Pritozevanje in neodobravane

05. september 2011 ob 00:21 | 192
Pritozevanje je ena od egovih najljubsih strategij krepitve sebe. Vsaka pritozba je majhna zgodba, ki si jo izmisli um in v katero brez dvoma verjamemo. Vseeno je, ali se pritozujemo na glas ali le v mislih. Marsikateri ego, ki morda nima veliko moznosti za istovetenje, zlahka zivi zgolj od pritozevanja. Kadar vam vlada taksen ego, vam pritozevanje, zlasti nad drugimi, prejde v navado. Je seveda nezavedno, kar pomeni, da se ne zavedamo, kaj pocnemo. Zaradi tega vzorca ljudi pogosto negativno oznacujemo. To lahko pocnemo med neposrednim soocenjem, se pogosteje pa takrat, kadar o njih govorimo drugim ali o njih samo razmisljamo. Najsurovejsa oblika taksnega oznacevanja in egove potrebe, da bi imeli prav in premagali druge, je zmerjanje : “ kreten, parsec, prasica”. Vse to so nepreklicne izjave , ki ne dopuscajo ugovora. Se eno raven nizje na lestvici nezavedanja sta vpitje in kricanje, zatem pa ze fizicno nasilje.
Neodobravanje je custvo, ki spremlja pritozevanje in oznacevanje ter ego daje se vec energije. Neodobravanje pomeni, da se pocutimo zagrenjeno, ogorceno, prizadeto ali uzaljeno. Pri ljudeh ne odobravamo nihovega pohlepa, nepostenosti, pomanjkanja neoporecnosti, tega, kar pocnejo zdaj, kar so poceli v preteklosti , kar so rekli, cesar niso storili , kar bi morali ali cesar ne bi smeli storiti. Ego to obozuje. Namesto da se za nezavedanje drugih ne bi zmenili , ga imamo za njihovo identiteto. Kdo to pocne? Nezavedanje v nas, ego. Vcasih tista “napaka”, ki jo zaznamo pri drugem , niti ne obstaja. Gre za zmotno tolmacenje , za projekcijo uma, ki je pogojen tako da vidi nasprotnike in skusa doseci svoj prav ali da vidi sebe kot vecvrednega. Spet drugic je lahko napaka res na nihovi strani, toda s tem, ko se nanjo osredotocimo, vcasih tako zelo, da ne vidimo nicesar drugega, jo samo se povecamo. In to na kar se odzovemo pri drugem, pri sebi se okrepimo.
Neodzivanje na ego drugih je ena izmed najucinkovitejsih moznosti ne le za preseganje ega v sebi, ampak tudi za raztapljane kolektivnega cloveskega ega. Toda neodzivni lahko ostanemo samo, ce prepoznamo, da doloceno vedenje izhaja iz ega, da je izraz kolektivne cloveske motnje. Ko dojamemo da vedenje ni osebno, se nismo vec prisiljeni odzvati. S tem, da se na ego ne odzovemo, v drugih pogosto lahko obudimo zdrav duh, nepogojeno zavest. Vcasih se bomo morda morali konkretno zascititi pred ljudmi, ki so mocno nezavedni. To lahko storimo , ne da bi si jih naredili za nasprotnike. Vendar pa je najmocnejsa zascita zavest. Nekdo postane nasprotnik , ce poosebite nezavedno v njem, negov ego. Neodzivnost ni sibkost, ampak moc. Druga beseda za neodzivnost je odpuscanje. Odpustiti pomeni spregledati oziroma videti onkraj. Pogledati onkraj ega v zdrav duh, ki biva v vsakem cloveku in je njegovo bistvo.
Ego je usmerjen k pritozevanju, k nesprejemanju drugih ljudi in okoliscin. Kakrsen odnos vzpostavimo do ljudi, enakega lahko tudi do okoliscine , ter v njej vidimo nasprotnika. Med vrsticami je vedno mogoce razbrati : to se ne bi smelo dogajati, nocem biti tukaj, nocem poceti tega, z menoj ravnajo neposteno. In egov najvecji nasprotnik je seveda sedajni trenutek oziroma zivljenje samo.
Pritozevanja ne gre zamenjati s tem, ce nekoga obvestimo o napaki ali pomanjklivosti, da bi jo lahko odpravil. Vzdrazti se pritozevanja ne pomeni sprijaznite se s slabo lastnostjo ali vedenjem. Ko na primer povemo natakarju, da je juha mrzla in jo je treba pogreti, ni v tem nikakrsnega ega, ce upostevamo dejstva, ki so vedno nevtrana. “ Kako si mi drznete postreci mrzlo juho?” To je pritozevanje. V njem tici tisti “meni”, ki uziva v osebni uzalenosti in bo izkoristil ta polozaj, da najde zadoscenje ob zmoti drugega. Tovrstno pritozevanje sluzi egu, ne pa spremembi ljudi ali okoliscine. Vcasih postane prav ocitno, da ego v resnici noce spremembe ; zeli si le da bi se lahko se naprej pritozeval .
Poskusite ujeti, torej opaziti glas v glavi, morda prav v trenutku, ko se nad cim pritozuje, in ga prepoznajte kot to kar je : glas ega, nic vec kot pogojeni vzorec, misel. Kadar ga opazite, se zaveste, da sami nist eta glas, marvec tisti , ki se ga zaveda. V resnici ste zavest , ki se zaveda glasu. Zavest je v ozadju. V ospredju je glas premisljevalec. Tako se osvobajate ega, to v bistvu ni vec ego, ampak le star, pogojen vzorec. Ego pomeni nezavedanje. Zavest in ego ne moreta soobstajati. Star vzorec ali miselna navada lahko nekaj casa zivi in se znova pojavlja, ker ima v zaledju se zagon tisocletij trajajocega kolektivnega cloveskega nezavedanja. A vsakokrat , ko jo prepoznate, oslabi.
/ E. Tole/

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev