoma drugače kot moja mama...kot prvo, ne bom delala očitnih razlik 30 let skupaj! dobivala sem poleno pod noge dan za dnem, ker ni nikoli verjela, da bom enkrat odšla od doma...evo danes sem an svojem in ona ima slabo vest, jaz hvala bogu ne!

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Popolnoma drugače ja, samo gotovo si ostala v nekih normalnih okvirjih in nisi pretiravala tako kot delajo drugi ;)
Meni najbolj boleče je slišati kako starši otroku govorijo kako mu ne bo uspelo ali kako ne bo nič iz njega. Taki starši bi morali res na kak tečaj za motiviranje otrok ali pa še kaj drugega.
Je pa fajn občutek ne, ko si tako dokazala mami, da zmoreš, še toliko slajši je občutek, ker veš da si jo premala in se dokazala in hkrati dokazala, da ona nima prav. Sem prav vesela za tebe :)

princessss
princessss3 leta nazaj

Hvala res je, prav znebila sem se 500 kg bremena s hrbta. Točo to sem poslušala, vedno negativne vibracije od nje...to te porine v obup in veliko blokado. Sama dajem otroku svobodo in oporo in čim lažjo pot skozi življenje, pri njegovih željah pa ga bom vzpodbujala in nikoli nazadovala...Hvala ti, ker si...

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Ravno včeraj mi je kolegica razlagala kako njen partner tuli na otroka, da je debel. Pa sam ga vleče po štacunah in mu kupuje priboljške namesto, da bi ga spodbujal, da bi jedel sadje ali prigriznil kakšen korenček recimo.
Ma žalostno je to, ko srečaš take starše in najhuje je to, ker jim ni mogoče dopovedati kako zelo napak ravnajo.
Sem vesela za tebe ♥

Naya
Naya3 leta nazaj

se opravičujem za presledke med tekstom ....nekaj me je je****** :D

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Ni panike :) je pa toliko bolj pregledno hehe ;)

Naya
Naya3 leta nazaj

...ni nič narobe s temi spomini, recepti ali bolečinami in veseljem, ki ga dobimo v nekem obdobju. Ti nas notranje bogatijo, nam dajejo vsebino in nas delajo človeške. Vsak jih ima




takšne in drugačne, samosvoje. Tako kot ni univerzalnega človeška ....tudi ni univerzalnega
recepta glede vzgoje ali česa drugega ...so samo variacije na dano situacijo ...ene bolj in


druge spet manj uspešne. Narobe pa se mi zdi negovanje teh bolečinskih stvari v duši, ki so se zgodile v otroštvu in kot po pravilu se jih ljudje nekako začnejo najbolj spomnjati po
nekako 15. ali 20. že samostojnega življenja. Kot da leta, ki si jih preživel na 'samovzgoji', torej brez vpliva staršev, ne štejo nič? Kaj je potemtakem človek počel sam sabo? V dobi tolikih možnih informacij in oblik pomoči se sprašujem ali spet razmišljam mimo? Te citiram Ledena:'' Tisto kar nas spremlja skozi vse življenje in ki je včasih tako težko spremeniti, pa
čeprav vemo, da ne delamo prav.'' Prav to je tisti del samovzgoje, najt in zbrat moč ter nadajevat brez vzorcev iz otroštva. Biti močen in ponosen jaz. Sem že imela pripravljen precej podoben blog pa si me prehitela, mogoče še bolje in bolj s prispodobami zapisan kot bi bil moj :)).

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Ti kar napiši, bomo z veseljem prebrali. Je zanimivo prebrati rzmišljanje vsakega.
Tisto sem vtaknila notri zato, ker zadnje čase srečujem veliko ljudi, debatiramo o podobnih zadevah in tako včasih omenim recimo komu, da bi bilo dobro narediti to in to. Pa mi oseba na drugi strani pove, da se tega zaveda, pa da ne ve kako storiti. Mogoče je to tako kot pri alkoholikih, ko si priznaš, da si alkoholik si že na pol poti, potem te pa itak čaka še dolga pot.
Pri mojem primeru, primer Francke poznam zelo dobro. Mogoče se v dno duše ona dobro zaveda, da ne dela prav, da ni vzgajala najbolje. Vendar mislim, da si ne bo priznala. Jaz nisem človek, ki bi prijateljici ali znanki rekla: kako imaš pa ti nevzgojene otroke.
Pač nisem taka, mislim si pa svoje.
Zadnjič recimo sem prijateljici razlagala, da se mi je zdelo neprimerno, ko sem prišla k Mariji na kavo, odločila mobitel na mizo, ker sem čakala en sms in sta Marijina mlajša otroka skočila takoj na moj mobitel. V naši familiji je mobitel osebna stvar, tako kot spodnje perilo in z njim tako tudi ravnamo. Pri Mariji imajo očitno drugačna pravila. Z gesto sem dala vedeti otrokoma, da meni to ni všeč. In kaj misliš da se je zgodilo. Marija je skočila na mene, da kako ravnam z otrokama. Hja, pa se potem čudimo kakšni so otroci, saj so starši popolnoma isti. Ko sem ta dogodek opisala Lari, mi je takoj povedala. Da če bom prišla k njej na obisk bosta tudi njena otroka takoj pograbila moj mobitel, ker jih zanima tehnika. Hm veš kaj, sem previdna in ko grem kam na kavo raje pustim mobi v žepu :P Ziher je ziher ;)
Pri vzgoji pa tako, neke vzorce so nam zasejali starši, stari starši, vzgojitelji, učitelji, vera, družba, veliko je odvisnih od nas samih, kot si tudi ti dejala.

Naya
Naya3 leta nazaj

Jaz pa sem človek, ki tudi prijateljici pove, da ima nevzgojene otroke ;))...in potem ni več prijateljica z menoj ....pa se ne sekiram, ker sem o določenih stvareh prepričana da take so in pika. V tvojem primeru mobitela bi jaz kar lepo tudi povedala otrokom, da se to ne dela...direktno, vljudno in jim mobi vzela iz rok. Hja mene ''tepe'' moja nediplomacija in direktnost, kar tudi pričakujem od ljudi...pa tega ni veliko...vsi raje zavijajo v vatko. In ja veliko ljudi se zaveda, pa ne zmorejo zbrati moči, volje, da bi kaj spremenili. In so tudi ljudje, ki jim paše tovrstni mazohizem...ja tudi takšni so ;))...

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Čeprav sem tudi jaz velikokrat preveč direktna, ponavadi kolegicam ne rečem direktno, da imajo nevzgojene otroke. No s tole Marijo sem itak prekinila stike, ker tudi druge stvari niso funkcionirale kot bi morale. Zadnjič mi je ena kolegica stokala, da ji otroci nič ne pomagajo, pa sem ji lepo rekla, da jih je sama take naredila. Pa saj se zaveda tega. In sva se lepo pogovorili na lep miren način.
Da bi pa keteri rekla, da ima nevzgojene otroke hm, v bistvu saj so vzgojeni, le pri nekaterih stvareh so starši naredili kikse ;) In k sreči teh kiksov ni prav veliko.
Spomnim se prijateljice od moje mami. Ko je prišla na obisk je odprla in pregledala vse omare. Hehe si predstavljaš kakšni morajo biti šele njeni otroci :D Raje sploh ne pomislim O:)

Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

Res je, vzorec življenja, ki ga človek preživi v svoji najranejši mladosti, nosi s seboj, hočeš nočeš kot neko svojo "neodložljivo prtljago", kot knjigo receptov. In človeška čud je ocena možnosti: ali se bo otrok, ki je doživljal nemogoče otroštvo kot odrasel obnašal po tem vzorcu, ali bo skušal življenje sebi in vsem okrog sebe olajšati in olepšati, ali pa bo iz prav te skrbi šel v skrajnosti, ki bodo iz njegovih otrok in bližnjih naredili prav tako "sužnje vzorcev nečesa", česar si sami morda niso želeli. Najti tisto najbolj pravo rešitev, tisto zlato sredino, je takim ljudem, ki imajo take in podobne recepte v svojem "rukzaku", izredno težko, ni pa seveda nemogoče. Nekateri za to potrebujejo kanček strokovne pomoči, drugi uspejo sami. Ga pa resda ni človeka, ki ne bi imel nekaj svoje prtljage, le da jo nekateri nekje na svoji življenjski poti uspejo tudi odložiti, drugi le za nekaj časa, vsaj za nekaj časa, nekateri pa žal nikoli in so to prtljajo prisiljeni nositi tudi njihovi najdražji. Koliko je v tem razumevanja ljudi, ki se s takim Lojzkom, s tako Francko ... srečajo in želijo z njimi nadaljevati pot in koliko jim to uspe, je druga plat zgodbe receptov, ki smo jih podedovali. Je v teh usodah, v teh zgodbah, v teh sopotnikih dovolj razumevanja in ljubezni, da to zmorejo? Ali se bodo Lojzki in Francke vse življenje morali soočati sami s seboj in v kriznih obdobjih iskati ne tisto lahko pot, ki jo poznajo in ki jim je domača, utečena, temveč najti neko novo rešitev, nov izziv in se z njim spoprijeti? Včasih je prtljaga, žal pretežka in je ni mogoče odložiti, lahko pa po poti puščamo nekje ob strani kakšno stvar, ki jo je le malo lažje odložiti in ne nositi s seboj in bomo sčasoma lahko nanjo celo pozabili. Morda tako postane naš rukzak kljub temu, da še vedno ostaja, le malce lažji?
Ledena, spet eden tvojih krasnih blogov in mogla bi se ob njem razpisati do onemoglosti ... hvala ti ...

borigi
borigi3 leta nazaj

tvoja primerjava z rukzakom se mi zdi najboljša in prepričan sem, da vsi tak rukzak nosimo, iz njega občasno kaj odložimo in si vanj občasno tudi kaj dodamo... Od našega splošnega razumevanja pa je odvisno koliko je v njem lepih in dišečih stvari in koliko jih zaudarja po nekem prastarem času in trohnobi... Če znamo slišati druge okrog sebe in razmišljati pozitivno si lahko zelo pomagamo pri čiščenju rukzaka

Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

Drži, Borigi ... so stvari, ki jih preprosto in enostavno ne moremo odložiti, ker so del nas in so z nami zraščene; dosti naredimo zase in za lažje prenašanje tega s tem, kot praviš, da gledamo na sebe, svojo preteklost, svoj način življenja z nekim pozitivizmom, čeprav včasih klecnemo in se nam nekaj iz naše preteklosti tako hudo približa, da nas za trenutek potegne vase ... vendar je treba v življeju, ki na je dano "zgolj na posodo" izživeti tisto kvaliteto,ki smo jo sposobni in se seveda tudi sami potruditi, da to dosežemo, čakati na to, da nas bo okolje razumelo, da nas bodo ljudje razumeli, da nam bo kdaj kaj zaradi naše prtljage tudi prizanešeno je največja neumnost, kar smo si jo ob že danem še sami naložili. Čemu nekaj čakati, ko je treba le korak naprej narediti in skušati nekaj doprinesti k našemu boljšemu počutju in k temu, da bomo zlahka dejali: to nam je pa uspelo, tu smo pa našli svojo pot, to sem pa zmogel brez drugih. Včasih se mi taki ljudje, ki le nebogljeno čakajo, da se jih bo kdo usmilil in razumel, ali njhovo ravno nasprotje, agresivni in napadalni ljudje, ki takoj hočejo svojo pravico ... zasmilijo. Ne znajo namreč zaživeti sami s seboj in ne najdejo v sebi sprave s tistim, kar jim je bilo dano za popotnico in ne znajo si "prav oprtati svoje prtljage" ... postanejo zamorjeni in ogorčeni, težki zase in za vse svoje okolje ... včasih jih razumem, vendar jim tega ne želim vedno dati na znanje, kajti sami moramo spoznati naše osebne želje, hotenja in potrebe in potem sami delati korake, da do tega vsaj deloma pridemo. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je zadnje, k čemur smemo pribežati prav samopomilovanje in iskanje nečesa, česar nam nihče drug ne more dati, kot samo sami sebi si lahko damo. Ojoj, bom zaključila, vedno sem v takih razmišljanih "predolga" ... vendar sem prehodila pot, ki mi ni bila ravno lahka in bi si želela, da bi to uspelo čim večim ljudem ... s prtljago ali brez !

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Mene najbolj zbodejo v oči recimo zgodbe podobne Franckini zgodbi. Človek vidi eno stran, sam gre pa potem v drugo skrajnost. Težko pa obdrži recimo neko srednjo pot, tisto zlato sredino, normalo. Govorim čisto iz realnega primera. Francka ima hčerko, ki ji dobesedno v rit vtakne vse kar si pač nekdo spomni. Kar naprej jo povzdiguje, občuduje. Ok, razumem, da smo ponosni na svojega otroka. Da gremo pa preko take mere, mislim meni gre občasno že prav na bruhanje. Razumem Francko po svoje. Saj je njena mama iz njenega brata naredila skoraj pošast, ker je dajala sinu preveč potuhe. Ampak žalostno ampak resnično, Francka je tudi vzgojila hčerko, ki žal meji tudi že na pošast. Pošast je seveda neprimeren izraz. Vendar ko vidiš, da imaš pred seboj mlado žensko, ki ni sposobna sklepati prijateljstva, ni sposobna imeti normalnega partnerja, ni sposobna nekako normalno živeti, potem se globoko zamisliš. Saj tako na zunaj ženska deluje čisto normalno. Ko pa jo dalj časa opazuješ, vidiš da ima en kup zdravstvenih problemov, ker itak tako razmišlja, tako je bila navajena. Da ne govorimo o njenem gospodu Egu, ki je tako visok, da bogpomagaj. Mislim zgroziš se, ko opazuješ take stvari. Mama jo pa gledala z milino v očeh, iz učk ji švigajo srčki, bognedaj da bi rekel, kaj čez njeno hčerko itd.
To so tisti primeri v katerih pretiravamo. In tega je ogromno. Recimo kot če bi se alkoholik odločil, da bo prenehal piti in začel bolj zdravo živeti. Pa gre iz ene skrajnosti v drugo, iz vsakodnevnega pitja, recimo v prekomerno športanje, zasvojenost z zdravo prehrano ali kaj podobnega.
Kako najti tisto pravo pot, zlato sredino? Enim je to očitno samoumevno, drugi morajo najbrž poiskati pomoč, tretji itak mislijo, da vse vedo in da oni eni prav ravnajo ;) Smo taki kot smo, take so nas naredili, nas vzgojili ;) Otroci so pa naša ogledala :)

borigi
borigi3 leta nazaj

zato sem jaz veliiko razmišljal pri vzgoji svoje hčere. skušal sem se otresti vseh nepotrebnih "receptov" in delati boljše... in ni mi žal,
čeprav vem da sem delal napake (sva delala napake) vem, da marsikaj ni bilo najboljše pa vseeno se je izšlo zelo dobro... brez receptov!

Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

Dobro se je včasih spomniti "dobrih receptov naših staršev" in jih uporabiti, dejstvo pa je, da bodo le naši recepti in naše izkušnje in naša lastna izboljšanja teh receptov tisto, po katerem se bomo, ko bomo spoznali najboljšo ustreznost, recepta lažje držali in se po njem ravnali. Vsi smo v resnici individumi in z le-temi je treba znati ravnati, se vklapljati in izklapljati in vedno preizkusiti tisto najboljše, slašbe lahko vedno lahko postane brez naše posebne pomoči ...

borigi
borigi3 leta nazaj

Ja res je zanimivo, da imajo vse stvari v rukzaku tendenco da se skvarijo in zasmrdijo, če jih redno ne pregledujemo in čistimo :)

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Borigi pri nas nismo kaj dosti komplicirali pri vzgoji, smo delali po občutku. Tako sem že od štarta delala vse po občutku, od hranjenja, previjanja naprej in nazaj. In k sreči sva bila s Francetom pri vzgoji enotna, točno sva dala vedeti kaj pričakujeva in sva vztrajala pri tem. Niti nisva ob tem razmišljala kakšni so bili najini starši. Če sedaj polgedam mislim, da nama je kar dobro uspelo. Mene je zmotilo edino precej kasneje, ko je sin že odraščal, ko mu je France začel soliti pamet s stavki: dedci ne jokamo - in podobnimi. Tega pa jaz ne prenesem.
In zanimivo je še nekaj. Jaz imam še sestro, mama je vedno gledala, da sva bili enakovredni. Kar pa ne morem reči recimo za Francetovo mamo. Res da je imela 4 otroke, ampak vsakega je drugače rangirala. In to delanje razlik me še sedaj zbode, ko opazujem kakšno družino tako od daleč ...

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Uvrstavam ovaj blog u Tvojih top 10. Odlično napisano. Sasvim istinito. Prikazano u jedno svetlo da osim što je interesantno, je i veoma poučno za razmisliti. Onaj kodeks što dete upije, ubrzo posle rodjenja, je mislim najbitniji. Slično na jednu krpu. Ako je prvo upotrebite da obrišete naftu, posle perite je koliko god želite, ona će i dalje mirisati na naftu. Zato treba svako da se zamisli na šta želi da mu dete miriše, na strah i patnju ili na nešto pozitivno i lepo. Hvala Ledena za blog.

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Hvala tebi za lep komentar.
Veš smo se zadnjič s prijateljicami pogovarjale ob kavi o tej tematiki. Vsaka ima drugačne izkušnje od doma. Pri eni so vedno samo delali in niso lepo gledali, če je nekdo prišel na obisk. Druga je imela skoraj podobno izkušnjo. Pri meni je bilo drugače, vsak je bil dobrodošel itd. Včasih se niti ne zavedamo kako globoko so v nas zakoreninjene stvari, ki so nam jih tja vcepili naši starši, roditelji ;)

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Tema je izuzetno obilna i može imati i podtema, ali da ne pređemo granica bloga. Taj kodeks ponašanja deteta, zavisi i od svaku plasiranu mislu, poput, mrak je, poješće te bavka, ukrašćete cigani, ide policajac, glup si, smotan si, i sl, a kasnije kad nastupe strahovi i nedostatak samopouzdanja, onda je dete krivo...

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

...medicina je proučila čoveka u detalje, tako da sve zna i o mozočnim nevronima, ali psiha čoveka je veoma malo proučena, naročito dečja psihologija...

ledenakraljica
ledenakraljica3 leta nazaj

Se strinjam s teboj. Lahko bi pisali in pisali. Dejstvo je, da v bistvu vzgoja vpliva na razvoj otroka in kakšen človek bo postal. Veliko škode lahko naredijo starši, ker enostavno pretiravajo v določenih stvareh. Otroci so naše ogledalo ;)

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev